Jedro

Tožnik je utrpel poškodbe glave (krvavitev v možganih in pretres ter zlom nosni kosti in rana na čelu) ter poškodbe rok in sicer zlom desne podlahtnice, zlom 4. in 5. dlančnice leve roke in večkomadni zlom končnega členka palca leve roke in še zlom 9. in 10. rebra na desni strani in udarnino obeh pljučnih kril (tč. 8. obrazložitve). Poškodba glave je bila ocenjena kot „kompleksna“ in povzetek le bistvenih okoliščin, ki sodijo v odločilna dejstva za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (zdravljenje je trajalo 33 mesecev, od tega 36 dni hospitaliziran, 9 dni hude telesne bolečine, 3 tedne srednje hude, 4 mesece lahke, občasne in srednje lahke do konca zdravljenja, trajne bolečine zaradi glavobolov pri fizičnih obremenitvah ali obremenitvah vida, sluha ali pri mentorskem delu – podrobno v tč. 11 obrazložitve) utemeljujejo denarno odmero v znesku 45.000,00 €. Posledice škodnega dogodka so pri tožniku trajne in sicer tako glede poškodbe glave (pokontuzijski sindrom, zato ima težave s spominom, koncentracijo, pozornostjo, je razdražljiv, občasno agresiven ima obdobja depresije in pogoste glavobole) kot glede rok, saj ima trajne organske in funkcionalne posledice v predelu desnega zapestja, katerega gibljivost je v primerjavi z levim omejena na 40%, ter poškodovane palec leve roke in 4. ter 5. dlančnico leve roke, zaradi česar ne zmore več opravljati dela, s katerim se je preživljal (reševalec), opustiti je moral vrsto športnih aktivnosti, zaradi tega pa občasno trpi blage do zmerne duševne bolečine (podrobneje v tč. 18. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 94.500,00 € (tč. 20. obrazložitve). V septembru 2020 je bila neto plača na zaposlenega v gospodarstvu 1.169,52 €, kar torej pomeni, da je tožniku bilo prisojenih 80 povprečnih plač.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 89.076,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Toženka je dolžna tožniku povrniti 56,19% stroškov pravdnega postopka, tožnik pa toženki 43,81% stroškov pravdnega postopka (točka III. izreka).

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki ga označuje z zneskom 63.500,00 EUR. V pritožbi poudarja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v skladu z 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti. V pritožbi poudarja, da je utrpel politravmo torej kombinacijo hudih poškodb več organskih sistemov, najbolj kritična je bila kompleksna poškodba glave (krvavitve v možganih, pretres možganov, zlom nosu, rana na čelu). Izvedenec je potrdil potek zdravljenja skupno s 40 dnevno hospitalizacijo. Poškodbe glave so pustile trajne posledice ne samo v obliki glavobolov, ki so bili hudi in dolgotrajni, sedaj pa občasni, temveč tudi v tem, da oškodovančeve življenje danes ni več primerljivo z življenjem pred nezgodo. Posledice pa poleg očitnih gibalnih omejitev čuti predvsem v nevrološkem vidiku, saj ima težave v socialnem življenju. Gre za težave s svežim spominom, koncentracijo, pozornostjo in razdražljivostjo, pa tudi občasno depresijo in pogostimi glavoboli. Dejansko je bil tožnik več kot leto dni po nezgodi pregledan tudi v urgentni psihiatrični ambulanti zaradi znižane frustracijske tolerance in prilagoditvene motnje, kar je botrovalo povečanju socialne stiske in končno še razpadu družine v času zdravljenja. Posledično je omejen v stikih z otrokom, kar pomeni še dodaten stres in omejitev že tako močno načetega psihičnega zdravja tožnika. Zato je postal praktično pridobitno nesposoben in zašel v osebni stečaj. Izvedenec je ustrezno povzel tudi poškodbe rok in reber ter pljuč in s temi poškodbami povezane zaplete. Dejansko stanje, ki ga pritožba po nepotrebnem ne ponavlja v celoti, po mnenju tožnika daje podlago za določitev višje odškodnine. Skupno odmerjen znesek 94.500,00 EUR pomeni upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe približno 52 povprečnih mesečnih bruto plač, med tem ko je sodna praksa za podobne primere, kolikor je o primerljivosti sploh mogoče govoriti, priznala odškodnine v višini vsaj 30 % višjih odškodnin. Po mnenju tožnika je sodišče prenizko ocenilo predvsem duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa tudi telesne bolečine. Tožnik zato predlaga, da tožbenem zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu ter posledično tudi v stroškovnem delu in v celoti prizna tožnikove stroške.

