Jedro

Pravni učinek formalno pravnomočne odločbe ureja ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena, iz katere izhaja, da je formalno pravnomočna tudi tista odločba, s katero je bil zahtevek stranke zavrnjen, torej iz katere ne izhaja za stranko nobena pravica ali obveznost. Drugostopni organ torej napačno meni, da negativna odločba (v smislu zavrnitve strankinega zahtevka) ne postane pravnomočna, torej tudi, da potrdila o pravnomočnosti ne potrebuje in posledično lahko razveljavitev pravnomočnosti prvostopnega organa ostane v veljavi.

Odločitev organa prve stopnje za razveljavitev potrdila v delu, ki se nanaša na B.B., je presegla zahtevo A.A. na razveljavitev pravnomočnosti odločbe, s katero je bil njegov denacionalizacijski zahtevek zavrnjen.

Izrek

Tožbi se ugodi, 2. točka sklepa Upravne enote Ljubljana št. 490-4/2012-48 z dne 15. 5. 2015 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka ugodil zahtevi za vročitev odločbe Upravne enote Ljubljana št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2001; v 2. točki izreka pa razveljavil potrdilo Upravne enote Ljubljana o pravnomočnosti odločbe Upravne enote Ljubljana št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2001 z datumom pravnomočnosti 22. 11. 2001. V obrazložitvi je navedel, da odloča na podlagi stališča Upravnega sodišča, izraženega v sodbah I U 1765/2012 z dne 12. 3. 2013 in I U 1574/2013 z dne 10. 12. 2013. V ponovnem postopku reševanja zahteve A.A. za vročitev odločbe in razveljavitev potrdila o pravnomočnosti te odločbe je s primerjavo podpisov A.A. s podpisi na sporni povratnici, s katero je bila vročena odločba Upravne enote Ljubljana z dne 29. 10. 2001, ugotovil, da na povratnici z dne 6. 11. 2001 ni podpis A.A., ampak podpis njegove mame B.B. Glede na navedeno zaključuje, da odločba z dne 29. 10. 2001 A.A. ni bila pravilno vročena z osebno vročitvijo. V zvezi z vprašanjem, ali je bil A.A. seznanjen z vsebino odločbe, pa ugotavlja, na podlagi zaslišanja priče C.C., A. d.o.o., ter glede na samo izjavo A.A., da A.A. z odločbo z dne 29. 10. 2001 tudi ni bil seznanjen. Iz navedenega je zahtevi za vročitev odločbe ugodil, posledično pa razveljavil njeno pravnomočnost. 2. Drugostopni organ je na pritožbo tožnice sklep v 1. točki izreka odpravil in zadevo vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, točko 2 izreka sklepa pa pustil v veljavi. V zvezi s smiselno zavrnitvijo pritožbe zoper 2. točko prvostopnega sklepa, ki se nanaša na razveljavitev potrdila pravnomočnosti, se sklicuje na določbo prvega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ugotavlja, da gre v predmetnem primeru za negativno odločbo, s katero stranke niso pridobile zaprošene pravice oziroma ji niso bile naložene kakršnekoli obveznosti. Takšna odločba potrdila o pravnomočnosti ne potrebuje, ker ne postane pravnomočna. Iz navedenega razloga je odločitev pustil v veljavi. V zvezi s pritožbeno navedbo, kdo je v predmetni denacionalizacijski zadevi denacionalizacijski upravičenec, pa meni, da glede na prakso v primerih nacionaliziranih stavbnih zemljišč sta to B.B. in A.A., ki sta bila imetnika pravice uporabe na zemljišču ob odvzemu te pravice iz posesti. Njima je bila plačana tudi odškodnina.

