Jedro

Med strankami v postopku ni sporno, da naprava, za katero želi tožnik pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, že obratuje. Sporno pa tudi ni, da tožnik za obratovanje naprave s takšno (novo - povečano) proizvodno zmogljivostjo, ki presega prag predelave 10 ton na dan, nima okoljevarstvenega dovoljenja. Zato naprave, za katero tožnik želi pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ni mogoče šteti za obstoječo napravo, za katero ne veljajo predpisani odmiki iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta in digestata.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za okolje zavrnila zahtevo tožnika za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave za proizvodnjo bioplina s proizvodno zmogljivostjo predelave 149,3 ton vhodnih substratov na dan, ki se nahaja na zemljiščih s parc. št. 292/11, 292/12, 292/13, 292/14, 292/15 in 292/16, vse k.o. ...

2. Kot pojasnjuje v obrazložitvi odločbe upravni organ, je tožnik dne 3. 6. 2011 vložil zahtevo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega. Vloga je bila kasneje večkrat dopolnjena.

3. Z odločbo št. 35407-31/2011-52 z dne 15. 4. 2013 je organ izdal okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave. Zoper omenjeno odločbo je stranski udeleženec, A., mednarodno društvo za varstvo okolja in narave, vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35402-21/2013-6 z dne 19. 12. 2013 ugodilo, prvostopno odločbo je odpravilo in vrnilo zadevo organu v ponovni postopek z napotilom, naj organ prouči in odgovori na pripombe stranskega udeleženca in drugih oseb, ki so sodelovale v postopku.

4. V ponovnem postopku je upravni organ zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavrnil. Kot je pojasnil, je dne 18. 12. 2013 začela veljati Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta in digestata (v nadaljevanju Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov), ki je nadomestila pred tem veljavno Uredbo o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov. Po 38. členu Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov se postopki za izdajo, podaljšanje ali spremembo okoljevarstvenega dovoljenja iz 19. in 23. člena pred tem veljavne uredbe, ki so bili začeti pred uveljavitvijo nove uredbe, končajo v skladu z Uredbo o predelavi biološko razgradljivih odpadkov.

5. Kot ugotavlja v obrazložitvi odločbe upravni organ, naprava, za katero želi tožnik pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ne izpolnjuje zahteve iz točke 2.a prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov, ki določa, da je treba pri načrtovanju bioplinarne zagotoviti, da je zunanji rob območja bioplinarne od drugih območij v bližini oddaljen najmanj 300 metrov. Najbližja stanovanjska zgradba je namreč v obravnavani zadevi od zunanjega roba območja naprave oddaljena približno 25 metrov.

6. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ pojasnjuje, da Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov ne opredeljuje pojma obstoječe bioplinarne. Ta pojem je po mnenju organa treba razlagati tako, da obstoječe bioplinarne predstavljajo le tiste naprave, ki so pred uveljavitvijo Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov pridobile okoljevarstveno dovoljenje ali pravnomočno okoljevarstveno soglasje ali gradbeno dovoljenje za bioplinarno, ki je namenjena predelavi odpadkov.

7. Kot ugotavlja upravni organ, iz gradbenih dovoljenj iz leta 2009 in leta 2010 ne izhaja, da bi bila dovoljenja izdana za gradnjo naprave, v kateri naj bi se predelovali odpadki skladno z zakonodajo s področja ravnanja z odpadki. V času izdaje gradbenih dovoljenj je bil v veljavi 69. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki določa, da se gradbeno dovoljenje izda po pridobitvi pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja. Navedeno pomeni, da bi moral upravljavec naprave v obravnavani zadevi pred gradbenim dovoljenjem pridobiti pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje za obdelavo odpadkov. Ker upravljavec ni pridobil okoljevarstvenega dovoljenja niti pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja, iz gradbenih dovoljenj pa tudi ne izhaja, da je bioplinarna namenjena predelavi odpadkov, je po mnenju upravnega organa bioplinarno treba šteti za novo napravo, ki mora izpolnjevati zahtevo o oddaljenosti od bližnjih stavb iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov.

8. Tožnik se je v postopku skliceval na pred tem veljavno Uredbo o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov, ki je v 21. členu določala, da okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov ni treba pridobiti za obratovanje bioplinarne za organske odpadke rastlinskega ali živalskega izvora, ki so nastali v okviru kmetijskega gospodarstva, kjer poteka obdelava biološko razgradljivih odpadkov. Organ je s tem v zvezi pojasnil, da niti iz vloge niti iz njenih dopolnitev ni razvidno, da upravljavec v obravnavani zadevi v bioplinarni že predeluje odpadke, ki bi nastali v okviru njegovega kmetijskega gospodarstva. Iz vloge namreč izhaja, da se na lokaciji bioplinarne sicer nahaja 5 hlevov, ki pa so prazni.

