Jedro

Tožnik je v letu 2008 opravljal dejavnost preprodaje osebnih vozil, čeprav te dejavnosti nima vpisane ali priglašene v ustreznem registru, kot to določa ZPDZC. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 4. odstavka 13. člena ZPDZC, ko je tožniku prepovedal opravljati dejavnost preprodaje osebnih vozil, dokler gre za delo na črno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana kršitelju A.A. prepovedal opravljanje dejavnosti nabave in prodaje vozil, saj gre za delo na črno. Odločil je še, da je rok za izvršitev odločbe naslednji dan po vročitvi odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Ljubljana pri zavezancu za obdobje od 14. 6. 2009 do 5. 6. 2009 opravil inšpekcijski nadzor davkov od dohodkov iz dejavnosti in davkov na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 in nadzor 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS št. 12/2007, v nadaljevanju ZPDZC). V postopku inšpekcijskega nadzora je davčna inšpektorica na podlagi razpoložljive dokumentacije ugotovila, da je zavezanec za davek v letu 2008 neodvisno opravljal dejavnost trgovine na drobno z vozili, saj so bili kupljeni avtomobili nadaljnje prodani končnim potrošnikom. V postopku je bilo ugotovljeno, da je zavezanec v letu 2008 prodal pet vozil, v vseh primerih pa so bila vozila dana v komisijsko prodajo različnim družbam. Za vsako vozilo je na komisijskih pogodbah je z družbami naveden tožnik. Zavezanec za davek je osebno opravljal dela ali storitve, saj je sam podpisoval pogodbe in je s tem dopustil, da so bila vozila nabavljena in oddana v komisijsko prodajo. To pa pomeni, da niso bila dobavljena za lastno rabo. Podlaga za inšpekcijski nadzor je podana na podlagi 5. odstavka 132. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). V razlogovanju se davčni organ sklicuje na 1. odstavek 13. člena ZPDZC in ugotavlja, da se ob upoštevanju določb od 7. do 12. b člena omenjenega zakona ugotavlja, da je zavezanec opravljal dejavnost nakupa in prodaje motornih vozil, ki se v skladu s 3. členom zakona šteje za prepovedano. Sklicuje se še na Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/2007, v nadaljevanju ZDEN) oziroma njegov 3. člen. Ugotavlja, da je davčna inšpektorica zavezancu prepovedala opravljanje dejavnosti nakupa in prodaje motornih vozil, saj je bilo v postopku nadzora ugotovljeno, da tožnik kot posameznik tega dela nima priglašenega kot svoje dejavnosti ter da gre za opravljanje dela na črno, ki pa je po zakonu prepovedano.

Ministrstvo za finance kot drugostopni finančni organ je s svojo odločbo št. DT 499-4-24/2009 z dne 25. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skladu s 16. členom Zakona o davčni službi (Uradni list RS št. 1/2007 - upb 2, v nadaljevanju ZDS-1) in 1. odstavkom 13. člena ZPDZC. Na podlagi 4. odstavka 13. člena zakona mora davčna inšpektorica izdati odločbo, s katero prepove delo na črno, če ugotovi, da se opravlja delo na črno iz 3. člena ZPDZC. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa, pritožnik kot posameznik opravlja dejavnost preprodaje osebnih vozil in tudi ni bil vpisan v ustrezni register, kot to določa zakon. To pa se na podlagi 3. člena ZPDZC šteje kot delo na črno.

