Jedro

Pošiljanje obvestil o uvedbi stečajnega postopka nad domačo pravno osebo znanemu tujemu upniku je samostojno opravilo stečajnega upravitelja in sodišče nadzorne funkcije ni dolžno opravljati.

Izrek

I. Revizija zoper sklep o stroških se zavrže, sicer pa se revizija zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena Republika Slovenija (RS) dolžna plačati znesek v višini 2.250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške. Zatrjeval je, da je podana odškodninska odgovornost države, ker je sodišče opustilo nadzor nad stečajnim upraviteljem, ki tujega upnika ni obvestil o stečajnem postopku, da bi ta v njem lahko prijavil tudi svojo terjatev.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni dokazal obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Odločilo je, da je pošiljanje obvestil o uvedbi stečajnega postopka nad domačo pravno osebo znanemu tujemu upniku samostojno opravilo stečajnega upravitelja ter da sodišče nadzorne funkcije ni dolžno opravljati. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 4.042,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 3.968,28 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča druge stopnje ter naloži toženi stranki plačilo stroškov revizijskega postopka.

5. Tožnik v reviziji navaja, da tožene RS ni zastopala oseba, ki jo je po zakonu upravičena zastopati. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in uveljavlja kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena. Državna pravobranilka brez pooblastila za zastopanje oziroma morebitnega generalnega pooblastila državnega pravobranilstva ni imela zakonske podlage za samostojno zastopanje tožene RS pred sodišči, poraja pa se tudi dvom, ali je oseba sploh državna pravobranilka, pooblaščena za zastopanje RS. Zato, ker državna pravobranilka ni imela ustreznega substitucijskega pooblastila za zastopanje, tudi ni bila udeležena na prvem in drugem naroku za glavno obravnavo. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 282. členom ZPP, če tožena stranka ne pride na prvi narok za glavno obravnavo, izdati zamudno sodbo, čeprav je tožena RS odgovorila na tožbo in se pri tem sklicuje še na 318. člen ZPP. Nadalje navaja, da sta prva in druga pripravljalna vloga tožene stranke tudi nepopolni, ker jih niso lastnoročno podpisali niti zakoniti zastopnik RS niti državna pravobranilka. Zato bi morali biti v skladu s četrtim odstavkom 108. člena ZPP obe zavrženi.

6. Tožnik sodišču očita tudi pristranskost, saj je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku več zadev, v katerih je udeležen kot stranka, zato so evidentno subjektivno naravnani v obravnavanih primerih in se imajo možnost okužiti o predmetu spora že v predhodnih postopkih. To velja tudi za senat Višjega sodišča v Ljubljani, saj je senat v isti sestavi presojal že v vsebinsko podobni zadevi pod opr. št. I Cp 1409/2017 in II Cp 2159/2017. Tožnik opozarja, da ni mogel vnaprej vedeti, kdo bo sestavljal senat in zato ni mogel predlagati izločitve senata. Tako je po mnenju tožnika potrebna nujna delegacija po 66. členu ZPP.

7. Tožnik navaja tudi, da bi moralo prvostopenjsko sodišče navesti, kako so bili stroški odmerjeni, saj kot prava neuka stranka ni mogel preveriti skladnosti obračuna, s tem pa so mu bile kršene pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Kot prava neuko stranko, bi ga moralo sodišče prve stopnje opozoriti tudi na pravice iz 12. člena ZPP, saj ni bil opozorjen na pravico grajanja bistvenih kršitev postopka po 286. b členu ZPP v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokaznih predlogov ter v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča. Drugostopenjsko sodišče pa pod 10. točko obrazložitve ni obrazložilo, zakaj je prišlo do te opustitve dolžnega ravnanja.

8. Revident v preostanku revizije niza očitke glede zmotne uporabe materialnega prava in tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer izpodbija pravilnost razlogov sodišča prve stopnje. Navaja, da bi sodišče v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) moralo izvajati nadzor nad stečajnimi upravitelji in je tudi odškodninsko odgovorno. Opozarja, da znani tuji upniki o stečajnem postopku niso bili ustrezno obveščeni, v zvezi s tem pa so bili z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno neupravičeno zavrnjeni njegovi dokazni predlogi. Meni, da je s tem sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita tudi medsebojno neskladje zaključkov iz sodbe in navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče postopek prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja v zvezi z (ne)verodostojnostjo raznih listin.

9. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

10. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni dovoljena.

11. Čeprav je izrek o stroških del sodbe, s katero je odločeno o glavni stvari, pa ima odločitev o stroških pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija pa je mogoča le zoper tisti sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka ni takšen sklep1. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v tem delu zavrglo.

