3. 12. 2015

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Ilirike DZU, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa odvetniška pisarna Jadek & Pensa, d. n. o. – o. p., Ljubljana, na seji 3. decembra 2015

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 142/2012 z dne 10. 6. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

2.Ustavna pritožnica in nasprotni udeleženec sama nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je bil tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki večkrat odsoten z delovnega mesta oziroma je delal občutno manj kot 8 ur dnevno, pri čemer je ostala odsotnost za večino dni nepojasnjena. V obrazložitvi sodbe je nadalje povzelo, da je tožnik na svojem zaslišanju priznal, da prisotnosti na delovnem mestu ni evidentiral s "štempljanjem", saj sta se tako dogovorila z lastnikom, priznal pa naj bi tudi to, da je tajnici naročil, naj ga v dnevih, ko ni bil na dopustu, bolniškem dopustu ali službeni poti v tujino, v evidenci vodi kot prisotnega (8 ur dnevno). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožnik kot predsednik uprave skladno s pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje potrebe delovnega procesa, svoj delovni čas lahko organiziral sam. Vendar pa to ni pomenilo, da mu ni bilo treba priti na delo oziroma biti prisoten na delovnem mestu vsaj 8 ur dnevno. Njegova prisotnost je bila namreč glede na njegovo funkcijo nujna za normalno delovanje družbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pritožnik s tem, ko je pogosto neupravičeno izostajal z dela oziroma je delal manj kot 8 ur dnevno, pri tem pa potrjeval neresnične podatke o svoji prisotnosti v sistemu beleženja prisotnosti, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 31. členu (dolžnost vestnega opravljanja dela), 32. členu (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 35. členu (prepoved škodljivega ravnanja) Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR). S tem, ko podatkov v evidenci prisotnosti kljub neskladnosti z resničnim stanjem ni popravljal, ampak je mesečne izpiske samo podpisoval, je po stališču sodišča prve stopnje izpolnil tudi znake kaznivih dejanj. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je glede na samo naravo in težo kršitve ter glede na dejstvo, da je tožnik te kršitve izvajal v funkciji predsednika uprave družbe, popolnoma jasno, da je tožena stranka izgubila potrebno zaupanje v tožnika in da tako delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

2.Višje sodišče je pritožbo tožnika zoper takšno odločitev zavrnilo, saj se je strinjalo z dejanskimi in bistvenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih ugovorov tožnika, da so datumi neupravičene odsotnosti in datumi očitane krajše prisotnosti tožnika na delu že zajeti v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je ob tem ugotovilo, da gre za pritožbeno novoto, ki je v skladu s prvim odstavkom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) ni moglo upoštevati, ker tožnik ni z ničimer izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

3.Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnika in sodbi nižjih sodišč delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede denarnih zahtevkov pa je sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da se tožniku dejansko očitata dve kršitvi, pri čemer se prva nanaša na neupravičene izostanke z dela v posameznih dnevih ter manjše število ur ob določenih drugih dnevih, druga pa na beleženje neresničnih podatkov o prisotnosti na delu v določenem obdobju. Glede same odsotnosti je ugotovilo, da so bili očitani izostanki že predmet opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in posledično ne morejo pomeniti še razloga za samo odpoved. V zvezi z očitano kršitvijo nepravilnega evidentiranja podatkov o prisotnosti na delovnem mestu pa je ugotovilo, da gre za evidenco, ki ni imela posebnega pomena niti za interno poslovanje tožene stranke. Kot pomembno okoliščino v zvezi s pravno presojo očitane kršitve je štelo, da je bil tožnik predsednik uprave s posebno pogodbo o zaposlitvi, za katero 157. člen ZDR dopušča, da lahko delodajalec in delavec v njej drugače uredita delovni čas. Tožnik se je s pogodbo zavezal, da bo njegov delovni čas prilagojen potrebam delovnega procesa in dinamiki dela ter da bo delo opravljal tudi preko polnega delovnega časa brez posebnega nadomestila, delodajalca pa mora obveščati, kje je, oziroma zagotoviti, da ga delodajalec v primeru odsotnosti lahko pokliče, če gre za nujno zadevo. V pogodbi o zaposlitvi tožnik ni imel določenega niti delovnega časa niti dolžnosti evidentiranja tega, njegova plača pa tudi ni bila določena glede na delo po urah, saj se je zavezal opravljati tudi delo preko polnega delovnega časa brez posebnega plačila oziroma nadomestila. Vse to po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da je tožnik sam razpolagal z delovnim časom (v okviru prilagoditve delovnemu procesu, ki ga je vodil sam), z dolžnostjo, da mora delodajalca obveščati le o tem, kje je oziroma kje je dosegljiv. Glede razpolaganja z delovnim časom ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila nekoga drugega. Ob hkratni ugotovitvi, da tudi delodajalec priznava, da se tožniku ni bilo treba evidentirati, je Vrhovno sodišče zaključilo, da je očitek v zvezi z vsakomesečnim potrjevanjem obrazca evidentiranega delovnega časa (kot ga je izpolnila asistentka) nesmiseln in ga ni mogoče opredeliti kot (hujšo) kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, še manj pa kot kršitev z znaki (treh) kaznivih dejanj. Zato je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4.Zoper odločitev Vrhovnega sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vlaga ustavna pritožnica (tožena stranka v delovnem sporu) ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 23., 25., 33., 74. in 153. člena Ustave ter kršitve 6., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Vrhovnemu sodišču očita zlasti to, da je samo ugotovilo več dejstev, ki jih nižji sodišči bodisi nista ugotavljali bodisi sta jih ugotovili drugače. S tem, ko je štelo, da je šlo v primeru neupravičenih izostankov in potrjevanja neresničnih podatkov o prisotnosti za dve samostojni kršitvi, naj bi drugače kot nižji sodišči ugotovilo, kaj je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšna ugotovitev naj bi bila tudi protispisna. V dejansko stanje naj bi poseglo tudi z ugotovitvijo, da so bile tožniku očitane kršitve v zvezi z neupravičenimi izostanki že predmet pisnega opozorila pred odpovedjo. Prav tako naj bi samo ugotovilo, da evidenca o beleženju prisotnosti ni bila posebnega pomena niti za interno poslovanje ustavne pritožnice in da tožnik glede razpolaganja z delovnim časom ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila nekoga drugega.

