Jedro

Ker ne gre za nevarno stvar (gradbeni materiali) niti za nevarno dejavnost (zidarstvo) ni mogoče zaradi škodnih posledic, do katerih je pri tožniku sicer prišlo, odškodninsko bremeniti tožene stranke, saj ta ni odgovorna za nastanek poklicnega obolenja tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo odločilo, da je udeleženka (tožena stranka) dolžna plačati predlagatelju (tožeči stranki) odškodnino zaradi poklicne bolezni v višini 800.000,00 SIT (osemstotisoč tolarjev), z zamudnimi obrestmi od 15.9.1993 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 44.000,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek tožnika je bil zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in je izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke za tožnikovo poklicno bolezen.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil pred pričetkom dela pri toženi stranki zdrav, zaradi dela in zaradi razlogov, ki so na strani tožene stranke pa je postal invalid. Pri tem tožena stranka kljub opozorilom z njegove strani, da dela ne more opravljati, ni storila ničesar, da bi preprečila nastanek škode. Zato je njena odškodninska odgovornost vsekakor podana. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu prizna celotno uveljavljano odškodnino oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje nižjemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi, glede na postavljeni tožbeni zahtevek in glede na v zvezi z njim ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo 173. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89), ki opredeljuje objektivno odgovornost. Določa namreč, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Bistveni element objektivne odgovornosti torej je, da škoda izvira iz nevarne stvari ali iz nevarne dejavnosti. Kaj je nevarna stvar ali nevarna dejavnost, zakon ne določa, ampak ta dva pojma predstavljata pravni standard, ki ga je nižje sodišče pri obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno uporabilo. Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem, da delo zidarja samo po sebi ni nevarno, da pa nevarno lahko postane zaradi okoliščin, v katerih se delo izvaja. Delo zidarja normalno tudi ni nevarno zaradi uporabe materialov, ki se pri delu uporabljajo, čeprav res lahko pri nekaterih redkih delavcih zaradi njihove preobčutljivosti pride do nastopa škodnih posledic. Ker gre za izjemen pojav, ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti, pa čeprav je ta strožja od krivdne odgovornosti, ker gradbenih materialov kot takih, brez upoštevanja možnih drugih elementov, pač ni mogoče opredeliti kot nevarne stvari. Ker torej ne gre za nevarno stvar (gradbeni materiali) niti za nevarno dejavnost (zidarstvo) ni mogoče zaradi škodnih posledic, do katerih je pri tožniku sicer prišlo, odškodninsko bremeniti tožene stranke, saj ta ni odgovorna za nastanek poklicnega obolenja tožnika. Zato revizijsko sodišče sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in ni utemeljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).