Jedro

Z vračanjem v naravi se ne sme bistveno poseči v določeno urbano okolje zaokroženega območja, ki ima določen namen in funkcijo. Obstoj in meje kompleksa v zadevi niso izkazani, zato sta organa za utemeljitev zavrnitve vrnitve dela nepremičnine v naravi napačno uporabila materialno pravo.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odpravita odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 5. 3. 2008 in odločba Upravne enote A., ... z dne 2. 11. 2007 ter se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z dopolnilno odločbo v 1. točki izreka A.A. priznal pravico do denacionalizacije zemljišča parc. št. 304 njiva 3 v izmeri 3475 m2, k.o. B.; v 2. točki izreka zahtevo za vračilo tega zemljišča v naravi zavrnil; v 3. točki zahtevo za odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča zavrnil; v 4. točki izreka za zemljišče parc. št. 304 k.o. B. odmeril odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 8.475,00 DEM; v 5. točki zavezancu Slovenski odškodninski družbi naložil, da v roku treh mesecev izplača obveznice; v 6. točki imenoval skrbnika za poseben primer. V obrazložitvi je navedel, da je bila parcela 304 k.o. B. podržavljena z odločbo Občinskega ljudskega odbora A., Komisija za arondacijo, št. ... z dne 17. 4. 1963, ki je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. V času odločanja je podržavljena parcela št. 304/1 sadovnjak v izmeri 856 m2, parc. št. 304/2 stanovanjska stavba, stavbišče v izmeri 493 m2, 304/3 parkirišče v izmeri 23 m2, 304/4 parkirišče v izmeri 9 m2, 304/5 parkirišče v izmeri 4 m2, del parc. št. 305/3 stanovanjska stavba stavbišča v izmeri 493 m2, ki so vse v lasti fizičnih oseb, kar pomeni oviro za vračilo v naravi po 3. odstavku 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pa tudi (razen parc. št. 304/1) pozidane s trajnimi objekti, ki niso v lasti upravičenke, zato je zanje izkazan tudi obstoj ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen. Del parcele 304 pa je v delu parcele 305/4 dvorišče v izmeri 12.916 m2. Katastrska kultura dvorišče že terminološko pomeni, da gre za zidano zemljišče. Iz orto posnetka je razvidno, da je na tem dvorišču dovozna pot do stanovanjskih blokov, peš poti do posameznih blokov, na njem so urejena tudi parkirišča. Dovozi in parkirišče so trajni objekti, ki niso v lasti upravičenke in predstavljajo oviro po 2. odstavku 32. člena ZDen. Obravnavane parcele skupaj tvorijo stanovanjsko naselje, zaključeno celoto, kar je razvidno iz načrta parcel, ki izkazuje sedanje stanje, zato vračilo ni možno iz razloga po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Vračilo v obliki nadomestnega zemljišča ni možno, ker do sporazuma med upravičenko in Skladom kmetijskih zemljišč ni prišlo. Upravičenka je upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za podržavljeno kmetijsko zemljišče. Drugostopni organ je pritožbo B.B. in tožnika zavrnil. Pojasnjuje, glede na obrazložitev prvostopnega, da sama katastrska kultura dvorišča še ne pomeni, da je dvorišče objekt po predpisih o graditvi objektov. Je pa parcela nesporno v delu pozidana s potmi, parkirišči in garažami in je zato v tem delu podana ovira po 2. odstavku 32. člena ZDen. Meni pa, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da so podane ovire za vrnitev v naravi po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Z vračanjem v naravi se ne sme bistveno poseči v določeno urbano okolje zaokroženega območja, ki ima določen namen ali funkcijo, v tem primeru v stanovanjsko naselje. Z vrnitvijo dela predmetne parcele v naravi bi nastala bistvena okrnitev prostorske celovitosti naselja. Glede ugovora, da je upravni organ odločil v nasprotju s svojim poročilom, pa ugotavlja, da je odločitev v poročilu komisije enaka kot v izpodbijani odločbi. Glede predloga za angažiranje izvedenca gradbene ali geodetske stroke pa ugotavlja, da glede na nespornost ovire za vrnitev v naravi, bi bilo tako angažiranje povsem nepotrebno. Glede ugovora o postavitvi skrbnika pa pojasnjuje, da se za skrbnika pričakuje, da bo v primeru vračila v obliki obveznic poskrbel za prevzem obveznic, medtem ko postopek razdelitve vrnjenega premoženja lahko sprožijo tudi drugi pravni nasledniki in ne le skrbnik, ki je le odgovoren za premoženje. Nasprotovanje postavljeni osebi ni razlog za postavitev drugega skrbnika, pač pa bi morala pritožnika dokazati, da obstaja velika verjetnost, da C.C. kot skrbnica za posebne primere ne bo v korist vseh pravnih naslednikov poskrbela za prevzem obveznic in njihovo izročitev. Povrnitve stroškov jima pritožbeni organ ni priznal v skladu z določbo 2. odstavka 114. člena ZUP/86, saj jima povrnitev stroškov ne pripada, ker s pritožbo nista uspela.

