Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo P. M., da J. P. plača odškodnino v višini 1.700,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20.4.2006 do plačila, v presežku (7.031,54 EUR in zamudne obresti od 20.7.2007) pa je zahtevek po tožbi zavrnilo. Po nasprotni tožbi je z izpodbijano sodbo naložilo J. P., da P. M. plača odškodnino v višini 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2006 do plačila, in v presežku (7.954,50 EUR in zakonske zamudne obresti od 20.7.2000) njegov zahtevek zavrnilo. P. M. je dolžan v 15 dneh po prejemu sodbe J.P. povrniti pravdne stroške v višini 460,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožil J. P. (v nadaljevanju tožnik) in predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odškodnina priznana njemu zviša, zahtevek P. M. pa v celoti zavrne, vse s pripadki. Meni, da mu je sodišče za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nepravilno prisodilo prenizko odškodnino, saj njegove navedbe, potrjene z mnenjem izvedenca in predloženimi dokazi, zahtevek utemeljujejo v celoti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za odškodnino zaradi strahu, ki ga je doživel ob toženčevem agresivnem napadu in udarcih v glavo in zgornje dele telesa. Obstoj strahu potrjuje tudi izvedensko mnenje. Poleg tega je sodišče neobrazloženo in v nasprotju s podatki spisa zavrnilo njegov zahtevek za premoženjsko škodo povezano z zdravljenjem v višini 175,26 EUR, ki jo je uveljavljal s sklicevanjem na osem računov. Nadalje navaja, da zahtevek po nasprotni tožbi nima ne dejanske ne procesne podlage. Odgovornost tožnika gradi na trditvi o poškodovanju toženca dne 20.7.2000, ne pa na kazenski sodbi K 78/2002, ki jo zgolj predlaga kot dokaz, brez konkretiziranega predloga, katere listine spisa naj se izvedejo kot dokaz. Zahtevek za odškodnino za bolečine in nelagodnosti ni bil preciziran v smislu vrste bolečin in nelagodnosti, njihove intenzitete in trajanja, zato je sodišče mimo dokaznih predlogov in okvirjev tožbenega zahtevka zaključilo o odgovornosti tožnika za toženčevo škodo v višini 600,00 EUR, s čimer je podan pritožbeni razlog po 1. odst. 339. člena ZPP.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tudi P. M. (v nadaljevanju toženec) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek J. P. zavrne, njegovemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi, podrejeno pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Navaja, da je sporno situacijo povzročil tožnik, ki ga je prvi brez razloga napadel in poškodoval. Sam je reagiral v samoobrambi in nikakor ne more biti enako odgovoren kot tožnik. Nadalje ugovarja višini prisojenih odškodnin. Odškodnina tožniku zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 900,00 EUR je previsoka. Sodišče je kot tožnikove nelagodnosti štelo tudi njegove nekajkratne obiske psihiatrične in psihološke ambulante v letu 2000, kar ni pravilno, saj ni razvidno, da bi bili ti izključna posledica škodnega dogodka. Tožnik je takšno diagnozo imel že od prej in ni podana jasna meja med njegovimi psihičnimi problemi, ki so neodvisni od škodnega dogodka, in tistimi, ki so njegova neposredna posledica. Zato tudi ni sprejemljivo, da je sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 800,00 EUR zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova mu odškodnina, sploh tako visoka, ne gre. Toženčev zahtevek je sodišče obravnavalo nesorazmerno strožje in mu priznalo prenizko odškodnino, kar ima posledice tudi pri odločitvi o stroških postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Merila, ki sodišče vodijo pri določanju primerne odškodnine za nepremoženjsko škodo v obravnavani zadevi, določa Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR) ki se ga po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) uporablja za razmerja nastala pred njegovo uveljavitvijo to je 1.1.2002 (1062. člen OZ). ZOR v 200. členu določa, da oškodovancu za pretrpljene fizične bolečine ter pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ter za strah pripada odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

Glede pritožbe tožnika: Pritožbeno sodišče ni sledilo njegovim pavšalnim navedbam, da sta odškodnini za telesne bolečine v znesku 900,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 800,00 EUR odmerjeni prenizko. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je oprto na neprerekano mnenje izvedenca medicinske stroke - travmatologa in izvedenke psihiatrične stroke, sta obe odškodnini primerno odmerjeni.