9. Glede ugovora tožnika, da se pojem „načrtovanje“ iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov nanaša na fazo načrtovanja in da je treba zato ta pojem razumeti v smislu prostorskega načrtovanja, pa organ odgovarja, da se izpolnjevanje zahtev iz 4. člena omenjene uredbe presoja v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za novo napravo.

10. Ker naprava, za katero je tožnik zaprosil za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, po ugotovitvi organa ne izpolnjuje zahteve iz točke 2.a prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov, za obratovanje naprave niso izpolnjene zahteve, predpisane za ravnanje s posamezno vrsto odpadkov, kar je eden od pogojev iz 3. točke drugega odstavka 36. člena Uredbe o odpadkih za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Glede na obrazloženo je organ zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zavrnil, ne da bi presojal, ali so izpolnjene tudi druge zahteve, predpisane za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja.

11. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35402-21/2013/10-MG z dne 19. 5. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka). V odločbi je ministrstvo tožniku tudi naložilo, da mora prizadeti stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 412,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

12. V obrazložitvi odločbe se ministrstvo strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, da naprava, za katero želi tožnik pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ne predstavlja obstoječe naprave. Pojem „obstoječa bioplinarna“ iz prvega odstavka 33. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov se namreč po mnenju ministrstva nanaša le na bioplinarne, ki že imajo pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje.

13. Glede stroškov pritožbenega postopka pa se ministrstvo sklicuje na določbo prvega odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi katere je stranski udeleženec upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo, ker pritožnik s pritožbo ni uspel. 14. V tožbi tožnik nasprotuje zavrnitvi zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ki jo je vložil zaradi nove, večje zmogljivosti svoje že obstoječe bioplinarne. Kot navaja, je organ na prvi stopnji razlagal pojem obstoječe bioplinarne v nasprotju s svojimi pooblastili. Z razlago, ki je po mnenju tožnika preozka in arbitrarna, se je upravni organ postavil v vlogo zakonodajalca. Kot zatrjuje tožnik, po prej veljavni Uredbi o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov ter po Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, za obratovanje naprave ni potreboval okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov, saj je po pridobitvi gradbenega dovoljenja leta 2009 v svoji bioplinarni predeloval živalske odpadke (gnoj in gnojevka), ki so nastali v okviru lastnega kmetijskega gospodarstva, proizvodna zmogljivost naprave pa tudi ni presegla 10 ton odpadkov na dan. Ker se je v bioplinarni predelovalo manj kot 50 000 ton odpadkov letno oziroma manj kot 100 ton odpadkov na dan, tožnik ni bil zavezanec za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, pridobljena pa ima tudi vsa potrebna gradbena dovoljenja. Zato je zaključek upravnega organa, da naprave ni mogoče šteti za obstoječo napravo, po mnenju tožnika napačen. Potreba po povečanju obsega proizvodnje in s tem povezana potreba po izdaji okoljevarstvenega dovoljenja pa na odločitev v obravnavani zadevi po mnenju tožnika ne sme vplivati.

15. Tožnik nasprotuje ugotovitvi upravnega organa, da iz gradbenih dovoljenj ne izhaja, da so bila ta izdana za gradnjo naprave za obdelavo odpadkov, navaja pa tudi, da je pojem načrtovanje iz 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov treba razumeti v smislu prostorskega načrtovanja, kar pomeni, da je treba zahteve iz omenjene določbe izpolnjevati le v fazi načrtovanja bioplinarne.

16. Zaradi razlage pojma „obstoječa bioplinarna“ in pojma „biomasa“, ki sta po mnenju tožnika ključna za odločitev v obravnavanem postopku, tožnik sodišču predlaga, da v postopek pritegne izvedenca, ki bo navedena pojma ustrezno opredelil. 17. Kot še opozarja tožnik, izpodbijana odločba v celoti ignorira napotke Ministrstva za okolje in prostor iz odločbe št. 35402-21/2014-5 z dne 19. 12. 2013, organ pa se neupravičeno tudi ni opredelil do ostalih predloženih dokumentov v zadevi ter do pripomb stranskega udeleženca. Izpodbijana odločba zato po mnenju tožnika ni popolno obrazložena.

18. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi pritožbenega organa o stroških postopka. Kot navaja, se je stranski intervenient pritožbenega postopka udeležil na lastno pobudo, njegova udeležba v postopku pa po mnenju tožnika tudi ni z ničemer pripomogla k odločitvi. Pritožbeni organ je namreč o pritožbi odločil, ne da bi se spuščal v navedbe stranskega intervenienta v odgovoru na pritožbo. Priglašeni stroški stranskega intervenienta zato za postopek niso bili potrebni.

19. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo Agencije RS za okolje odpravi in da, bodisi vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, bodisi po odpravi izpodbijane odločbe samo odloči v sporu polne jurisdikcije in zahtevi tožnika za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave za proizvodnjo bioplina ugodi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Toženka ter A., mednarodno društvo za varstvo okolja in narave, ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka, na tožbo nista odgovorila.

21. Tožba ni utemeljena.

22. V obravnavani zadevi je med strankami sporno, ali predstavlja bioplinarna, za katero želi tožnik pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov, napravo, ki mora po Uredbi o predelavi biološko razgradljivih odpadkov izpolnjevati tudi zahtevo glede minimalnega odmika zunanjega roba območja bioplinarne od sosednjih območij in stavb. Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da se njegova bioplinarna uvršča med obstoječe bioplinarne v smislu določb Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov, za katere odmik ni zahtevan.

23. Po Uredbi o predelavi biološko razgradljivih odpadkov - ki se glede na določbo 38. člena uporablja tudi v tem postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo omenjene uredbe dne 18. 12. 2013 - je treba pri načrtovanju bioplinarne zagotoviti, da je zunanji rob območja bioplinarne od območij stanovanjskih, gostinskih, upravnih, pisarniških in trgovinskih stavb, sejemskih dvoran in razstavišč, stavb za kulturo in razvedrilo, muzejev in knjižnic, stavb za izobraževanje in znanstveno-raziskovalno delo, stavb za zdravstvo in šport ter športno-rekreacijskih površin oddaljen najmanj 300 metrov (točka 2.a prvega odstavka 4. člena). Iz določbe 33. člena omenjene Uredbe izhaja, da ta zahteva ne velja za t.i. obstoječe bioplinarne z zmogljivostjo enako ali večjo od 10 ton na dan, katerih odmik ni skladen s prvim odstavkom 4. člena Uredbe. Upravljavci teh bioplinarn, morajo v roku dveh let po uveljavitvi Uredbe izpolniti zahteve iz šestega odstavka 4. člena Uredbe, ki se nanašajo skladiščenje biološko razgradljivih odpadkov in digestata (prvi in tretji odstavek 33. člena). Povečanje zmogljivosti obstoječih bioplinarn z zmogljivostjo enako ali večjo od 10 ton na dan, katerih odmiki niso skladni s prvim odstavkom 4. člena uredbe, pa je po izrecni določbi uredbe prepovedano (drugi odstavek 33. člena).

24. Katere bioplinarne so obstoječe, Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov ne določa. Izhajajoč iz namenske razlage predpisa, pa je tudi po presoji sodišča za obstoječe bioplinarne treba šteti tiste naprave, ki so pred uveljavitvijo Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov obratovale v skladu z veljavnimi predpisi, kar pomeni, da so za obratovanje imele pridobljena vsa zahtevana dovoljenja. Te naprave lahko - čeprav ne izpolnjujejo zahteve glede najmanjše predpisane oddaljenosti od območij iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov - obratujejo tudi v bodoče, če ostanejo v okviru obstoječih proizvodnih zmogljivosti in če v prehodnem obdobju izpolnijo nekatere druge predpisane zahteve.

25. Po pravni ureditvi, ki je bila v veljavi že pred uveljavitvijo Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov, mora upravljavec za obratovanje naprave, v kateri se opravlja dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (prvi odstavek 68. člena ZVO-1). Katere so naprave, za katere se glede na vrsto dejavnosti ter glede na proizvodno zmogljivost šteje, da lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega, pa določa priloga 1 Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Za naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, se tako po točki 6.5 priloge 1 omenjene Uredbe štejejo tudi naprave, namenjene odstranjevanju ali predelavi živalskih trupov in živalskih odpadkov z zmogljivostjo predelave več kot 10 ton na dan.

26. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je tožnik dne 3. 6. 2011 zaprosil za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave za proizvodnjo bioplina s proizvodno zmogljivostjo predelave 149,3 ton vhodnih substratov na dan. Naprava naj bi na dan poleg ostalih odpadkov predelala 64,4 ton odpadkov živalskega izvora in 37,5 ton odpadkov rastlinskega izvora. Iz podatkov upravnega spisa ter iz navedb v tožbi je razvidno, da je tožnik za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja zaprosil zaradi nove, povečane zmogljivosti njegove bioplinarne, ki obratuje že od leta 2009. 27. Navedena naprava se tudi po ugotovitvi sodišča zaradi svoje dejavnosti (odstranjevanje ali predelava živalskih trupov in živalskih odpadkov) ter zaradi proizvodne zmogljivosti, ki presega prag zmogljivosti predelave 10 ton na dan, po točki 6.5. priloge 1 Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega šteje za napravo, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega. Za obratovanje takšne naprave pa je bilo tudi po predpisih, ki so bili v veljavi pred uveljavitvijo Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov, treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje.