3. Toženka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kot sporno vrednost navaja znesek 47.999,40 €. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da se pritožuje zoper odmerjeno denarno odškodnino zaradi telesnih bolečin ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V pritožbi navaja, da je v tem delu odškodnina bistveno previsoko odmerjena in sicer je odmerjena tako visoko, kot v primeru VIII Ips 321/2017, kjer pa je šlo za bistveno hujše poškodbe približno isto starega tožnika, kot v obravnavanem, obsežnejše in dalj časa trajajoče zdravljenje ter hujše posledice in je tudi v tem primeru Vrhovno sodišče dosojeno odškodnino, ob upoštevanju objektivnih kriterijev, znižalo. Zato toženka v pritožbi ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje in sicer v zvezi z poškodbami, ki jih je tožnik utrpel ter ponovno navaja vsa dejstva v zvezi z intenziteto bolečin, trajanjem zdravljenja ter nevšečnostmi na podlagi teh dejstev pa meni, da je odškodnina v znesku 45.000,00 EUR pretirana in da je primerna glede na sodno prakso in primerljiva odškodnina v višini 22.000,00 EUR. Na enak način torej z ponavljanjem dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in podredilo denarni odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti meni, da bi tudi glede te škode bila primerna odškodnina v znesku 20.000,00 EUR. Pri tem kot primerjalno ponuja odškodnine v zadevah II Cp 769/2017, II Cp 890/2015 in II Cp 527/2019. Toženka zato predlaga, da se sodba razveljavi ter ponovno odloči o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo toženka ocenjuje kot primerno v znesku 46.000,00 EUR, kar pomeni upoštevaje že plačan in valoriziran znesek 5.423,00 EUR, da razlika znaša še 41.077,00 EUR. Zato predlaga, da toženko sodišče zaveže k plačilu tega zneska skupaj s stroškovnimi posledicami.

4. Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista vložili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7. Skupni imenovalec obeh pritožb je, da pritožnika ne uveljavljata pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja temveč grajata uporabo materialnega prava. V tem delu je njun predlog diametralno nasproten, saj tožnik meni, da bi moral prejeti bistveno višji denarni znesek, toženka pa, da bi ta znesek moral biti bistveno nižji. Skupna obema pritožbama pa je še okoliščina, da sta pritožnika omejila preizkus odločitve sodišča prve stopnje na dve vrsti pravno priznanih nepremoženjskih škod in sicer telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Posamezne vrste pravno priznanih nepremoženjskih škod so namreč v medsebojnem razmerju (relativne) neodvisnosti, kar praviloma pomeni, da gre za samostojne vrste, ki terjalo ločen dejanski stan in ločeno podrejanje pod materialno pravo1. Kljub temu pa je v sodni praksi uveljavljena razlaga:“...da je (tudi takrat, ko je predmet odločanja le odmera odškodnine za posamezno obliko škode) pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode ter da izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna.“2. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v delih, v katerih so navedeni razlogi, ki se nanašajo na omenjeni vrsti nepremoženjskih škod, pri preizkusu primernosti odločitve sodišča prve stopnje o višini denarne odškodnine pa je upoštevalo tudi odmerjene zneske za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti, torej celotno (enotno) odškodnino.