Pritožbeno sodišče pritrjuje mnenju in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o pravno relevantnem strahu tožnika, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožbene navedbe tožnika glede uveljavljane premoženjske škode so neutemeljene. Predlaganih listin, na katere se tudi v pritožbi sklicuje, sodišču ni predložil, in ker svojega zahtevka z ničemer ni izkazal, ga je prvostopenjsko sodišče pravilno in obrazloženo zavrnilo.

Pritožbene navedbe glede nesklepčnosti nasprotne tožbe so neutemeljene. Zahtevek, v katerem bi toženec res lahko bolj natančno preciziral utrpelo škodo, je sklepčen in mu je prvostopenjsko sodišče po izvedbi predlaganih dokazov, pravilno delno ugodilo. S sodbo zahtevek ni bil prekoračen, zato ni podan zatrjevani pritožbeni razlog po 1. odst. 339. člena ZPP.

Glede pritožbe toženca: Po določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno obsodilno sodbo. Pravdno sodišče ne more ugotoviti drugačnega načina storitve kaznivega dejanja (škodnega dogodka), kot ga je ugotovilo kazensko sodišče. Ker sta bila tožnik in toženec oba pravnomočno spoznana za kazensko odgovorna za povzročitev lahke telesne poškodbe, zaradi katere drug proti drugemu uveljavljata odškodninski zahtevek, ni utemeljena pritožbena navedba toženca, da je tožnika poškodoval v samoobrambi in je zato za nastalo škodo izključno odgovoren tožnik. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da predhodna nesoglasja in morebitna izzivanja tožnika s povzročanjem materialne škode tožencu za ugotavljanje njegovega soprispevka k nastali škodi niso relevantna, ampak je za škodo, ki jo je s telesno poškodbo povzročil tožniku, v celoti odgovoren toženec, ki bi se fizičnemu kontaktu s tožnikom lahko izognil. Pritožbeno sodišče ni sledilo navedbam toženca, da prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem tožnika v višini 900,00 EUR previsoka. Čeprav res ni mogoče jasno določiti, katere posledice na duševnem zdravju tožnika je povzročil sam škodni dogodek in katere ne, je jasno, da je dogodek ojačal tožnikova anksiozna stanja. Prvostopenjsko sodišče je kot tožnikove nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem tako pravilno upoštevalo tudi njegove obiske pri psihiatru in psihologu v letu 2000, pri katerih so bila nesoglasja s tožencem še posebej izpostavljena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu nobena stranka obrazloženo ne oporeka, je prisojena odškodnina za tožnika primerna.

Pritožbeno sodišče prav tako ni sledilo pritožbenim navedbam toženca, da je prisojena odškodnina za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena neutemeljeno in v previsokem znesku. Stališče, da poškodovalec za posledice na duševnem zdravju tožnika ne odgovarja, ker so nastale izključno zaradi oškodovančevega osebnega stanja, ni pravilno. Poškodovalec je vedel, da ima tožnik psihiatrične probleme, zaradi katerih se je že zdravil, in bi mogel vedeti, da bo napad na njegovo telo to stanje poslabšal. Nastala škoda s stališča toženca ni nenormalna in nepredvidljiva. Glede na mnenje izvedenke, da ni mogoče natančno določiti, v kolikšni meri je tožnikov strah pred tožencem, zaradi katerega ostaja bolj doma in se izogiba socialnim stikom, pogojen s tožnikovo osnovno paranoidno naravnanostjo in koliko je k temu prispeval sam škodni dogodek, je prvostopenjsko sodišče prosto presodilo, da je škodnemu dogodku mogoče pripisati le manjši del ugotovljenega zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Svojo presojo je ustrezno obrazložilo in pritožbeno sodišče se z njim strinja. Glede na ugotovljeno je odmerjena odškodnina v znesku 800,00 EUR primerna.

Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo navedbam toženca, da odškodnina za telesne bolečine, ki jih je pretrpel, v znesku 600,00 EUR ni primerna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu toženec ni ugovarjal, je prisojena odškodnina primerna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo obe pritožbi potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Obe stranki sta priglasili stroške pritožbe. Ker z njo nobena stranka ni uspela, vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).