Jedro

Rednega dela voznika avtobusa na rednih linijah ni mogoče šteti za službena potovanja, ker že sam smisel pojma "službeno potovanje" kaže na to, da gre za službeno potovanje le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redna dela po vnaprej določenem programu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka izplača odškodnino za neizplačane dnevnice v znesku 2.568.930,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih letnih zneskov, navedenih v izreku sodbe, ter ji povrne pravdne stroške.

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 8.853,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1997 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek ni utemeljen zato, ker za svojo bivšo firmo ni opravljal službenih potovanj v smislu 126. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe, ni pravilno. Dejstvo je, da vsakemu delavcu pripada povrnitev vseh stroškov v zvezi z delom, ki ga opravlja pri delodajalcu. Tožnik je bil kot voznik avtobusa vsakodnevno odsoten več kot 12 ur dnevno, za vsako vožnjo pa je imel delovni nalog, zato mu v smislu 3. tč. 53. čl. Kolektivne pogodbe za cestni in potniški promet (Ur.l. RS št. 9/95) pripada cela dnevnica. Tožnik ni dobil cele dnevnice, ampak le polovico, kot je opredeljeno v tarifi. Glede Podjetniške kolektivne pogodbe pritožnik opozarja, da je prenehala veljati 2.8.1992, tožniku pa ni znano, od kod sodišču podatek, da je bila njena veljavnost podaljšana, saj za to ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko ugotovil, da je bil tožnik prikrajšan najmanj za 1.694.440,00 SIT, ker je dobil le približno polovico pripadajočih dnevnic. Poleg tega pa sodišče ni preskrbelo podatkov o dejanskih izplačilih, ki jih je dobival tožnik, čeprav je tožnik to predlagal, ker sam pri toženi stranki ni mogel pridobiti ustreznih podatkov o svojih vožnjah.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da ni imel podatkov o dejanskih izplačilih oz. o svojih vožnjah za obdobje, na katerega se nanaša njegov denarni zahtevek. Tožena stranka je predložila sodišču (v dveh izvodih, kot izhaja iz podatkov v spisu) vse zahtevane listine, to je podatke o višini dnevnic za službeno potovanje in za vozno osebje za posamezna obdobja v času od l. 1993 dalje, ter kontrolne sezname nalogov voznega osebja za tožnika za celotno sporno obdobje. Navedeni kontrolni seznami nalogov se pri toženi stranki pripravljajo vsak mesec in so podlaga za obračun plače ter dnevnic in drugih prejemkov v zvezi z delom, iz njih pa so razvidne opravljene ure in višina obračunanih in izplačanih dnevnic. Tožnik je torej dobil vse podatke, potrebne za opredelitev tožbenega zahtevka po višini.

Stališče prvostopenjskega sodišča glede veljavnosti Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke z dne 2.8.1991, s katerim se pritožba sicer ne strinja, je pravilno. Iz uvodnega dela navedene pogodbe izhaja, da se pogodba začne uporabljati z dnem 2.8.1991, in da velja za dobo enega leta, če pa do izteka časa, za katerega je sklenjena pogodba, stranki pogodbe ne odpovesta, se njena veljavnost podaljša do sklenitve nove. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi bila pogodba odpovedana, tega pa tudi tožena stranka ni navajala, kar pomeni, da se je njena veljavnost v skladu z navedeno določbo podaljševala in da še velja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju prejemal nadomestilo stroškov za prehrano med delom v skladu s 124. členom Podjetniške kolektivne pogodbe, ki za vozno osebje posebej določa višino teh nadomestil, oz. višino dnevnice drugače, kot je to urejeno za dnevnice za službena potovanja v 126. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe. Po določbi 3. do 7. odst. 124. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe je osnova za obračun dnevnic voznega osebja veljavna višina cele dnevnice, preračunana na uro odsotnosti (deljeno s 24). Dnevnica se obračunava za čas neprekinjene odsotnosti na delovni nalogi izven kraja domicila in izven kraja bivanja, ter pod določenimi pogoji za čas čakanja v domicilu med dvema vožnjama po delovni nalogi in za čas postankov v kraju bivanja (krajši od 60 minut).

Po 45. čl. SKPG-93 (Ur.l. RS št. 39/93) se za povračilo stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih del in nalog za službena potovanja, šteje dnevnica (povračilo stroškov za prehrano), povračilo stroškov za prenočišče ter stroškov za prevoz, do povračila stroškov na službenem potovanju pa so upravičeni delavci, ki so napoteni na službeno potovanje, in sicer pod enakimi pogoji in v višini, ki je določena v tarifni prilogi. Enaka je določba 3. točke 53. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur.l. RS št. 9/95). Pojma "službeno potovanje" kolektivne pogodbe natančneje ne opredeljujejo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da rednega dela voznika avtobusa na rednih linijah ni mogoče šteti za službena potovanja, ker sam smisel pojma službeno potovanje kaže na to, da gre za službeno potovanje le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo po vnaprej določenem programu. Pritožbeno sodišče meni, da je delo voznika avtobusa, ki vsakodnevno vozi na rednih linijah, take narave, da je opravljanje dela izven sedeža podjetja stalna sestavina dela. Zato takšnega dela ni mogoče šteti kot službeno potovanje oz. kot osnovo za izplačilo dnevnic po 126. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke oz. po določbah splošne in panožne kolektivne pogodbe. Ker pa so stroški prehrane med delom za vozno osebje nedvomno višji od stroškov, ki jih imajo delavci, ki delajo na sedežu podjetja, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tem delavcem priznala pravico do nadomestila povečanih materialnih stroškov po merilih iz 124. člena Podjetniške kolektivne pogodbe.

Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožnikov zahtevek za plačilo dnevnic v skladu z določbo 126. člena Podjetniške kolektivne pogodbe zavrnilo, pravilna. Tožnik je namreč v spornem obdobju prejemal dnevnice v višini dnevnic voznega osebja po 124. členu Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke (kar je potrdil tudi sam, zaslišan kot stranka, v obračunu dnevnic v prilogi A 11 pa izrečno navedel prejete zneske po posameznih letih), do višjih dnevnic, ki pripadajo delavcem na službenem potovanju, pa ni upravičen. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz kontrolnih seznamov za tožnika izhaja, da je bil delovni čas tožnika v posameznih obdobjih sicer različen, največkrat pa se v seznamih pojavlja podatek, da so se dnevnice obračunavale za odsotnost, ki je le nekoliko presegala 12 ur dnevno.

Ker je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen, tožena stranka pa je tožniku pravilno obračunavala in izplačala "znižane dnevnice" tako kot ostalemu voznemu osebju, tudi ni bila potrebna postavitev izvedenca, ki naj bi ugotavljal prikrajšanje tožnika iz naslova dnevnic.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 354. člana Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 57/90), na katere je pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).