Jedro

Skladno z 41. členom ZDR je delodajalec delavcu dolžan zagotavljati delo po PZ, sredstva in material za opravljanje dela in dostop do poslovnih prostorov. Delavčevo zdravstveno stanje ne more biti razlog za kršitev te obveznosti. Ravnanje delodajalca, ki je delavki zaradi pogoste odsotnosti zaradi bolniškega staleža odvzel delovne pripomočke in ji tako onemogočil delo, bi lahko imelo značilnosti diskriminatornega ravnanja po 6. členu ZDR (neenakopraven položaj zaradi zdravstvenega stanja oz. invalidnosti). Z navedbami o kršitvi po 41. členu ZDR je delavka izkazala verjetnost terjatve (odškodninski zahtevek zaradi diskriminatornega ravnanja), ni pa verjetno izkazala nobene od predpostavk po 2. odst. 272. člena ZIZ, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka nemudoma omogoči opravljanje delovnih nalog, ki jih je opravljala pred začasno zadržanostjo z dela in ji vrne v uporabo odvzete delovne pripomočke, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi ji bila dolžna tožena stranka nemudoma omogočiti opravljanje delovnih nalog, ki jih je opravljala pred začasno zadržanostjo z dela od dne

27.1.2005 do dne 1.4.2005 in ji vrniti v uporabo v predlogu za izdajo začasne odredbe naštete delovne pripomočke.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zaradi bistveno pomanjkljive obrazložitve o odločilnih dejstvih in protispisnosti obrazložitve z listinami.

Sodišče prve stopnje priloge A 4, ki jo je v spis vložila tožnica, ne bi smelo upoštevati kot verodostojne listine.

Neutemeljeno je razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni verjetno izkazala svojih navedb. Na podlagi 6. čl. ZDR je dokazno breme v zvezi z zatrjevano kršitvijo prepovedi diskriminacije na delodajalcu, ne pa na delavcu. Tožena stranka je zoper tožnico uporabila psihično silo, poleg tega pa tudi fizično silo (odstranitev delovnih pripomočkov).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je njegova odločitev tudi materialnopravno pravilna.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnica v tožbi predlagala, da naj jo tožena stranka vrne na delo v skladu z opisom del in nalog, za katere je sklenila pogodbo o zaposlitvi, da naj sodišče ugotovi, da tožena stranka že od 1.4.2005 diskriminatorno ravna z njo, kar mora opustiti in da je zato tožena stranka odškodninsko odgovorna, zato je dolžna za vsak delovni dan diskriminacije plačati odškodnino. Poleg tega je brez posebne dodatne obrazložitve predlagala tudi izdajo začasne odredbe z vsebino, katero je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo ob ugotovitvi, da tožnica zaenkrat še ni verjetno izkazala obstoja svoje terjatve.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da tožnica ni verjetno izkazala niti obstoja nedenarne terjatve, niti obstoja denarne terjatve, ki ju vtožuje v okviru tega individualnega delovnega spora, poleg tega pa ni verjetno izkazala nobenega od preostalih pogojev, ki morajo biti podani, da lahko sodišče izda začasno odredbo (2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ; Ur. l. RS,št. 51/98 in nadalj.; 2. odst. 270. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče le delno soglaša z zgornjim zaključkom sodišča prve stopnje. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničina terjatev ni verjetno izkazana zato, ker tožnica po vrnitvi iz bolniškega staleža ni več opravljala del in nalog delovnega mesta referent zaradi njenih zdravstvenih težav. Po 1. odst. 41. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Če ni drugače dogovorjeno, mora delodajalec delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti, in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov.

Po drugi strani pa je obveznost delavca, da vestno opravlja delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (1. odst. 31. čl. ZDR). V primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo pa mora delavec opravljati tudi drugo delo od tistega, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (2.odst. 31. čl. ZDR). Delavčevo zdravstveno stanje ne more biti razlog za to, da delodajalec ne izpolnjuje svoje obveznosti zagotavljanja dela iz 41. čl. ZDR.

Takšno ravnanje delodajalca bi lahko imelo značilnosti diskriminatornega ravnanja po 6. čl. ZDR, ki izrecno prepoveduje delodajalcu, da bi delavca v času trajanja delovnega razmerja postavljal v neenakopraven položaj med drugim tudi zaradi zdravstvenega stanja oz. invalidnosti. Ob upoštevanju navedenega je tožnica po stališču pritožbenega sodišča verjetno izkazala obstoj svoje nedenarne terjatve, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da tožnica ni verjetno izkazala nobenega od preostalih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo začasne odredbe. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica predlagala začasno odredbo v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na njeno nedenarno terjatev, ki jo v vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. V primeru predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje tovrstne terjatve mora predlagatelj začasne odredbe poleg verjetne izkazanosti terjatve verjetno izkazati tudi eno od predpostavk iz

2. odst. 272. čl. ZPP. Tožnica ni verjetno izkazala nobene od predpostavk, navedenih v treh alineah 2. odst. 272. čl. ZPP, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da je nadrejena delavka nad njo izvajala psihično silo, tožena stranka pa je uporabila tudi fizično silo, saj je možno delovne pripomočke odstraniti le z fizično silo. Teh navedb pritožbeno sodišče glede na določbo 337. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP ni upoštevalo.

Ker tožnica predloga za izdajo začasne odredbe ni vložila v zvezi z zavarovanjem njene denarne terjatve, kar v bistvu izhaja tudi iz njenih pritožbenih navedb, sodišču prve stopnje utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožničino denarno terjatvijo niti ni bilo potrebno preizkusiti. Ob tem sicer predlagana začasna odredba niti ni primerna za zavarovanje njene denarne terjatve, saj se z njo ne bi dosegel namen zavarovanja (271. čl. ZIZ), ki je v primeru vtoževane denarne terjatve zagotovitev izvršitve pravnomočne sodbe, s katero se dolžniku naloži, da svojo denarno obveznost izpolni upniku. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da predlog za izdajo začasne odredbe niti ne vsebuje vseh sestavin (sredstvo izvršbe), kot jih za predlog za izvršbo določa 1. odst. 40. čl. ZIZ.

Neutemeljena je pritožba tožnice o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz priloge A 4 (stran 2) dejansko izhaja, da je tožena stranka tožnici zaradi zdravstvenih težav poizkusila poiskati novo delovno mesto.

Navedeno je razvidno tudi iz priloge A 6 (elektronska pošta M. N. z dne 17.5.2005), iz katere je razbrati, da bi morala tožena stranka tožnici, ki je invalid III. kategorije invalidnosti in se uvršča med zaščitene kategorije zaposlenih, ponuditi ustrezno delo oz. ji ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delo, ki ustreza stopnji njene izobrazbe z upoštevanjem omejitev iz odločbe ZPIZ. Trditve tožnice o tem, da vsebina dokazne listine A 4 ni verodostojna oz. resnična pa bo sodišče prve stopnje preizkusilo na podlagi dokazov, ki jih bo izvedlo tekom dokaznega postopka.

Ker niso bili podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).