12. Sicer revizija ni utemeljena.

13. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da tožnik v reviziji obsežno prepisuje navedbe iz pritožbe. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, uperjeno zoper sodbo sodišča druge stopnje, zato je v njej treba obrazloženo in konkretizirano izpodbijati razloge te sodbe. Ponavljanje (oziroma v primeru revidenta celo izrecen prepis) pritožbenih navedb ne more pripeljati do uspeha v postopku revizije. Revident Vrhovno sodišče očitno razume kot tretjo instanco, ki bi morala ponovno presojati vse pritožbene navedbe, kar pa ne drži. Vrhovno sodišče v skladu s svojo ustavno vlogo, kot najvišje sodišče v Republiki Sloveniji, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Zato Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na obrazložene revizijske razloge zoper drugostopenjsko sodbo. Revizijsko sodišče tako ne odgovarja na revizijske navedbe glede odsotnosti upravičenja za zastopanje državne pravobranilke, saj je na te pritožbene navedbe ustrezno odgovorilo že višje sodišče v točki 6 obrazložitve drugostopenjske sodbe. Prav tako se revizijsko sodišče ne bo opredeljevalo do revizijskih navedb glede odsotnosti opozorila tožniku po 12. členu ZPP. Tožnik v reviziji sicer navaja, da drugostopenjsko sodišče v 10. točki ni obrazloženo odgovorilo na njegove očitke glede odsotnosti opozorila, pri čemer pa je revident očitno spregledal podrobno argumentacijo sodišča druge stopnje glede prav teh pritožbenih navedb v točki 14 obrazložitve. Enako velja za očitke glede napačne zavrnitve dokaznih predlogov, do katerih se je sodišče druge stopnje celovito opredelilo v točkah 11 in 14 obrazložitve, poleg tega pa revident (razen v že omenjenem delu, ko sicer pavšalno problematizira 10. točko obrazložitve) ne usmeri revizijskih navedb proti sodbi drugostopenjskega sodišča, temveč vnovič napada le prvostopenjsko sodbo.

14. Kršitve, kot je očitek o nepopolnosti odgovora na tožbo ter prve in druge pripravljalne vloge tožene stranke, po svoji naravi spadajo med relativne bistvene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje. Takšne kršitve pa se lahko v revizijskem postopku obravnava le v primeru, če jih je tožnik predhodno že izrecno uveljavljal s pritožbo in pritožbeno sodišče teh kršitev ni odpravilo, s tem pa samo zagrešilo (perpetuirano) relativno bistveno kršitev določb postopka. Navedenih kršitev tožnik v pritožbi ni uveljavljal, zato je z njimi v postopku revizije prekludiran.

15. Glede pristranskosti prvostopenjskega sodišča je na navedbe iz pritožbe odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, zato se do dobesedno prepisanih pritožbenih navedb revizijsko sodišče ne opredeljuje. V reviziji pa tožnik dodaja, da ni mogel predlagati izločitve senata drugostopenjskega sodišča, ki je v tej zasedbi že presojal v vsebinsko podobnih zadevah, saj njegove sestave ni mogel vedeti v naprej. Revizijsko sodišče poudarja, da imajo stranke pravico in možnost izvedeti, kateri sodniki bodo odločali v njihovih zadevah. Tožnik navaja, da naj bi isti senat odločal že o dveh njegovih pritožbah v drugih zadevah (I Cp 1409/2017 z dne 21. 2. 2018 in II Cp 2159/2017 z dne 21. 2. 2018), pri čemer pa je iz datumov izdaje odločb razvidno, da so bile vse tri zadeve obravnavane na isti seji. Zgolj dejstvo, da je senat v tej zasedbi naenkrat odločal o pritožbah istega tožnika v več zadevah, samo po sebi ne pomeni odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP.

16. Revident v VI. točki revizije uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče na tem mestu opozarja, da revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti (drugi odstavek 370. člena ZPP). Na očitke v zvezi z domnevno zmotno uporabljenim materialnim pravom je obsežno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče v točkah obrazložitve od 8 do 12, tožnik pa v reviziji prav z ničemer ne izpodbija razlogov sodbe sodišča druge stopnje. Glede na neobrazloženost revizijskih ugovorov zadošča zapis, da se v celoti strinja z zaključki drugostopenjskega sodišča. 17. Razlogi, ki jih v reviziji uveljavlja tožnik, tako niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo v delu, v katerem je ni zavrglo, v skladu s 378. členom kot neutemeljeno zavrnilo.

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške.

1 Glej odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 358/2017 z dne 12. 4. 2018, II Ips 263/2005 z dne 10. 11. 2005, II Ips 68/2003 z dne 8. 5. 2003 idr.