5.Pritožnica zatrjuje, da ji je bila s tem, ko naj bi Vrhovno sodišče svojo odločitev oprlo na nova dejstva in argumente, ki jih sodbi nižjih sodišč nista vsebovali in jih pritožnica zato ni mogla učinkovito grajati v postopkih s pravnimi sredstvi, kršena pravica do pravnega sredstva. V zvezi s tem opozarja tudi na to, da Vrhovno sodišče svojih drugačnih ugotovitev glede dejanskega stanja ni obrazložilo in tudi ni navedlo, zakaj ni upoštevalo navedb in dokazov ustavne pritožnice. Sprememba sodbe naj bi zahtevala podrobno utemeljitev in argumentacijo, česar pa v izpodbijani sodbi naj ne bi bilo.

6.Pritožnica zatrjuje, da se v zvezi s spremenjenim dejanskim stanjem glede odločilnih dejstev in glede novih pravnih zaključkov ni mogla izjaviti. Izpodbijana sodba naj bi zanjo pomenila sodbo presenečenja. Temeljila naj bi namreč na drugačnem dejanskem stanju, z vidika katerega bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih pritožnica v pričakovanju drugačne pravne ocene pred nižjimi sodišči ni navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ni ocenila kot bistvene. V zvezi s tem navaja seznam vprašanj, ki naj bi postala bistvena zaradi novih stališč Vrhovnega sodišča in ki naj jih ne bi imela možnosti podati. Pri tem dodaja, da bi bilo treba vprašanja, ki se nanašajo na položaj pritožnika in pomen vodenja evidence, šele raziskati. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da je odločalo izven trditev strank, ki so bile navedene pred nižjimi sodišči in predmet razpravljanja v kontradiktornem postopku.

7.Odločanje Vrhovnega sodišča naj bi bilo tudi samovoljno oziroma arbitrarno, saj tretji odstavek 370. člena ZPP revizijskemu sodišču jasno prepoveduje posege v dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Šlo naj bi tudi za arbitraren odstop od ustaljene sodne prakse, iz katere izhaja, da Vrhovno sodišče ne posega v dejanske ugotovitve sodišč.

8.Izpodbijana sodba naj bi posegala v premoženjsko stanje pritožnice in kot takšna tudi v človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ta človekova pravica naj bi bila kršena tudi s sporočilom izpodbijane sodbe, da lahko predsednik uprave dela, kar hoče. Izpodbijana odločitev naj bi bila tudi v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, ker naj bi omejevala družbo glede možnosti internega organiziranja delovnega procesa in nadzorovanja zaposlenih, vključno s poslovodnimi osebami. Sojenje, v katerem naj delodajalec ne bi mogel doseči prenehanja delovnega razmerja predsednika uprave, ki ne dela in povzroča škodo družbi, ker naj bi si ta sam določal svoj delovni čas in naj ne bi bilo nikogar, ki bi ga nadzoroval, naj bi bilo v neskladju s pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Kršeno naj bi bilo tudi načelo enakosti, ker naj bi se za odpoved direktorju uporabila drugačna pravila kot za druge zaposlene.

9.Ustavna pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z ustavno pritožbo.