Tožnik izpodbija odločbi organov, ker meni, da organa nista pravilno uporabila določb ZDen, ravnala po pravilih postopka in popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja. Na obravnavi 31. 1. 2007 je v zapisniku navedeno, da je podan predlog, da se del parcele 305/4 odmeri in sicer del, ki ne služi kot funkcionalno zemljišče blokom. Glede tega predloga pa ni bil izveden ugotovitveni postopek. Dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o tem predlogu, niso bila ugotovljena. Tožnik je na ustni obravnavi dne 27. 3. 2007 izrecno navedel, da se bo o obliki vrnitve opredelil potem, ko bo znana okvirna izmera nepremičnine, ki se lahko vrne v naravi. V pisni vlogi 3. 7. 2007 sta tožnik in B.B. izrecno navedla, da je uradna oseba telefonsko seznanila odvetnico D.D., da je Občina C. spremenila svoje stališče o vrnitvi nepremičnine in ne nasprotuje vrnitvi dela nepremičnine v naravi. Pojasnila je, da bi bilo možno vrniti v naravi cca 1000 m2. Uradna oseba je pooblaščenko tudi pozvala, da se opredeli do oblike vrnitve nepremičnine. To je pooblaščenka tudi storila in sicer je zahtevala vrnitev v naravi, v delu, za katerega bo izvedenec geodetske stroke ugotovil, da ga je možno vrniti v naravi. V zadevi je torej potrebno dopolniti ugotovitveni postopek v delu, ali je možno del nepremičnine odmeriti in vrniti v naravi. Že laični vpogled v načrt parc. št. 305/4 in primerjava tega načrta z orto foto posnetkom iste parcele nakazujeta na sklep, da je vrnitev dela parcele v naravi mogoča. Tako je sprva menil tudi prvostopni organ, ki je na načrtu parcele sam označil del parc. št. 305/4, ki bi jo bilo mogoče vrniti v naravi, kasneje pa odločil drugače. Tudi ni obrazložil in utemeljil svoje odločitve v zvezi z določitvijo skrbnika za poseben primer, saj je namesto E.E. za skrbnico postavil C.C.. Navedeno pa ne more nadomestiti obrazložitve odločitve. V konkretnem primeru so si interesi strank zaradi sorodstvenih sporov v nasprotju. Med sedaj postavljeno skrbnico in tožnikom obstaja temeljno in globoko razhajanje v zapuščinskem postopku po denacionalizacijski upravičenki A.A. in pri upravljanju solastnega premoženja. Meni tudi, da je drugostopni organ napačno ugotovil, da je ovira za vrnitev v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen podana, ker je parc. št. 305/4 pozidana s potmi, parkirišči in garažami. Res je predmetna parcela deloma pozidana s potmi, parkirišči in garažami, vendar to ne velja za del, za katerega je prvostopni organ predvidel, da bi se vrnil v naravi. Del, katerega vrnitev je mogoča v naravi, ni pozidan, nahaja se za garažami, preko njega ne vodi nobena pot, na njem ni nobenega parkirišča. Iz orto foto posnetka je razvidno, da so na tistem delu drevesa in trava. Dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za izjemo od splošnega načela vrnitve v naravi, je na strani lastnika nepremičnine. To mora torej dokazati Občina C., ki pa ne nasprotuje vrnitvi dela nepremičnine v naravi. Iz navedenega je razvidno, da je lastnik nepremičnine sicer dajal izjave, nikakor pa ni dokazoval, da vrnitev nepremičnine v naravi ni mogoča. Takšno odločitev je sprejel izključno upravni organ kljub izjavi Občine C., da vrnitvi v naravi ne nasprotuje, kar je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 24. 4. 2007. Odločitev pa je tudi v nasprotju s prejšnjimi ugotovitvami organa. Svojo odločitev je obrazložil z vpogledom v orto posnetek in zaključil, da bi se z vrnitvijo v naravi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin v smislu 19. člena ZDen. Utemeljitev je pavšalna in nezakonita. Iz orto posnetka je jasno razvidno, da je del parcele 305/4 na vzhodnem delu parcele primeren za vračilo v naravi. Na navedenem delu ni dovozne poti, garaž ali parkirišč, navedeni del ne predstavlja dela stanovanjskega naselja, dela zaključene celote, odmera in vrnitev v naravi ne bi posegla v stanovanjsko naselje. To je iz orto posnetka jasno razvidno, vsekakor pa je za strokovno odločitev pristojen izvedenec ustrezne stroke. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti za bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora podanih več okoliščin. Bistvena okrnitev bi bila podana, če bi vrnitev zemljišča povzročila neuporabnost pomembnejših delov površin kompleksa - parcele - za sedanji namen. V to smer v predmetni zadevi dokazi doslej niso bili izvajani. Evidentno je torej, da je upravni organ spregledal možnost vrnitve dela parc. št. 305/4 v naravi. Predlaga odpravo odločb in vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V ZDen je uzakonjeno načelo, da je primarna oblika vračanja podržavljenega premoženja vrnitev nepremičnin v naravi. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo navedeno načelo upoštevano oziroma ali je možno del podržavljene parcele 304 vrniti denacionalizacijski upravičenki v naravi. Tožnik ne ugovarja, da je v pretežnem delu ovira za vrnitev podržavljene parcele 304 izkazana, meni pa, da bi bilo možno del sedanje parcele 305/4 dvorišče v izmeri 12.916 m2 (v kateri je del podržavljene parcele 304) vrniti v naravi, ter da sta organa preuranjeno zaključila, da ovire za vrnitev (2. odstavek 32. člena ZDen in 4. točka 1. odstavka 19. člena ZDen) obstajajo na celotni podržavljeni parceli.

