Jedro

Glede na opisane okoliščine sodniku ni mogoče očitati kršitve profesionalnih standardov ravnanja. Odločilni razlogi za to so, da (1) sodišče ni kršilo nobene določbe ZIZ, (2) ni določen instrukcijski rok za odločitev o predlaganem dodatnem predmetu izvršbe in posledično vročanje organizaciji za plačilni promet, (3) je sodišče postopalo v običajnih časovnih okvirih, (4) tožeča stranka ni z ničemer opozorila na nujnost zadeve. Odškodninska odgovornost države po 26. členu Ustave zato v obravnavanem primeru ni podana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a) v prvem odstavku tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 40.415,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2003 do plačila zavrne; b) v drugem odstavku pa tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.345,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 526,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 40.415,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2003 do plačila (prvi odstavek izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.490,97 EUR s pripadki (drugi odstavek izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči strani pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, katere je priglasila.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

Razlogi za spremembo izpodbijane sodbe

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvira vtoževana terjatev na plačilo 40.415,38 EUR s pripadki iz naslova odškodninske odgovornosti države za delo svojih organov, v tem primeru izvršilnega sodišča (26. člen Ustave RS). Pravilno je tudi pojasnilo, da gre za klasično neposlovno subjektivno odškodninsko odgovornost, podlago katere predstavlja prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (1). V obravnavanem primeru je presodilo, da so podane vse predpostavke civilnopravne odškodninske odgovornosti, torej protipravno ravnanje, vzročna zveza, nastanek pravno priznane škode in krivda. Temelj odločitve prestavlja ocena, da je izvršilno sodišče ravnalo v nasprotju z načelom hitrosti postopka in s tem v nasprotju z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj ni postopalo v razumnih časovnih okvirjih, zaradi česar tožeča stranka ni prejela poplačila svoje terjatve, ki jo je imela do dolžnika. Tožbenemu zahtevku je zato v celoti ugodilo. Vendar pa pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da trditvena podlaga tožeče stranke ne utemeljuje protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča, za katerega odgovarja tožena stranka in s tem odškodninske odgovornosti iz 26. člena Ustave RS.

6. Za protipravno ravnanje gre, če oškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca (2). Po sodni praksi (3) gre za protipravnost sodnikovega ravnanja takrat, kadar sodnik pri svojem delu ne uporabi jasne določbe zakona, če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, če ravnanje sodnika v postopku nima podlage v zakonu ali če je ravnanje sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar pa predstavlja zlorabo. Opustitev obravnavanja sodne zadeve brez nepotrebnega odlašanja, ki je sistemsko pogojena, lahko utemelji kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) in sankcije zoper državo zaradi kršitve te pravice, sama zase pa ne utemelji protipravnega ravnanja iz 26. člena Ustave RS in s tem odškodninske odgovornosti države na tej podlagi (4). Zato zgolj dejstvo, da je izvršilno sodišče vročilo sklep o izvršbi banki šele približno mesec in pol po podanem predlogu za nov predmet izvršbe, samo po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja (5). Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so sodniki dolžni voditi konkretni postopek in v posamezni zadevi sprejemati odločitve brez nepotrebnega odlašanja. Vendar takojšnje odločitve ni mogoče pričakovati. Zato je treba pravni standard „primeren“ oziroma „razumen“ rok za posamezno procesno dejanje oziroma odločitev razlagati skladno z interesi strank kot tudi upoštevaje zahtevo po zakonito izvedenem postopku.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v konkretni zadevi tožeča stranka dne 09. 10. 2003 predlagala izvršbo z rubežem denarnih sredstev dolžnika pri N. (priloga A3). V predlogu za izvršbo ni zahtevala, da se izvršba z rubežem denarnih sredstev opravi tudi pri drugih organizacijah za plačilni promet. Sodišče pa dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve le s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo (prvi odstavek 34. člena ZIZ). Med strankama ni sporno, da je sodišče sklep o izvršbi Ig 2003/09335 z dne 20. 11. 2003 že pred pravnomočnostjo vročilo N., torej banki, na računu katere je bila izvršba dovoljena. Zato pritožnik pravilno navaja, da sodišče ni kršilo določbe tretjega odstavka 46. člena ZIZ, ki določa, da se upnik poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, saj je sklep o izvršbi še pred njegovo pravnomočnostjo pravilno in pravočasno vročilo banki iz sklepa o izvršbi.