10.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-765/13 z dne 5. 12. 2014 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor tožniku kot nasprotni stranki iz delovnega spora (nasprotni udeleženec).

11.Nasprotni udeleženec v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da bi morala pritožnica očitke v zvezi s tem, do kakšnih kršitev človekovih pravic bi utegnila privesti ugoditev reviziji, uveljavljati že v odgovoru na revizijo. V nadaljevanju obširneje prereka zlasti trditve pritožnice, da je Vrhovno sodišče poseglo v ugotovljeno dejansko stanje, in meni, da je opravilo zgolj drugačno materialnopravno subsumpcijo. Glede zatrjevane kršitve pravice do izjave navaja, da se je lahko pritožnica že v postopkih na prvi in drugi stopnji izjasnila glede dejanskega stanja in svojega pravnega naziranja obravnavane zadeve, saj so se ves čas obravnavali isti historični dogodek in ista dejstva. Kako sodišče kvalificira pravo na pred njega postavljeno dejansko situacijo, pa ni stvar, o kateri bi sodišče razpravljalo s strankami. Nasprotni udeleženec meni tudi, da pritožnici z izpodbijano sodbo niso nastale hujše posledice, prav tako pa ustavna pritožba ne odpira vprašanj, ki bi presegala pomen konkretne zadeve. Nasprotni udeleženec predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z ustavno pritožbo.

12.Ustavno sodišče je odgovor nasprotnega udeleženca vročilo pritožnici, ki se je nanj odzvala. V odgovoru zavrača očitke o neizpolnjenosti procesne predpostavke materialne izčrpanosti in navaja, da so ji bile človekove pravice kršene šele v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Meni, da je zahteva, da bi morale stranke v pravnih sredstvih za vsak slučaj opozarjati na možne kršitve človekovih pravic, do katerih bi lahko prišlo ob odločanju sodišč, pravno in življenjsko nevzdržna. Pritožnica poudarja, da nasprotni udeleženec v odgovoru na ustavno pritožbo nasprotuje zgolj trditvam o tem, da je Vrhovno sodišče poseglo v ugotovljeno dejansko stanje, s čimer pa se sama ne strinja. Pritožnica zavrača tudi navedbe o neobstoju razlogov za sprejem ustavne pritožbe.

B.

13.Pritožnica med drugim zatrjuje, da temelji izpodbijana sodba na novih dejanskih ugotovitvah in pravnih zaključkih, v zvezi s katerimi se ni mogla izjaviti, ker naj bi njihova uporaba zanjo pomenila presenečenje. Gre za navedbe, ki jih je moralo Ustavno sodišče preizkusiti z vidika skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pri tem je svojo presojo omejilo na očitke, ki so lahko bistveni z vidika tožniku očitane kršitve o potrjevanju nepravilno izpolnjene evidence o prisotnosti na delu. Glede na navedbe same pritožnice je bil namreč pravi razlog za odpoved pogodbe tožniku le očitek te kršitve.

14.Ustavno sodišče uvodoma kot neutemeljene zavrača navedbe nasprotnega udeleženca o neizkazanosti procesne predpostavke materialne izčrpanosti, ker pritožnica z ustavno pritožbo zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni uveljavljala že v odgovoru na revizijo. Iz ustavnosodne presoje sicer res izhaja, da zahteva po izčrpanju pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, ki vključuje tudi zahtevo izčrpanja pravnih sredstev po vsebini, pomeni tudi izčrpanje pravnih sredstev, ki pomenijo odgovor na pravno sredstvo nasprotnika (glej npr. sklep št. Up-43/10 z dne 7. 4. 2011, Uradni list RS, št. 32/11, in OdlUS XIX, 32). Vendar pa upoštevaje samo vsebino revizije od pritožnice v tej zadevi ni bilo mogoče zahtevati, naj v odgovoru na revizijo opozarja na to, da bi lahko z odločitvijo, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče, prišlo do kršitve njene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) z vidika, ki je predmet preizkusa s to odločbo.

15.Pravica do izjave kot poseben vidik pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave) ter stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Bistvo pravice do izjave je v tem, da morajo imeti stranke možnost, da se izjavijo o vsem, kar je pomembno za odločitev o njihovih pravicah, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve. Pravica do izjavljanja mora biti strankam zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi, vključno s postopkom z revizijo.