8. V slovenskem odškodninskem pravu se je v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode in določanja denarne odškodnine izoblikoval postopek, v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika-OZ. V določilu prvega odstavka 179. člena so najprej primeroma naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriteriji, navedeni primeroma). Drugi odstavek 179. člena določa še dodatne kriterije in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da takšna odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). V zvezi z individualizacijo denarne odškodnine se kot kriterij medsebojne primerjave prisojenih denarnih odškodnin uporablja povprečna mesečno neto plača na zaposleno osebo v RS, pri čemer se upošteva praviloma mesec, ko je sodišče prve stopnje odločilo. V skladu s 182. členom OZ sodišče prisodi denarno odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo le-ta trajala tudi v bodočnosti. Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode in na njihovi podlagi uporabljen pravni standard “pravične denarne odškodnine” pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava.

9. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opravilo nobene primerjave prisojenih denarnih odškodnin (individualizacija) s podobnimi primeri, vendar to še ne pomeni, da je zaradi neresnično zapisane navedbe, da je to primerjavo opravilo3, tudi rezultat (odmera denarne odškodnine) napačen. Tožnik v pritožbi ne navaja nobenih odločb, ki bi utemeljevale njegovo tezo o prenizki denarni odškodnini, toženka pa jih sicer navaja, a delno nedoločno in neupoštevno. Gre za citiranje številk z uvodno oznako „II Cp“, kar očitno niso odločbe VSRS temveč višjih sodišč, ki pa so v Republiki Sloveniji štiri; tisto, kar pa je lahko osnova za primerjavo so praviloma odločbe Vrhovnega sodišča, ki skrbi za enotno sodno prakso (110. člen Zakona o sodiščih), ne pa odločbe višjih sodišč. Vendar sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da je ta primerjava lahko le okvirna in da iz povzete razlage 179. člena OZ dovolj jasno izhaja, da gre le za eno izmed upravičenj, ki jih je potrebno presojati enakovredno ostalim4. 10. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 94.500,00 € (tč. 20. obrazložitve). V septembru 2020 je bila neto plača na zaposlenega v gospodarstvu 1.169,52 €, kar torej pomeni, da je tožniku bilo prisojenih 80 povprečnih plač. Za vsako izmed spornih vrst nepremoženjske škode je bilo prisojenih 45.000,00 €, skupno torej 90.000,00 €, kar znese 77 povprečnih plač. Toženka se v pritožbi sicer sklicuje tudi na odločitev VSRS VIII Ips 321/2017, a že sama navede, da gre za neprimerljivo zadevo, ker je oškodovanec utrpel drugačne poškodbe5. Primerljivejši sta zadevi VS0026596 in VS000112517, v katerih sta bila kot motorista (tako kot tožnik) prav tako poškodovana moška (starost 43 in 45-60 let, tožnik je bil star 38 let) in sta utrpela primerljive poškodbe glave (obtolčenine možganov oziroma udarnina glave), niso pa povsem primerljive poškodbe rok v zadevi VS00011251. Obema oškodovancema pa so bili prisojeni zelo podobni zneski, tako za telesne bolečine 37.000,00 €8 oziroma 39.300,00 €9 in enako za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer 46.000,00 €10 ter 50.000,00 €11. V merilu povprečnih neto plač na zaposlenega sta oba oškodovanca prejela skupno 91,4 oziroma 93 plač.

11. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je tožniku v obravnavani zadevi bila prisojena primerna oziroma pravična denarna odškodnina. Tožnik je utrpel poškodbe glave (krvavitev v možganih in pretres ter zlom nosni kosti in rana na čelu) ter poškodbe rok in sicer zlom desne podlahtnice, zlom 4. in 5. dlančnice leve roke in večkomadni zlom končnega členka palca leve roke in še zlom 9. in 10. rebra na desni strani in udarnino obeh pljučnih kril (tč. 8. obrazložitve). Poškodba glave je bila ocenjena kot „kompleksna“ in povzetek le bistvenih okoliščin, ki sodijo v odločilna dejstva za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (zdravljenje je trajalo 33 mesecev, od tega 36 dni hospitaliziran, 9 dni hude telesne bolečine, 3 tedne srednje hude, 4 mesece lahke, občasne in srednje lahke do konca zdravljenja, trajne bolečine zaradi glavobolov pri fizičnih obremenitvah ali obremenitvah vida, sluha ali pri mentorskem delu – podrobno v tč. 11 obrazložitve) utemeljujejo denarno odmero v znesku 45.000,00 €.