8. Tožeča stranka je nato dne 27. 11. 2003 obvestila izvršilno sodišče, da je dolžnik odprl nov transakcijski račun pri S. banki, in predlagala, da se izvršba opravi tudi na sredstva na tem računu (priloga A9). Pritožbeno sodišče se strinja, da gre v takšnem primeru za nov predmet izvršbe, zaradi česar bi moralo sodišče na podlagi predloga tožeče stranke odločiti s sklepom o dovolitvi izvršbe z novim predmetom in ne zgolj poslati prvotni sklep o izvršbi S. banki (prim. tretji odstavek 34. člena ZIZ). Vendar pritožnik v zvezi s tem pravilno opozarja, da to v predmetni zadevi ni relevantno. Opisano ravnanje sodišča ni vplivalo na poplačilo terjatve tožeče stranke, saj ta ni bila poplačana zaradi manjka sredstev na računu dolžnika in ne zaradi zavrnitve realizacije sklepa o izvršbi. Tožeča stranka pa takšne nepravilnosti ni niti zatrjevala (prim. 7. in 212. člen ZPP).

9. Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da je sodišče čakalo na pravnomočnost sklepa o izvršbi, preden ga je poslalo v izvršitev S. banki. Zatrjevano čakanje na pravnomočnost tega sklepa o izvršbi z vročanjem S. banki pa še ne more pomeniti kršitve 46. člena ZIZ. Kot že pojasnjeno, je sodišče sklep o izvršbi pravilno vročilo tisti banki (N.), v zvezi s katero je bilo o predlaganem predmetu izvršbe že odločeno. Tožeča stranka pa je izvršbo na transakcijski račun pri S. banki predlagala šele naknadno. O tem predlogu pa sodišče pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (19. 12. 2003) še ni odločalo.

10. Protipravnost je tožeča stranka gradila tudi na trditvi, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi njenega obvestila sklep o izvršbi S. banki poslati takoj in ne šele 19. 01. 2004, torej približno mesec in pol od poslanega obvestila ter predloga, da se izvršba opravi tudi na novem predmetu izvršbe. Pritožbeno sodišče ob tem pritrjuje sodišču prve stopnje, da je relevantno zgolj obdobje med 27. 11. 2003 in 10. 12. 2003, ko so bila sredstva še na računu dolžnika. Tako se izkaže, da četudi bi izvršilno sodišče vročalo sklep o izvršbi banki pred njegovo pravnomočnostjo, vendar po 10. 12. 2003, tožeča stranka ne bi prejela poplačila svoje terjatve.

11. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s presojo, da sodišče ni ravnalo v razumnih časovnih okvirjih. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi ocenilo, da je primeren rok, da bi izvršilno sodišče naložilo banki rubež sredstev na dolžnikovem računu, 8 dni od prejema tovrstnega predloga. Takšna odločitev je v obrazložitvi podprta le z navedbo, da je izvršilni postopek hiter ter s sklicevanjem na 11. člen ZIZ. Določba tega člena pa opredeljuje eno izmed temeljnih načel izvršilnega postopka, ki pa se ne uporablja neposredno, temveč se odraža in uresničuje preko drugih določb, ki opredeljujejo pogoje in način dovolitve izvršbe ter način oprave izvršbe. Zato odškodninske odgovornosti tožene stranke ni mogoče utemeljiti le na podlagi kršitve temeljnega načela izvršilnega prava. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da ZIZ ne določa nobenega roka za izdajo sklepa o izvršbi. Prav tako ne določa roka za odločitev o dodatno predlaganem predmetu izvršbe.

12. Ko se presoja protipravnost ravnanja sodnika zaradi kršitve dolžnosti odločanja brez nepotrebnega odlašanja kot podlagi za odškodninsko odgovornost iz 26. člena Ustave RS, se upoštevajo razmere, v katerih se sodniška služba izvaja. Odločilno je, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje sodniške službe (6). Pritožnik zato pravilno izpostavlja, da je treba pri oceni „razumnega“ roka za opravo določenega procesnega dejanja upoštevati način dela sodišča, organizacijo dela na določenem oddelku, število spisov ter število sodnikov. Zato neizpodbijane trditve tožene stranke (prim. 214. člen ZPP) o velikem številu spisov na izvršilnem vpisniku in dejstvu, da je celoten pripad na I Ig vpisniku vodila samo ena sodnica, niso irelevantne, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje.

