Jedro

Dejstvo, da tožnica v stanovanjski hiši ne živi, ampak svoj del oddaja, na odločitev ne more vplivati. Tožnica namreč s tem, ko je del svojih upravičenj prenesla na najemnika, ni izgubila solastninske pravice, predvsem tudi ni izgubila pravice, da o vseh poslih, ki presegajo redno upravljanje, soodloča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da jekleni nadstrešek kovinske izvedbe iz jeklenih kvadratastih profilov 40/40, zunanjih dimenzij 3,88 m x 1,93 m in višine 2,09 m, ki se nahaja na parc. št. 4, k. o. X, na zahodni strani večstanovanjske stavbe na naslovu L., zniža tako, da bo najvišja točka PVC kritine za 15 cm pod nivojem talne površine balkona visokopritličnega stanovanja, ki je v lasti tožnice in se nahaja v isti stavbi. Odločilo je še, da mora toženec tožnici povrniti 180,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožba zavržena, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

Navaja, da ni sporno, da sta pravdni stranki vsaka do ¼ solastnici večstanovanjske stavbe L. ter pripadajočega zemljišča. Ne razume pa, kako lahko tožnica zatrjuje, da nadstrešek posega v njeno lastninsko pravico in jo ovira pri uporabi balkona, če v stanovanju ne prebiva. Predlagala ni niti zaslišanja najemnika. Tožnica zato ne more trditi, da ji nadstrešek omejuje pogled na zelenico in da se svetloba odbija od strehe nadstreška. Svojih pravic ne izvršuje pošteno. Kršitve morajo objektivno obstajati in ne zadošča, da si jih nekdo predstavlja. Tožbo je zaradi zlorabe pravic na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZPP treba zavreči. Sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda, določene navedbe in dokaze je razlagalo po svoje.

Solastnici D. in J. M. nista nasprotovali postavitvi nadstreška, njuna deleža pa skupaj z deležem toženca predstavljajo večinski delež. Toženec je predlagal tudi zaslišanje solastnic, sodišče pa dokaza ni izvedlo. Očitki o nesubstanciranih navedbah so zato odveč.

Tožnica je v tožbi navedla, da je na stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina. To bi posledično pomenilo, da vsak solastnik uživa svoj del nepremičnine. Toženec uživa polkletno stanovanje in prostor pred njim. S tem zemljiščem je upravičen razpolagati.

Že med postopkom je opozoril, da ima tožnica nad svojim balkonom zgrajen provizoričen nadstrešek, iz katerega (zaradi odsotnosti žlebov) priteka meteorna voda in v stanovanju toženca povzroča vlago. Gradnja nadstreška je bila zato dopustna samopomoč.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ter del kršitev po drugem odstavku 339. člena ZPP (točke 4, 5, 8, 9, 10, 13 in 15) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora glede kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Ostale kršitve pa mora konkretizirano opisati. Zgolj sklicevanje na pritožbeni razlog po po 1. točki 338. člena ZPP zato ne zadostuje. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica kot solastnica večstanovanjske stavbe uveljavlja zoper toženca, ki je solastnik iste stavbe, pravno varstvo svoje solastninske pravice na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi z 100. členom SPZ zaradi posega toženca, to je izgradnje kovinskega nadstreška zunanjih dimenzij 3,88 m x 1,93 m in višine 2,09 m na zahodni strani večstanovanjske stavbe. Protipravnost vznemirjanja je v postopku utemeljevala na dveh podlagah: 1.) trdila je, da je zaradi posega ovirana pri izvrševanju svoje (so)lastninske pravice na balkonu; in 2.) da toženec za poseg ni pridobil njenega dovoljenja.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki vsaka do ¼ solastnici večstanovanjske hiše na naslovu .L., stoječe na parc. št. 4/0, k. o. X. Solastnici vsaka do ¼ sta še D. M. in J. M. Toženec je na zahodni strani hiše, na parceli 4/0, k. o. X, brez soglasja tožnice, postavil jeklen nadstrešek. Nadstrešek je postavljen tako, da njegova streha sega 72 cm nad nivo talne površine stanovanja v visokem pritličju, od balkona tega stanovanja pa je odmaknjen sedem centimetrov. Ta dejstva v pritožbenem postopku niso sporna(1).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da postavitev spornega nadstreška ne pomeni posla rednega upravljanja solastne nepremičnine, saj ne gre za posel, ki bi bil potreben za obratovanje(2) in vzdrževanje(3) nepremičnine za doseganje njenega namena (tretji odstavek 67. člena SPZ). Gre za izboljšavo, ki je spremenila tudi zunanji videz objekta. V skladu s petim odstavkom 67. člena SPZ je za take posle (torej posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja) potrebno soglasje vseh solastnikov stvari. Toženec, kar ni sporno, pa (vsaj) soglasja tožnice za postavitev kovinskega nadstreška ni imel. Njegov poseg zato pomeni prekomeren poseg v solastninsko pravico tožnice in slednja na podlagi 99. člena SPZ v zvezi z 100. členom SPZ utemeljeno zahteva sodno varstvo. Ker je obširne (in bolj podrobne) razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje v točkah 14 do 16 izpodbijane sodbe, jih pritožbeno sodišče, ki se z njimi strinja, ne ponavlja, ampak se nanje sklicuje, v nadaljevanju pa dodaja pojasnila le glede posameznih pritožbenih očitkov.

