Jedro

Za vložitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 mora biti pravica ali obveznost strank izražena v denarni vrednosti. Revident mora pri zatrjevanju neenotne sodne prakse (2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1) navesti odločbe, iz katerih ta neenotnost izhaja. Ali bodo obstajale zelo hude posledice (3. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1), je odvisno od odločitve v obnovljenem postopku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi dne 14.5.2008 vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s tem, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Vrednost zadeve naj bi presegala 20.000 EUR, šlo naj bi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo, prav tako naj bi odločitev imela za tožečo stranko zelo hude posledice, saj ji je bilo z odločbo Davčnega urada Maribor, naloženo plačilo akontacije dohodnine v višini 99.106,99 EUR.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep o obnovi postopka, ki ga je izdal Davčni urad Maribor, Izpostava Maribor. S tem sklepom je prvostopni davčni organ odločil, da se obnovi po uradni dolžnosti postopek odmere dohodnine za leto 2002. Nova dejstva so bila ugotovljena na podlagi inšpekcijskega pregleda, opravljenega pri davčnem zavezancu A.A. d.o.o. V tem inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da sta družbenika navedene družbe (ena od njiju je tožeča stranka) sprejela sklep, s katerim sta se v korist družbe odpovedala izplačilu dobička, ki jima je že bil razporejen za izplačilo.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bil kateri izmed pogojev za dovolitev revizije podan, je vrhovno sodišče njeno revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V reviziji tožena stranka napačno zatrjuje, da je izpolnjen pogoj za dovolitev revizije po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ker naj bi šlo za zadevo, ki presega 20.000 EUR. Po tej točki ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. To določbo je mogoče uporabiti zgolj v tistih primerih, ko se izpodbija upravni akt, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v nominalnem znesku. V sklepu o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2002 ni zapisan nominalni znesek, zato pogoj iz te 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Prav tako ni izpolnjen pogoj iz 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 – da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka zgolj navaja, da vprašanje, ali je treba pri uvedbi obnove postopka upoštevati vsa dejstva, ki so bila prvostopnemu davčnemu organu znana v času odločanja o uvedbi obnove postopka odmere dohodnine za leto 2002, ali pa se upoštevajo le dejstva, ki so že obstajala v obdobju, na katero se obnova nanaša, v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožeča stranka v potrditev svojih navedb ne predloži sodnih odločb, iz katerih naj bi neenotnost prakse izhajala, oziroma ne navede opravilnih številk zadev, na podlagi katerih bi bilo njene trditve mogoče preveriti. Gre za pavšalno navajanje, ki ni dokazano. Pa tudi sicer po mnenju vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem vrhovno sodišče še ne bi odločalo. Že v več zadevah (npr. sodba opr. št. U 182/95 z dne 13.5.1998) je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva, ali se najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. To pomeni, da se upoštevajo vsa dejstva, ki so zgolj subjektivno (za davčni organ), nikakor pa ne objektivno nova (so obstajala v času vodenja prvotnega postopka).

Tudi pogoj iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko, ni izpolnjen. Ali bo tožeča stranka morala izpolniti svojo davčno obveznost, ki bi lahko imela zanjo zelo hude posledice, bo odvisno od odločitve v obnovljenem postopku. To ni stvar tega postopka, v katerem se presojajo le pogoji za obnovo postopka.

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da izpolnjuje katerega izmed pogojev za dovolitev revizije po 2. odstavku 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.