Jedro

Šteje se, da je spor zaradi plačila regresa za letni dopust premoženjski spor.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 izplačati znesek 75.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 do plačila.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno laično revizijo, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno odločilo, da tožnici pripada regres za letni dopust v letu 1996, menijo celo, da ji ne pripada niti pravica do invalidske pokojnine. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) ob upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da je revizija ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi plačila regresa za letni dopust premoženjski spor.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT, oziroma kot to določa tretji odstavek, tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da terjatev tožnice ne dosega zneska 80.000,00 SIT, tako da po mnenju revizijskega sodišča revizija ni dopustna. Zato je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).