28. Med strankami v postopku ni sporno, da naprava, za katero želi tožnik pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, že obratuje. Sporno pa tudi ni, da tožnik za obratovanje naprave s takšno (novo - povečano) proizvodno zmogljivostjo, ki presega prag predelave 10 ton na dan, nima okoljevarstvenega dovoljenja. Zato naprave, za katero tožnik želi pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ni mogoče šteti za obstoječo napravo, za katero ne veljajo predpisani odmiki iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov.

29. Glede zatrjevanj tožnika, da po določbi 21. člena prej veljavne Uredbe o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov (razveljavila jo je Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov) za obratovanje bioplinarne ni potreboval okoljevarstvenega dovoljenja, pa sodišče ugotavlja, da iz vloge in ostalih podatkov v spisu ne izhaja, da je tožnik v bioplinarni predeloval organske odpadke zgolj iz svojega kmetijskega gospodarstva, kjer naj bi se vršila obdelava biološko razgradljivih odpadkov. Tožnik je namreč v dopolnitvi vloge z dne 18. 3. 2013 pojasnil, da se na območju bioplinarne nahaja več hlevov, v katerih pa se reja živali načrtuje šele v letu 2013. Da so hlevi tožnika zapuščeni in da se biološki odpadki vozijo v predelavo v bioplinarno od drugod (da torej ne izvirajo iz kmetijskega gospodarstva tožnika), pa izhaja tudi iz pripomb zainteresirane javnosti v postopku, ki jim tožnik ni oporekal. 30. Pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov je po izrecni določbi 3. točke drugega odstavka 36. člena Uredbe o odpadkih treba upoštevati tudi zahteve iz predpisov, ki urejajo ravnanje s posamezno vrsto odpadkov. Med te predpise sodi tudi Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov, ki določa pravila ravnanja in druge pogoje v zvezi s predelavo biološko razgradljivih odpadkov. Zato je neutemeljen ugovor tožnika, da je zahtevo glede predpisanih odmikov iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov treba upoštevati v postopku prostorskega načrtovanja in ne tudi v postopkih izdaje okoljevarstvenih dovoljenj.

31. Med strankami v postopku ni sporno, da je zunanji rob območja bioplinarne tožnika od najbližje stanovanjske stavbe odmaknjen zgolj približno 25 metrov. Glede na navedeno je upravni organ na prvi stopnji po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je zahtevo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za predelavo odpadkov zavrnil na podlagi 3. točke drugega odstavka 36. člena Uredbe o odpadkih v zvezi z 2.a točko prvega odstavka 4. člena Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov. Ker je organ zahtevo zavrnil že iz navedenega razloga, mu ni bilo treba presojati izpolnjevanja drugih zahtev in pogojev, ki so predpisani za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, prav tako pa se mu tudi ni bilo treba opredeliti do pripomb zainteresirane javnosti in pripomb stranskega udeleženca v postopku.

32. Tožnik v tožbi izpodbija tudi 2. točko izreka drugostopne odločbe, s katero mu je bilo naloženo, da mora stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške odgovora na pritožbo. Po mnenju tožnika ti stroški za odločitev o pritožbi niso bili potrebni.

33. Stroške postopka, kadar je v postopku udeleženih več strank z nasprotnimi si interesi, po prvem odstavku 114. člena ZUP krije stranka, ki je povzročila postopek, če se je ta končal v njeno škodo. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, ki je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

34. Prizadeta stranka v upravnem postopku, ki ima interes, da se ohrani v veljavi odločitev, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, ima na podlagi prvega odstavka 241. člena ZUP pravico podati obrazložen odgovor na pritožbo, v posledici tega pa ima tudi pravico do povrnitve stroškov, ki so ji zaradi tega nastali. Le tako ima namreč prizadeta stranka možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljal pritožnik in na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine upravne zadeve. Ker se po ZUP pri odmeri stroškov v primeru več strank z nasprotujočimi si interesi upošteva le kriterij uspeha v postopku, za odločitev ni pomembno, ali so bili priglašeni stroški za postopek potrebni. Ministrstvo je zato ravnalo pravilno, ko je stroške pritožbenega postopka prizadete stranke, potem, ko je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, naložilo v plačilo tožniku.

35. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil tudi pravilno izveden, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

36. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.