12. Posledice škodnega dogodka so pri tožniku trajne in sicer tako glede poškodbe glave (pokontuzijski sindrom, zato ima težave s spominom, koncentracijo, pozornostjo, je razdražljiv, občasno agresiven ima obdobja depresije in pogoste glavobole) kot glede rok, saj ima trajne organske in funkcionalne posledice v predelu desnega zapestja, katerega gibljivost je v primerjavi z levim omejena na 40%, ter poškodovane palec leve roke in 4. ter 5. dlančnico leve roke, zaradi česar ne zmore več opravljati dela, s katerim se je preživljal (reševalec), opustiti je moral vrsto športnih aktivnosti, zaradi tega pa občasno trpi blage do zmerne duševne bolečine (podrobneje v tč. 18. obrazložitve). Navedbe tožnika v pritožbi o tem, da bi naj bile posledice prometne nesreče vzrok za razpad njegove družine, sodišče druge stopnje ni upoštevalo. O tem namreč sodba sodišča prve stopnje nima razlogov in če bi tožnik menil, da gre za odločilno dejstvo, ki bi moralo biti del dejanske podlage za odločanje, bi moral v pritožbi na procesno pravilno način to tudi grajati. Iz enakih razlogov in z dodatkom, da se v tem postopku odloča le o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, se sodišče druge stopnje tudi ni opredelilo do navedb v njegovi pritožbi glede vzrokov za nastop osebnega stečaja. Na trditev o vrsti metode, s katero se vzpostavlja primerljivost med denarnimi odškodninami, pa je sodišče druge stopnje že odgovorilo. Ugotovljena odločilna dejstva zato utemeljujejo odmero denarne odškodnine v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje.

13. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je odmerjena denarna odškodnina v znesku 80 povprečnih neto plač na zaposlenega v gospodarstvu (94.500,00 €) primerna in ustreza materialnopravnim predpostavkam, opredeljenih v 179. členu OZ. Iz navedenih razlogov je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, krije vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Podrobneje npr. v VSRS Sodba II Ips 175/2012 z dne 5.9.2013. 2 VSRS Sodba II Ips 91/2017 dne 4.10.2018 ter VSRS Sodba II Ips 135/2019 z dne 5.6.2020. 3 „...kot se je izrekla sodna praksa v podobnih primerih.“ (tč. 20. obrazložitve). 4 Da je potrebna zadržanost pri takšni presoji je poudarilo tudi Ustavno sodišče RS. “5. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin tudi sicer ni mogoče primerjati. V nekaterih primerih je zaradi tesnega prepletanja posameznih vrst škod določena enotna odškodnina, večinoma pa je odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto škode je zato lahko zelo velik.“. Up-518/04 z dne 10. 12. 2004. 5 „zlome kosti po celi levi strani telesa (skoraj vsa rebra, transverzalne nastavke štirih ledvenih vretenc, medenico in oba sramna loka, črevnico, obojestranski zlom križnice, levo lopatico, levo podlahtnico v predelu komolca), utrpel je topo poškodbo trebuha z več raztrganinami jeter in vranice, hemoragični šok“ 6 Udarnina glave, nateg vratnega mišičja, udarnina prsnega koša, rana na penisu, zlom kavlja leve podlaktnice, zlom medialnega kondila leve golenice, zlom medialnega kondila desne golenice in glavice desne mečnice. 7 Obtolčenine možganov, odprt zlom obeh kosti desne goleni, zlom leve stegnenice, zlom trnastih podaljškov vretenc C6, C7, Th1 in Th2, obojestranska udarnina pljuč, popolna raztrganina obeh križnih vezi desnega kolena, zlom petega rebra levo in desetega rebra desno z izlivom tekočine med porebrnico in popljučnico, zlom desne koželjnice, rana na desnem uhlju, odrgnine v področju spodnjih udov. 8 Hude stalne telesne bolečine - 25 dni; srednje hude telesne stalne bolečine - 6 mesecev, občasne hude telesne bolečine - 10 mesecev, lažje telesne bolečine - 1 leto, občasne lažje do srednje hude telesne bolečine - tudi v bodoče, ob spremembi vremena, daljši hoji in sedenju, ob prisilni drži kolen, intenzivnejši rabi leve roke. Hospitalizacija 25 dni, 3x hospitalizacija, 4 operacije v splošni anesteziji, kirurška oskrba rane na spolovilu. 40 obiskov v ambulanti, 50 fizioterapij. naravnava zapestja, transportna imobilizacija, uporaba invalidskega vozišča 2 meseca, odvisnost od zdravniškega osebja 18 dni, bergle 5 mesecev, 30 obiskov kirurgov, longeta čez komolec - 14 dni, čez zapestje še 4 tedne. 9 Hude bolečine - kumulativno 105 dni, srednje hude 30 dni kumulativno, neprestane lahke - 135 dni, občasne lahke pa trpi še vedno ob spremembi vremena, ob preutrujenosti nog, prsne hrbtenice in desne podlahti. Hospitalizacija 64 dni - od tega 25 dni v intenzivni terapiji. 3x operacija v splošni anesteziji. 5 mesecev fizioterapije v bolnišnici, rehabilitacijskem zavodu in doma. Vstavitev epiduralnega katetra za 12 dni, 14 dni cevke za črpanje zraka in tekočine v prsnem košu, utrpel je vnetje zaradi iztekanja želodčne kislin ev pljuča, 45 dni uvedene kanile skozi luknjo v sapniku; 4 tedne cevko v mehurju za odvod seča, uvajanje in zbujanje iz anestezije, transfuzija krvi, 38x RTG,3x UZ, 26 dni prejemanje antibiotikov različnih vrst, 49 dni prejemanje sredstva proti strjevanju krvi. 1 mesec ni mogel vstajati iz postelje, odvisen je bil od pomoči drugih. Hoja z berglama 4 mesece, kar je povzročilo slabšo mobilnost, ovire pri osebni higieni, oblačenju, obuvanju, nezmožnost za stoječe delo in odvisnost od pomoči drugih. 1 mesec se je gibal s pomočjo invalidskega vozička. 3 tedne nošenja opornega aparata na nogi in roki; številni pregledi pri specialistih (42x). Zdravljenje je bilo končano po 3 letih. Izboljšanja stanja desnega kolena ni pričakovati. 10 Prizadeta funkcija roke (omejeno gibljivo zapestje za 1/4), zmanjšana moč stiska (za ½), nemožnost obremenjevanja zapestja. Omejen je pri delu z levo roko, športu, oviran pri delu stoje, daljšem sedenju, del kleče ne more opravljati, nezmožen prenašati težja bremena, ni sposoben daljše vožnje brez prekinitve, kolo vozi težje kot prej, težje opravlja dela okoli hiše. Delo opravlja z omejitvami. 11 gibanje sklepov kolena, skočnega sklepa podlahti, kolkov in vratne hrbtenice je 15%. Nezmožnost za dolgo hojo po neravnem terenu; oviranost pri teku, športnih aktivnostih, ne more se popolno rekreirati, če rekreacija vsebuje elemente teka, skoka in hoje (25% oviranost), ne more dvigovati in nositi težkih bremen, ne more popolnoma čepeti (90% oviranost), poklekati, pri delu z dvoročnim orodjem, hišnih delih. Pri opravljanju poklica je oviran 49%. Oviran je pri vožnji motornega vozila. Oviran je pri spolnosti, zaradi česar ima težave s partnerko. Zaradi poškodbe glave se je razvil psihoorganski sindrom - ima hude glavobole, vrtoglavice s slabostjo, ne prenese hrupa, vročine, postal je pozabljiv, ima težave z miselno pozornostjo in koncentracijo, težko se zbere. Zelo je občutljiv, odziven, močno prizadet že zaradi objektivno nepomembnih razlogov, zaprt je vase, ne govori, preokupiran je z zanj bolečo vsebino.