Jedro

Delo v rudniku v jami na višini 4 m ob uporabi lestve je nevarna dejavnost. Oškodovanec, ki je zanemaril pravila o načinu strokovno zahtevnega in nevarnega dela in je bil za tako delo usposobljen ter izkušen, je sam vsaj delno prispeval k nastanku škodnega dogodka.

Izrek

1.Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu r a z v e l j a v i , 2. pritožbi tožene stranke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu r a z v e l j a v i in zadeva v r n e v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožena stranka odgovorna za vso škodo, ki je tožniku nastala v delovni nezgodi dne 19. 5. 1992, ko je pri zavarovancu tožene stranke R.L.V.kot delavec izbijal v rovu objemko iz visečega tira na višini približno 4 metre. Pri tem je padel iz lestve, udaril z glavno ob železni tir na tleh in se zelo hudo telesno poškodoval. Prisodilo mu je odškodnino za zahtevane oblike škode v skupnem znesku 3,094.896,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek, do zneska 7,544.896,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava zoper zavrnilni del sodbe ter obširno in obrazloženo predlagala, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožniku prisodi vso zahtevano odškodnino tudi za nematerialno škodo.

Tožena stranka pa se je pritožila zoper prisodilni del sodbe iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Trdila je, da ni odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v tem škodnem dogodku. Ob ugotovljenem dejanskem stanju bi moralo sodišče oceniti, da je tožnik sam odgovoren za vso škodo, ki mu je nastala in njegov zahtevek zavrniti.

Tožnik je kot skupinovodja dobro poznal delo pri ropanju jeklenega ročnega podporja. Poznal je tudi navodila o varnem delu predpisana za ta opravila. S tem, ko je poslal M. po drugo objemko, v tem času pa sam šel na lestev, je ravnal sam v nasprotju s citiranimi pravili in v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od delavca v delovnem procesu v rudniški jami. Lestev ni predvidena za tako delo, če pa jo je že tožnik uporabil, pa je ne bi smel prej, preden se ne bi vrnil M., da bi mu jo držal. Pri tem delu morata biti v jami navzoča vedno dva delavca prav iz razloga večje varnosti pri delu. Tožnik ni imel razloga, da je sam stopil na lestev, lestev ni imela nobenih pomanjkljivosti. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je za škodo polno odgovoren tožnik sam in tožena ni ničesar k nastanku škodnega dogodka soprispevala. Tožnik je bil skupinovodja in bi se moral tem bolj držati predpisanih navodil pri opravljanju svojega dela.

Podrejeno pa je tožena stranka ugovarjala tudi višini prisojene odškodnine in trdila še, da je sodišče prve stopnje prenizko upoštevalo kapitalizacijo invalidnine.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik ob nezgodi opravljal nevarno delo, ne glede na to, da je šlo za delo v rudniku. Delo na višini 4 metrov s pomočjo lestve se v vsakem primeru šteje za nevarno dejavnost. Zato je ugotovljena pravna podlaga iz čl. 173 in 174 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) glede objektivne odgovornosti tožene stranke, pravilna.

Pač pa je pritožba omajala dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožnikovo škodo. Po čl. 177 ZOR ima oškodovanec, ki je sam prispeval, da je nastala škoda, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ker je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Pravna podlaga za oceno ali je tožnik sam odgovoren za škodo ali je sam prispeval k nastanku škode, je v navodilu št. 110 DO R.l.V.. Ta navodila določajo način ropanja jeklenega ločnega podporja. Iz njih je razbrati, da je to delo strokovno zahtevno in nevarno. Opravlja ga lahko le po točki 1.3 odgovorni kopač s pomočnikom, ki mora tudi imeti potrebno kvalifikacijo in strokovne izkušnje. Če je eden od njiju odsoten, se mora drugi umakniti na varen kraj.

Dela sme opravljati in voditi po točki 1.4 navodil le izkušen kvalificiran kopač, ki je seznanjen z načinom dela s temi navodili.

Za izbor kopača, ki ustreza tem zahtevam, kakor tudi za izbiro ustreznega pomočnika, je odgovoren nadzornik delovnega področja.

Niti tožnik, niti tožena stranka nista oporekala, da je tožnik bil tedaj odgovorni kopač in da je imel za to delo vse potrebno znanje in izkušnje. Kljub temu pa iz dokaznega postopka izhaja, da se navodil št. 110 pri svojem delu ni držal, čeprav je bil zadolžen, da se dela pri ropanju jelenega ločnega podporja opravljajo na način, določen v navodilih (točka 1.3 navodil). Posledice, ki izhajajo iz teh okoliščin za nastanek škode, bo moralo sodišče prve stopnje na novo oceniti v smislu cit. zakonitega določila Zakona o obligacijskih razmerjih.

Po mnenju pritožbenega sodišča bi za pravilno odločitev o odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in o eventuelnem prispevku tožnika za škodo moralo sodišče angažirati izvedenca iz rudarske stroke. Ta naj opiše, ali so opustitve tožnika, ko se ni držal navodil, običajne in ali jih tožena stranka tolerira (kot smiselno trdi tožnik) in v kolikšni meri so doprinesle k nastanku škodnega dogodka. V novem postopku bo zato moralo sodišče dopolniti dokazni postopek v tej smeri in na novo oceniti vprašanje odgovornosti za ta škodni dogodek.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče ugodilo obema pritožbama in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje (čl. 368 ZPP).