V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je v izreku določno naveden pritožnik in odločitev, da se mu prepove opravljanje dejavnosti preprodaje osebnih vozil, saj gre za delo na črno, naveden pa je tudi rok izvršitev. Tudi ne drži nadaljnja trditev tožnika, da odločba temelji na zapisniku, ki nima dokazne vrednosti. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je davčni organ o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora sestavil zapisnik št. DT 0610-605/2009-12-0803-31 z dne 18. 5. 2009, ki je bil istega dne vročen pritožniku. Na ugotovitvah na zapisnik je slednji podal izjavo, da je avtomobile registriral zato, da se vozi z njimi, ni pa z njimi zaslužil, saj da ni vedel, da to predstavlja opravljanje dejavnosti. Iz omenjenega izhaja, da je bil pritožnik seznanjen z ugotovitvami, kot tudi, da mu je bila dana možnost sodelovanja v postopku. Glede dejanskih ugotovitev davčnega organa tudi v pritožbi ni podal nobenih konkretnih ugovorov oziroma navedb. Tudi ostali ugovori, ki jih poda pritožnik, so povsem splošni. Zato konkreten odgovor nanje niti ni možen. Pritožnik je tudi kontinuirano opravljal neregistrirano dejavnost nakupa in prodaje vozil. Glede na število kupljenih in prodanih vozil pa je očitno, da jih ni kupoval zase oziroma za svojo uporabo.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo davčnega organa ne strinja. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila predpise, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Zato vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1), zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Meni, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, s kakšnimi dokazi je ugotovljeno dejansko stanje. Tudi odločba druge stopnje nima razlogov, saj organ druge stopnje ni odgovoril na vse pritožbene navedbe. Meni, da izrek izpodbijane odločbe ni popoln, določen in jasen. Brez konkretnega dejanskega stanja ni mogoče določiti objektivne identitete zadeve glede na 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP. Davčni organ je selektivno ugotovil dejstva, saj ni ugotovil, da je A.A. v letu 2008 bil zaposlen v podjetju B. d.o.o.. Davčni urad je tako ugotavljal tisto, kar je obremenjevalo pritožnika, to je, da je opravljal delo na črno, zamolčal pa je tisto, kar ga je razbremenjevalo. Vozila tožnika so bila kupljena za lastno uporabo in ne za nadaljnjo prodajo. Prav tako niso bila prodana po višjih cenah, zaradi česar ni bilo dobička. Davčni organ ne razpolaga z nobenim dokazom, da so bila vozila po nakupu takoj dana v komisijsko prodajo. Davčni urad je tudi kršil temeljno ustavno pravico stranke do poštene obravnave. Ignoriral je uporabo 146. člena ZUP. Sklicuje se tudi na referat dr. Toneta Jerovška, v katerem si je slednji zastavil vprašanje, ali lahko zakoni na posameznih upravnih področjih urejajo poseben upravni postopek, ki je povsem različen od splošnega upravnega. Omenja še načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP ter poudarja, da ima načelo kontradiktornosti svoj temelj v pravici do enakega varstva pravic, ki ga predpisuje 22. člen Ustave. Meni tudi, da je davčni organ napačno interpretiral 3. člen Zakona o preprečevanju dela na črno, saj ni izluščil zakonskega dejanskega stanja. Tožnik ima registrirano podjetje na svoje ime, zaradi česar je neprepričljiva ugotovitev davčnega organa, da je posloval na črno. Vozila, ki jih je uporabljal za lastne potrebe, pa je po določenem času prodal, da ne bi izgubil na vrednosti zaradi amortizacije. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, njemu pa povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, med strankama niso sporne. Tožnik je v letu 2008 opravljal dejavnost preprodaje osebnih vozil, čeprav navedene dejavnosti nima vpisane ali priglašene v ustreznem registru, kot to določa ZPDZC. Ugotovitve izhajajo iz upravnih spisov. Z drugačno dokazno oceno dokazov, izvedenih v upravnem postopku, tožnik v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku ni postregel in navajal dejstev in okoliščin ter zanje ni predložil dokazov, ki bi ugotovljeno dejstvo lahko kakorkoli spremenili. Iz podatkov v upravnem spisu tudi izhaja, da je v inšpekcijskem postopku sodeloval tudi tožnik ter da je bil seznanjen z vsemi zbranimi podatki, ter da mu je bila pred izdajo odločbe tudi z vročitvijo zapisnika dana možnost, da se glede ugotovitev izjasni. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Dejstev, ki izhajajo iz zapisnika tržnega inšpektorja in ki so v povezavi z ostalimi podatki bistvena za ugotovitev v omenjeni zadevi, tožnik v upravnem postopku ni zanikal niti konkretno izpodbijal. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 4. odstavka 13. člena ZPDZC, ko je tožniku prepovedal opravljati dejavnost preprodaje osebnih vozil, dokler gre za delo na črno. Neutemeljen je tudi ugovor, da niti izrek niti obrazložitev izpodbijane odločbe nista pravilno sestavljena. Po mnenju sodišča imata vse sestavine, ki jih odločata tako 213. kot 214 člen ZUP. Sporno tudi ne more biti, da je odločba izdana na podlagi določil ZUP.

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge iz obeh upravnih odločb v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1, sklicuje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.