Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v pritožbi v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati, v skladu s 190. členom OZ tožbenemu zahtevku tožeče stranke v zvezi z zavarovanjem skupnih delov in naprav pravilno ugodilo. Glede na to, da je sama tožena stranka v postopku navajala, da ni sporno, da se vse obračunava po solastniških deležih, njeno pritožbeno nasprotovanje takšnemu obračunu ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. In 2006/00405 z dne 27.12.2006 delno v veljavi in sicer v delu 1. točke izreka v delu glavnice v višini 81,46 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneskov in v rokih, kot izhajajo iz 1. alineje 1. točke izreka izpodbijane sodbe ter v delu 3. točke izreka za izvršilne stroške v višini 103,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu, to je v delu 1. točke izreka sklepa o izvršbi, za glavnico v višini 32,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.2.2005 do plačila, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Glede stroškov je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema odločbe plačati pravdne stroške v višini 100,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da so navedbe, ki jih je napisal toženec v pritožbi zoper sklep o izvršbi resnične in je zato sklepu tudi oporekal, dokaze je predložil in zato sodbo izpodbija v celoti. Višina dolga je naenkrat postala neznanka, če sešteje zneske dobi 181,84 EUR. Ne ve, če je to pravilno, zato tudi ne ve, koliko naj poplača. Ponovno zatrjuje, da bi se morala tožeča stranka prepričati, kako je z zavarovanji posameznih delov oziroma etažnih lastnin in šele nato sklepati pogodbe s tretjimi osebami za nepremičnine, s katerimi upravljajo. Sprašuje se tudi, zakaj služijo pogodbe o medsebojnih razmerjih, če se lahko izničijo. Glede postavke 710-gasilni aparati ponovno trdi, da družba S. ni izvršila zaračunanega in še enkrat trdi, da je čez 2 leti družba T. & C. o opravila pregled H omaric in za to opravilo porabila cel dan in ne samo 1 urico, kot družba S.. V nadaljevanju se sklicuje tudi na vpis nepremičnine, ki ga je toženec plačal že dvakrat ter navaja, da se upošteva samo mnenje in hotenje peščice sostanovalcev in ne večine, imajo številne probleme.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti se torej sodba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbijati, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevne in se pritožbenemu sodišču o njih ni potrebno opredeljevati. Sodišče toženi stranki uvodoma pojasnjuje, da je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, da glavnica znaša 81,46 EUR (od tega je potrebno plačati tudi obresti), 103,75 EUR znašajo izvršilni stroški, nadaljnjih 100,38 EUR pa znašajo pravdni stroški, oboje z obrestmi.

Glede zavarovanja skupnih delov in naprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožeča stranka že pred 1.4.2006 izvedela za toženčevo zavarovalno pogodbo, trditvam tožeče stranke, da je založila Z. T. vtoževane zneske za zavarovanje skupnih prostorov in naprav tudi za toženo stranko in je bila s tem tožeča stranka prikrajšana in tožena stranka obogatena, pa tožena stranka tudi ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v pritožbi v sporu majhne vrednosti, kot že navedeno, ni mogoče izpodbijati, v skladu s 190. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) tožbenemu zahtevku tožeče stranke v zvezi z zavarovanjem skupnih delov in naprav pravilno ugodilo. Glede na to, da je sama tožena stranka v postopku navajala, da ni sporno, da se vse obračunava po solastniških deležih, njeno pritožbeno nasprotovanje takšnemu obračunu ni dopustno.

Glede storitev S. pritožba navaja, da družba S. ni izvršila zaračunanega, kar spet predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno. Tudi sicer pa je očitno tožena stranka spregledala, da je iz tega naslova sodišče tožeči stranki priznalo le 1,47 EUR z obrestmi, in je ugovore tožene stranke v postopku v celoti upoštevalo, tožeči stranki je iz tega naslova priznalo le tiste storitve, ki jih tožena stranka v postopku ni zanikala.

Ostale pritožbene navedbe se ne nanašajo na izpodbijano sodbo, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).