9. Dejstvo, da tožnica v stanovanjski hiši ne živi, ampak svoj del oddaja, na odločitev ne more vplivati. Tožnica namreč s tem, ko je del svojih upravičenj prenesla na najemnika, ni izgubila solastninske pravice, predvsem tudi ni izgubila pravice, da o vseh poslih, ki presegajo redno upravljanje, soodloča. Ker je poseg protipraven že zato, ker toženec ni imel soglasja tožnice, je nerelevantno dejstvo, ali sta ostali dve solastnici z njim soglašali. Enako velja za vprašanje, ali so bile pritožnikove trditve v tem pogledu dovolj substancirane.

10. Z vprašanjem, ali je z tožničinega nadstreška res odtekala meteorna voda in povzročala vlago v stanovanju toženca, in ali je nadstrešek, ki ga je postavil toženec, to res preprečil, se sodišče prve stopnje (pravilno) ni ukvarjalo. Protipravnosti posega v solastninsko pravico tožnice namreč ne more izključiti morebitno dejstvo, da je bila s stališča toženca postavitev spornega nadstreška potrebna zaradi preprečevanja nastajanja vlage v stanovanju. Enako kot tožnica je imel (in ima) namreč tudi toženec v primeru protipravnega (tožničinega) posega možnost zahtevati ustrezno sodno varstvo. Ne daje pa to podlage za lastne protipravne posege.

11. Ker je bilo zahtevku tožnice iz navedenih razlogov pravilno ugodeno, so pritožbene navedbe, da je tožnica s postavitvijo zahtevka nepošteno izvrševala svoje pravice, očitno neutemeljene in ne terjajo dodatnih pojasnil. 12. O delu pritožbe, v katerem toženec nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica z izvršenim posegom ovirana v izvrševanju svoje (so)lastninske pravice na balkonu, se pritožbeno sodišče ne bo izjavljalo. Ker je bilo zahtevku treba ugoditi že zaradi kršitve pravil o upravljanju stvari v solastnini, ni relevantno, ali bi bilo zahtevku mogoče ugoditi tudi na drugačni pravni podlagi.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožnici v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Pritožnik v pritožbi sicer opozarja na trditev tožnice v tožbi, da je na stavbi vzpostavljena etažna lastnina, vendar ob tem spregleda, da je tožnica v teku postopka priznala, da etažna lastnina še ni vzpostavljena in da je stavba v solastnini strank (zapisnik glavne obravnave z dne 6. 10. 2015). Sodišče prve stopnje je zato to dejstvo na podlagi 214. člena ZPP upoštevalo kot nesporno. Pritožnik v pritožbi tudi sam (ponovno) potrdi, da ni sporno, da je stavba v solastnini.

Op. št. (2): Z obratovanjem so mišljene dejavnosti, ki so potrebne, da se stvar (nepremičnina) lahko uporablja in da deluje v skladu s svojim namenom (Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, 2004, stran 345).

Op. št. (3): Vzdrževanje so ukrepi za ohranitev substance stvari in njene zmožnosti služiti svojemu namenu (isto tam).