13. Prav tako se izkaže kot pomembna trditev tožene stranke, da tožeča stranka ne bi smela pričakovati, da bo izvršba izvedena že v 12 dneh od poslanega obvestila o novem transakcijskem računu dolžnika. Sodišče je namreč že za izdajo sklepa o izvršbi z dne 20. 11. 2003 na podlagi prvotnega predloga za izvršbo z dne 09. 11. 2003 z rubežem sredstev pri N. potrebovalo nekaj več kot mesec dni. Zato ni mogoče trditi, da je s spornim vročanjem banki ravnalo bistveno drugače kot običajno.

14. Za presojo o protipravnosti sodnikovega ravnanja v primeru opustitve postopanja in odločanja v primernem roku je nadalje pomembno tudi, ali je bil sodnik seznanjen s posebnim pomenom čimprejšnje odločitve v zadevi zaradi nekega posebej neugodnega položaja predlagatelja, ki njegovo zadevo izpostavlja iz ostalih zadev (7). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje poudarjala (pripravljalna vloga, l. št. 37), na kar opozarja tudi v pritožbi, da tožeča stranka izvršilnega sodišča ni obvestila, da je zadeva nujna oziroma da naj sklep čim prej pošlje banki, niti ni kasneje posredovala nobene urgence.

15. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje izvršilnega sodišča oziroma sodnika protipravno. Glede na zgoraj opisane okoliščine namreč sodniku ni mogoče očitati kršitve profesionalnih standardov ravnanja. Odločilni razlogi za to so, da (1) sodišče ni kršilo nobene določbe ZIZ, (2) ni določen instrukcijski rok za odločitev o predlaganem dodatnem predmetu izvršbe in posledično vročanje organizaciji za plačilni promet, (3) je sodišče postopalo v običajnih časovnih okvirih, (4) tožeča stranka ni z ničemer opozorila na nujnost zadeve. Odškodninska odgovornost države po 26. členu Ustave zato v obravnavanem primeru ni podana.

16. Iz navedenega sledi, da je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka

17. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (2. točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z načelom uspeha toženi stranki priznalo stroške po vloženih stroškovnikih, skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT; prim. prehodno določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi), in sicer po 900 točk za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 19), 900 točk za zastopanje na prvem naroku 01. 06. 2010 (1. točka tar. št. 20), 675 točk za drugo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 19), po 450 točk za zastopanje na naroku dne 31. 08. 2010, 19. 10. 2010 (50 točk urnine) in 15. 12. 2010 (50 točk urnine) (2. točka tar. št. 20), 225 točk za zastopanje na naroku 07. 12. 2010 (3. točka tar. št. 20) in 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (13. člen OT), kar skupaj znaša 5110,5 točk oziroma 2.345,72 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo priglašenih stroškov posveta s stranko ter obvestil stranki, saj so te storitve zajete že v stroških priznanih storitev, ter za narok 24. 09. 2010, saj ga tega ni bilo.

18. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške, in sicer 1125 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21) in 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (13. člen OT), kar skupaj znaša 1146,25 točk oziroma 526,13 EUR.

19. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti.

20. Stroške odgovora na pritožbo krije tožeča stranka sama, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega odgovora, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

(1) Ta določa: „Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.“

(2) Prim. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 670, povzeto po Cigoj, Obligacije, Časopisni zavod Uradni list, Ljubljana, 1976, str. 426. (3) Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 139/2011 z dne 22. 09. 2011, sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 142/2005 z dne 18. 12. 2007 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1195/2008 z dne 17. 02. 2011. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 123/2009 z dne 29. 03. 2011. (5) Prim. sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 255/2008 z dne 06. 11. 2008. (6) Prim. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana, 2004, stran 385. (7) Tako sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 123/2009 z dne 29. 03. 2011.