Po mnenju sodišča je tožnikov ugovor utemeljen. Iz upravnega spisa izhaja, uradni zaznamek z dne 24. 4. 2007 (list. št. 154), da se zavezanka Občina C. ni protivila vrnitvi nepremičnine v naravi v celotnem obsegu te parcele, pač pa le v delu, ki izkazuje pozidanost. Tožnik ima zato prav, da bi bilo potrebno v postopku ugotoviti, ali del bivše parcele 304 (vzhodni del te parcele za garažami) izpolnjuje pogoje za vrnitev v naravi, torej da ni pozidan, na njem ni poti in parkirišča, ter ali bi vrnitev tega dela okrnila kompleks.

Namreč sodišče ne more slediti razlogom prvostopnega in drugostopnega organa, ki utemeljujeta podanost ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Drugostopni organ pravilno navaja, z razlago določbe 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen se sodišče v celoti strinja, da je namen določbe, da se varuje kompleks oziroma prostor kot celota, čeprav se posamezni deli te celote ne uporabljajo za ta namen. Z vračanjem v naravi pa se ne sme bistveno poseči v določeno urbano okolje zaokroženega območja, ki ima določen namen ali funkcijo. V nadaljevanju je upravni organ druge stopnje zaključil, da v obravnavanem primeru predstavlja oviro stanovanjski kompleks ter bi z vrnitvijo dela predmetne parcele v naravi nastala bistvena okrnitev prostorske celovitosti naselja. Vendar pa sodišče meni, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhajajo dejstva, ki bi dokazovala trditev, da je na bivši parceli stanovanjski kompleks. Zgolj dejanska pozidanost s stanovanjskimi bloki ali hišami ne utemeljuje stanovanjskega kompleksa. Obstoj in meje kompleksa v zadevi niso izkazani, zato sta organa za utemeljitev zavrnitve vrnitve dela nepremičnine v naravi napačno uporabila materialno pravo. V ponovnem postopku bo potrebno razjasniti, za kakšen kompleks gre (torej za kakšen enoten namen se območje kot celota uporablja, saj le enoten namen, torej enotna uporaba vseh površin, ki tvorijo kompleks, utemeljuje kompleks) ter ugotoviti meje tega območja. Za stanovanjski kompleks bo zato potrebno utemeljiti, zakaj stavbe s pripadajočo infrastrukturo tvorijo zaokroženo območje z enotnim namenom. Pri tej ugotovitvi pa bo potrebno upoštevati tudi mnenje zavezanke, da na celotnem območju bivše parcele ne zatrjuje ovir za vrnitev v naravi, kar posledično pomeni, da območje celotne bivše parcele 304 ni del kompleksa oz. da bi bila vrnitev dela možna kljub obstoječemu kompleksu, ker se z vrnitvijo vrnjenega ne bi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oz. namen izrabe prostora in nepremičnin, kot določa 4. točka 1. odstavka 19. člena ZDen.

Glede na ugovor, da v zadevi ni pravilno določena skrbnica, pa sodišče meni, da ni utemeljen. Ob presoji pravilnosti uporabe materialnega prava sodišče ugotavlja, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Sam tožnik v tožbi ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je odločitev materialno nepravilna glede na vsebinske pogoje, ki so za osebe, ki naj izvajajo funkcijo skrbnika, predpisani v določbi 181. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Glede na ugovor tožnika o materialnih interesih skrbnice (oz. nasprotjih v zapuščinskem postopku) pa sodišče še dodaja, da na skrbnika z odločbo o denacionalizaciji ne preide nobena stvarnopravna pravica in nobena korist, zadane ga le dolžnost upravljati z vrnjenim premoženjem v okviru rednega poslovanja in upravljanja, do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, sta odločbi organov nezakoniti. Sodišče ju je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče prisodilo znesek povračila stroškov postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravi pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.