3. Tožnica izpodbija odločitev prvostopnega organa v 2. točki izreka v zvezi z 2. točko odločbe drugostopnega organa. Ne soglaša s stališčem toženke, da zavrnilna odločba ne postane pravnomočna. V skladu s predpisi in pravno teorijo negativne (odklonilne, zavrnitvene) odločbe, s katero stranke niso pridobile pravic, ne postanejo materialno pravnomočne, vendar pa postanejo formalno pravnomočne. S pogoji, določenimi v prvem odstavku 225. člena ZUP, zakon ureja nastop materialne pravnomočnosti. Vendar pa iz tega ne sledi, da ZUP ne pozna formalne pravnomočnosti. V obravnavanem primeru se je drugostopni organ postavil na stališče, da sta bila imetnika pravice uporabe B.B. in A.A. Pri tem pa organa nista upoštevala stališča v sodbi I U 1574/2013 z dne 10. 12. 2013, ko je sodišče navedlo, da bo treba, kolikor sta denacionalizacijska upravičenca B.B. in A.A., razveljaviti pravnomočnost zgolj v delu, ki se nanaša na A.A. podržavljeno premoženje. Z odločitvijo je sedaj nastala situacija, ko se razveljavlja potrdilo o pravnomočnosti v delu, ki se nanaša na celotno premoženje obeh denacionalizacijskih upravičencev. Ni sporno, da je bila B.B. zavrnilna odločba pravilno vročena in da ta zoper njo ni vložila pritožbe. Vztraja na stališču, da pravnomočnost odločbe, ki se nanaša na B.B., ne more biti vprašljiva ter da predmetni postopek na podlagi zahteve za vročitev odločbe in razveljavitve potrdila o pravnomočnosti teče samo na podlagi zahteve bivšega lastnika A.A. Odločitev o razveljavitvi potrdila pa je tudi v delu, ki se nanaša na A.A., preuranjena, če ne tudi nepravilna, saj je toženka vrnila zadevo v delu, ki se nanaša na njegov zahtevek za vročitev odločbe, prvostopnemu organu. Upravni organ bo moral opraviti ugotovitveni postopek in nesporno ugotoviti čigav podpis je na povratnici dne 6. 11. 2001, nato pa ugotavljati, ali je bil z odločbo z dne 29. 10. 2001 A.A. seznanjen, vendar v pritožbenem postopku pritožbe ni vložil. Vse to do sedaj na prvi stopnji še ni bilo razčiščeno in ugotovljeno, zato je odločitev toženke, da pusti v veljavi odločitev, da se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti odločbe prvostopnega organa, napačna. Predlaga odpravo 2. točke izreka sklepa.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku A.A. je na tožbo odgovoril ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna razveljavitev potrdila Upravne enote Ljubljana o pravnomočnosti odločbe Upravne enote Ljubljana št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2001 z datumom pravnomočnosti 22. 11. 2001. 8. Prvostopni organ svoje odločitve o razveljavitvi potrdila ni obrazložil, drugostopni organ pa odločitev utemeljuje na prvem odstavku 225. člena ZUP, ki določa, da odločbe, ki se ne morejo več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna. V obravnavani zadevi se razveljavitev potrdila pravnomočnosti nanaša na odločbo, s katero je bil denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, zato drugostopni organ razlaga, da taka negativna odločba, s katero stranke zaprošene pravice niso pridobile, niti niso bile z njo naložene kakšne obveznosti, pravnomočnosti ne potrebuje, saj ne postane pravnomočna. Stališče organa je pravno napačno. Tudi na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je pravnomočnost dvojna: formalna in materialna. Formalna pravnomočnost odločbe je lastnost, zaradi katere stranka odločbe ne more izpodbijati v upravnem sporu oziroma v drugem postopku sodnega nadzora nad upravo, seveda tudi ne s pritožbo ali z drugim rednim pravnim sredstvom (Upravno procesno pravo, Vinko Androjna in Erik Kerševan, str. 437). Glede na navedeno stališče, ki izhaja iz ZUP, pravni učinek formalno pravnomočne odločbe ureja ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena, iz katere izhaja, da je formalno pravnomočna tudi tista odločba, s katero je bil zahtevek stranke zavrnjen, torej iz katere ne izhaja za stranko nobena pravica ali obveznost. Drugostopni organ torej napačno meni, da negativna odločba (v smislu zavrnitve strankinega zahtevka) ne postane pravnomočna, torej tudi, da potrdila o pravnomočnosti ne potrebuje in posledično lahko razveljavitev pravnomočnosti prvostopnega organa ostane v veljavi.

9. Odločitev prvostopnega organa pa je sporna tudi iz razloga, ker se razveljavitev potrdila o pravnomočnosti nanaša na celotno odločbo z dne 29. 10. 2001. Upravni organ se je postavil na stališče, da sta v predmetni denacionalizacijski zadevi denacionalizacijska upravičenca B.B. in A.A., ki sta vlagatelja zahtevka. Zahtevo za razveljavitev potrdila pravnomočnosti pa je vložil le A.A., torej se zahteva za razveljavitev pravnomočnosti na zavrnitev denacionalizacijske zahteve B.B. ne nanaša. Odločitev organa prve stopnje za razveljavitev potrdila v delu, ki se nanaša na B.B., je torej tudi presegla zahtevo A.A. na razveljavitev pravnomočnosti odločbe, s katero je bil njegov denacionalizacijski zahtevek zavrnjen.

10. V obravnavani zadevi je prvostopni organ zahtevi A.A. za vročitev odločbe z dne 29. 10. 2001 ugodil. Posledično je bila zato pravilna odločitev tudi o razveljavitvi potrdila pravnomočnosti odločbe z dne 29. 10. 2001, seveda v omejenem obsegu, kolikor se odločitev nanaša na A.A. Odločitev v 1. točki izreka sklepa je drugostopni organ na pritožbo tožnice odpravil in ga napotil na dopolnitev ugotovitvenega postopka v zvezi z zahtevo A.A. za vročitev odločbe, zato je posledično napačna (vsaj iz razloga preuranjenosti) odločitev o razveljavitvi potrdila pravnomočnosti odločbe z dne 29. 10. 2001 tudi v obsegu, ki se nanaša na A.A. Gre za soodvisni odločitvi, zato bi moral drugostopni organ odpraviti tudi odločitev v 1. točki izreka.

11. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).