Jedro

V predmetni zadevi je tožnik 12. 10. 2015 vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 9.911,90 EUR, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Tožnik je 25. 7. 2016 na sodišče prve stopnje poslal vlogo, s katero je svoj tožbeni zahtevek spremenil tako, da je povišal tožbeni zahtevek na 21.211,90 EUR. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena 3. 5. 2016, rok za odgovor na tožbo pa se je iztekel 2. 6. 2016. Nosilna predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP je iztek roka za odgovor na tožbo, ne da bi bil v njem vložen odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se pogoji za njeno izdajo zato presojajo glede na stanje ob izteku roka za odgovor na tožbo, saj je tedaj postala zadeva zrela za odločitev in ravnalo pravilno, ko je odločalo le o tožbenem zahtevku, kot ga je postavil tožnik v tožbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2014 dalje do plačila, - III. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka tožniku, zvišajo na 527,06 EUR in - v IV. točki izreka tako, da se sodna taksa, ki jo je tožena stranka plačati na račun sodnih taks, zviša na 270,00 EUR.

II. Tožena stranka je tožniku v roku 15 dni dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 209,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 6.011,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2014 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je za 3.900,00 EUR višji tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2014 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 321,51 EUR in jih plačati na račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati 164,70 EUR na račun sodnih taks, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del zamudne sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v predmetni zadevi po vložitvi tožbe 25. 7. 2016 vložil vlogo, s katero je povišal svoj zahtevek iz naslova nepremoženjske škode na 27.000,00 EUR, tako da je od tožene stranke zahteval skupaj plačilo odškodnine v 27.211,90 EUR. Trdi, da sodišče prve stopnje te vloge tožnika neutemeljeno ni upoštevalo. Navaja, da je svoj zahtevek iz naslova nepremoženjske škode povišal predvsem zato, ker se mu je zdravstveno stanje kot posledica predmetne nezgode po vložitvi tožbe bistveno poslabšalo - leve roke sploh ne more več dvigniti oziroma jo lahko dvigne samo tako, da si pomaga z desno roko, nad njo pa skoraj nima več kontrole. Pove, da je vlogo vložil, 37 dni preden je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku, zaradi česar bi jo moralo upoštevati. Navaja, da s povišanjem tožbenega zahtevka ni zahteval nekaj novega poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Sklicuje se na stališče teorije o tem, da gre za spremembo tožbe v nepravem pomenu. Zavzema se za to, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o celotnem (povišanem) zahtevanem znesku. Meni, da za takšno spremembo višine tožbenega zahtevka privolitev tožene stranke ni potrebna in ker ta na tožbo ni odgovorila, so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe - temelj je torej že bil nesporen. Po njegovem mnenju povišanje zahtevka za nepremoženjsko škodo ni imelo nikakršnega vpliva na pogoje za izdajo zamudne sodbe. Dalje navaja, da bi sodišče prve stopnje, če je štelo, da gre za spremembo tožbe, za katero je potrebno soglasje tožene stranke, moralo le-to posredovati toženi stranki v odgovor oziroma podredno v izjasnitev, ali se z njo strinja. Sklicuje se na dejstvo, da naj bi šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP, saj je do prilagoditve zahtevka prišlo tudi oziroma predvsem zaradi okoliščin, ki so postale znane po vložitvi tožbe in po njeni vročitvi nasprotni stranki. Nadalje ponovno opozarja, da se mu je po vložitvi tožbe zdravstveno stanje vseskozi slabšalo in pojasnjuje, kako. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine, saj je ta prenizka glede na ugotovljeno dejansko stanje in bistveno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. S sklicevanjem na tožbene navedbe in sodbe št. VS002075, VS002050 ter VS001995 se zavzema za to, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje sodno prakso ter načelo enakosti pred zakonom odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine neugodnosti morala znašati skupno 7.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu skupno 1.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti skupno 18.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v skupni višini 1.000,00 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti prezrlo tožnikovo starost v času škodnega dogodka (54 let) in posledično dolgotrajnost rehabilitacije, intenziteto posledic poškodbe, tudi tistih, ki jih v prvotni tožbi ni opisal. Dodaja, da prisojena odškodnina kot celota ni primerna in pravična, saj sodna praksa v podobnih primerih prisoja bistveno višje odškodnine, in sicer približno v višini 25 povprečnih plač, kar ob upoštevanju aktualne povprečne plače znaša približno 27.500,00 EUR. Opozarja tudi na 243. člen ZPP, ki določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Meni, da bi tudi na ta način lahko sodišče ugotovilo, kakšne bolečine je prestal, kakšne še prestaja, kakšno je znižanje življenjskih aktivnosti pri njem, kakšen strah je trpel, in tako določilo pravično denarno odškodnino. Predlaga, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 21.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2014 dalje do plačila s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V predmetni zadevi je tožnik 12. 10. 2015 vložil tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 9.911,90 EUR, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu 29. 8. 2013 pri toženi stranki. Sodišče je skladno s predpisi o vročanju v Italijo toženi stranki vročilo tožbo v odgovor 3. 5. 2015, in ker tožena stranka do 2. 6. 2015 nanjo ni odgovorila, je izdalo izpodbijano zamudno sodbo z dne 31. 8. 2016. Tožnik je 25. 7. 2016 na sodišče prve stopnje poslal vlogo, s katero je svoj tožbeni zahtevek spremenil tako, da je povišal tožbeni zahtevek na 21.211,90 EUR.

6. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe upoštevati tudi spremembo tožbe z dne 25. 7. 2016. Toženi stranki je bila namreč tožba pravilno vročena 3. 5. 2016, rok za odgovor na tožbo pa se je tako iztekel 2. 6. 2016. Nosilna predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP je iztek roka za odgovor na tožbo, ne da bi bil v njem vložen odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se pogoji za njeno izdajo zato presojajo glede na stanje ob izteku roka za odgovor na tožbo, saj je tedaj postala zadeva zrela za odločitev (prim. J. Zobec, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, str. 96 in nasl.). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je odločalo le o tožbenem zahtevku, kot ga je postavil tožnik v tožbi. Ob tem pa je treba opozoriti, da ima zamudna sodba v predmetni zadevi naravo delne zamudne sodbe, saj bo sodišče prve stopnje moralo o predlagani spremembi tožbe v nadaljnjem postopku še odločiti. Na pritožbene navedbe v zvezi s spremenjenim tožbenim zahtevkom pritožbeno sodišče zato ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, ki se je zgodila 29. 8. 2013, v prenizkem znesku. S sklicevanjem na sodno prakso v primerljivih primerih (odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 330/2009 z dne 29. 7. 2009 - VS002050, opr. št. II Ips 617/2008 z dne 7. 5. 2009 - VS 001995 in opr. št. II Ips 117/2009 z dne 13. 10. 2009 - VS 002075) pritožba utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje tožniku moralo prisoditi za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem celotni v tožbi zahtevani znesek 4.900,00 EUR, za duševne bolečine za strah v tožbi zahtevani znesek 800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v tožbi zahtevani znesek 3.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v tožbi zahtevani znesek 500,00 EUR, skupno torej 9.700,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je primerna glede na v tožbi podane trditve tožnika o okoliščinah primera (zlasti stopnji bolečin in strahu ter njihovem trajanju), ki jih je zaradi pasivnosti tožene stranke treba vzeti kot podlago za izdajo zamudne sodbe. Prav tako je tako odmerjena odškodnina ustrezna glede na načelo objektivizacije odškodnin ter ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku priznalo poleg s strani prvostopenjskega sodišča prisojenih 6.011,90 EUR še 3.900,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka 358. člena ZPP).

8. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom, ki ga je postavil v tožbi, uspel v celoti, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku 527,06 EUR stroškov postopka in odločilo, da je glede na 61-odstotni uspeh v postopku tožena stranka dolžna povrniti 321,51 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju. Izpodbijano sodbo je bilo v III. točki izreka glede spremenjeni uspeh s tožbo (100 %) zato treba spremeniti tako, da se priznani stroški postopka zvišajo na 527,06 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo sodne takse za tožnika, ki je bil plačila sodne takse oproščen, v sorazmerju z uspehom (61 % od odmerjene), je bilo treba spremeniti tudi odločitev v IV. točki in povišati znesek sodne takse na 270,00 EUR.

9. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka skladno s 154. členom ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 - OT) tožniku glede na vrednost spornega predmeta 3.900,00 EUR pripada nagrada za pritožbo v višini 375 točk oziroma 172,12 EUR in 22 % DDV v višini 37,87 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v veljavni OT, strošek sodne takse pa tožniku ni nastal. Skupno je torej dolžna tožena stranka tožniku povrniti 209,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.