16.Z vidika pravice do izjave je bistveno tudi varstvo strank pred izdajo tako imenovane sodbe presenečenja. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku niso sklicevali, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme lahko ima namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.[1]

17.Na pravico do izjavljanja mora, kot že navedeno, paziti tudi Vrhovno sodišče. Še posebej velja to tedaj, kadar spreminja odločitvi sodišč prve in druge stopnje. Ko gre za vprašanja razlage navadnega (zakonskega) prava, namreč ni višjega sodišča od Vrhovnega sodišča. Pravica do izjavljanja (sodelovanja) pa pomeni, da ima stranka možnost vplivati na odločitev tudi tako, da predstavi svoje pravne argumente – stališča, ki izpodbijajo odločitev, zoper katero ni več pravnega sredstva, oziroma da se izjavi o pravnorelevantnih dejstvih, upoštevnih z vidika takšnega pravnega stališča. Prav za kršitev tega vidika pravice do izjavljanja pa gre v obravnavani zadevi.

18.Sodbi nižjih sodišč o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku temeljita na stališču, da je tožnik s tem, ko je pogosto neupravičeno izostajal z dela oziroma je delal manj kot 8 ur dnevno, pri tem pa potrjeval neresnične podatke o svoji prisotnosti v sistemu beleženja prisotnosti, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 31. členu (dolžnost vestnega opravljanja dela), 32. členu (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 35. členu (prepoved škodljivega ravnanja) ZDR. S tem, ko tožnik kot predsednik uprave družbe podatkov o svoji prisotnosti v evidenci kljub neskladnosti z resničnim stanjem ni popravljal, ampak je mesečne izpiske samo podpisoval, je izpolnil celo znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin, saj je s svojim podpisom v svojo korist naklepno in zavestno potrjeval lažne podatke v evidenci. Glede na samo naravo in težo kršitve ter glede na dejstvo, da je tožnik te kršitve izvajal v funkciji predsednika uprave družbe, je po presoji nižjih sodišč popolnoma jasno, da je delodajalec izgubil potrebno zaupanje v tožnika, in tako delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, kar je temeljni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

19.Zaključki Vrhovnega sodišča so drugačni. V zvezi z očitano kršitvijo nepravilnega evidentiranja podatkov o prisotnosti na delovnem mestu je Vrhovno sodišče najprej ugotovilo, da gre za evidenco, ki ni imela posebnega pomena niti za interno poslovanje tožene stranke. Kot pomembno okoliščino v zvezi s pravno presojo očitane kršitve je Vrhovno sodišče štelo, da tožnik ni bil navaden delavec, ampak predsednik uprave s posebno vrsto pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi 73. člena ZDR. S takšno pogodbo o zaposlitvi pa lahko, upoštevaje 157. člen ZDR, delodajalec in delavec drugače uredita delovni čas. Tožnik v pogodbi o zaposlitvi ni imel določenega delovnega časa niti dolžnosti evidentiranja tega. Vrhovno sodišče je ugotovilo tudi, da njegova plača ni bila določena glede na delo po urah, saj se je zavezal opravljati tudi delo preko polnega delovnega časa brez posebnega plačila oziroma nadomestila. Glede razpolaganja z delovnim časom torej tožnik po stališču Vrhovnega sodišča ni bil v podrejenem položaju in vezan na posebna navodila delodajalca. Ob hkratni ugotovitvi, da tudi delodajalec priznava, da se tožniku ni bilo treba evidentirati, je Vrhovno sodišče sprejelo zaključek, da je očitek v zvezi z vsakomesečnim potrjevanjem obrazca z nepravilno evidentiranim delovnim časom, kot ga je izpolnila asistentka, tudi nesmiseln in ga ni mogoče opredeliti kot (hujšo) kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, še manj pa kot kršitev z znaki (treh) kaznivih dejanj. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče spremenilo odločitvi sodišč nižje stopnje glede presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da je ugotovilo njeno nezakonitost.

20.Izpodbijana odločba Vrhovnega sodišča temelji torej na uporabi pravne norme, z vidika katere so pravno relevantna tudi dejstva, ki jih nižjima sodiščema, glede na izoblikovano pravno pravilo, ki sta ga uporabili sami, pri odločanju ni bilo treba upoštevati. Upoštevaje predhoden potek postopka, vsebino revizije in zakonsko predviden obseg revizijske presoje, pritožnici tudi ni mogoče očitati, da bi z možnostjo uporabe takšne pravne podlage morala oziroma mogla računati. To pa pomeni, da ji glede nove pravne podlage in pravno relevantnih dejstev, ki so se izkazala za bistvena s tega vidika, ni bila zagotovljena pravica do izjave. Do zaključkov, ki so podlaga sodbi Vrhovnega sodišča, se torej pritožnica ni imela možnosti izjasniti, pri čemer, kot navedeno, ni mogla predvideti, da bo Vrhovno sodišče sprejelo tako stališče.

21.Ker torej pritožnici ni bila zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, ji je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Glede na ugotovljeno kršitev se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z drugimi očitki pritožnice.

22.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato odločilo, da pritožnica in nasprotni udeleženec sama nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

C.

23.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Mozetič in sodnica Sovdat.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Primerjaj z A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 293–294.