Jedro

Po tem, ko prvostopenjsko sodišče pomanjkljivosti izvedenskega mnenja niti z zaslišanjem izvedenca ni moglo odpraviti, bi moralo dokazovanje ponoviti z novim izvedencem. Za cenitev škode, ki je nastala s poškodovanjem osebnega avtomobila VW Golf, letnik 1996, s 140.000 prevoženimi kilometri, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (II. točka izreka) in stroškovnem delu odločitve (IV. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.063,50 EUR materialne škode, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2011 dalje (I. točka izreka); višji zahtevek je zavrnjen (II. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 799,90 EUR, ustavljen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 811,31 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Povzema prvostopenjsko ugotovitev, da je tožena stranka zaradi deljene odgovornosti dolžna povrniti 80 % materialne škode, nastale na tožnikovem vozilu Golf ... Opozarja, da je izvedenec vrednost vozila na dan škodnega dogodka ocenil na 4.511,00 EUR, kar je celo več kot vozilo vrednoti tožeča stranka. Navedeno vrednost je določil na podlagi splošno priznane in v stroki sprejete metode ocenjevanja vrednosti starejših vozil z amortizacijskimi stopnjami (na podlagi ocene vrednosti novega vozila in znižanja te vrednosti zaradi amortizacije). Ocenjevanje vrednosti starejših vozil je specifično strokovno področje, ki terja specifično strokovno znanje. Sodišče je sicer povzelo mnenje izvedenca; potem, ko je ugotovilo, da je pri ustnem podajanju mnenja pri svojih stališčih vztrajal, pa je na osnovi s strani tožene stranke predloženih internetnih oglasov vozilo sámo ovrednotilo. S tem je kršilo 254. člen ZPP. Ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče strokovnega znanja za táko ocenjevanje nima, zato je pomanjkljivost izvedenskega mnenja ali dvom v izvedensko mnenje dolžno odpraviti z zaslišanjem izvedenca ali s ponovitvijo dokaza z drugim izvedencem, ne pa z laičnim ocenjevanjem škode. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker tožeča stranka ni mogla računati, da bo sodišče pisno in ustno podano izvedensko mnenje prezrlo. Posledično je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Izvedenec je pojasnil, zakaj primerjava vrednosti vozila na podlagi oglasov ni sprejemljiva. Uporabil je metodo cenitve starega vozila s pomočjo amortizacijskih stopenj, kar je s pravili stroke skladna metoda, medtem ko rezultati tržne analize niso zanesljivi. Izvedenec je potrdil, da se od vrednosti vozila ne more odšteti vrednost rešenih delov, ker so ti tržno nezanimivi. Golo dejstvo, da je tožnik poškodovano vozilo – kljub temu, da tržne vrednosti nima – popravljal in vanj vlagal, na odločitev ne more vplivati. Sodišče ni sledilo izvedencu, ki je pri P. Slovenija izvedel, da so bili deli za tožnikovo vozilo naročeni in dobavljeni pred prometno nesrečo. Tožnik je izpovedal in izvedenec je ugotovil, da je bilo vozilo dobro vzdrževano. Zato je nepravilen zaključek sodišča, da ni izkazano, da so bila vlaganja v avtomobil izvršena pred nesrečo. Pri vrednotenju 14 let starega redkega tipa avtomobila je njegovo stanje zelo pomembno, zato oglasi, ki jih je predložila tožena stranka, niso ustrezno dokazno sredstvo. Iz njih stanje oglaševanih vozil ni razvidno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša, da je za cenitev škode, ki je nastala s poškodovanjem osebnega avtomobila VW Golf ..., letnik 1996, s 140.000 prevoženimi kilometri potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Angažiran je bil sodni izvedenec, ki je izdelal strokovno mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo za neprepričljivo, nato pa vrednost vozila oz. ekonomsko totalno škodo ugotovilo na osnovi podatkov o cenah podobnih vozil na slovenskem trgu. Z vabljenjem izvedenca na narok je prvostopenjsko sodišče hibe pisno izdelanega izvedenskega mnenja skušalo odpraviti oz. razčistiti, vendar pri tem ni bilo uspešno.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da izvedenec – niti z ustnim podajanjem mnenja – ni razumljivo pojasnil, zakaj cenitev opira na podatke o ceni vozil na nemškem trgu, kjer so cene lahko različne od cen na slovenskem trgu in zakaj cenitve ni mogoče opreti na podatke o cenah vozil na slovenskem trgu, ki jih je posredovala tožena stranka (v sodnem spisu so označeni kot listina B 12). Tudi z ostalimi prvostopenjskimi razlogi, s katerimi je zavrnjen rezultat izvedenskega mnenja, pritožbeno sodišče soglaša in se nanje sklicuje.

6. Ni pa prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, da je – potem ko je rezultat izvedenskega mnenja zavrnilo – sámo ugotavljalo višino škode. Da bi lahko pravilno presodilo listinski dokaz B12, torej na osnovi primerljivih ponudb na slovenskem trgu ugotovilo ekonomsko totalno škodo, bi potrebovalo strokovno znanje s področja avtomobilske stroke. Samó če bi imelo to znanje, bi lahko presodilo, ali je bil tožnikov avtomobil zaradi dobrega vzdrževanja lahko vreden več kot podobna vozila, ki so se v času škodnega dogodka prodajala na slovenskem trgu in ali je tožnik pred škodnim dogodkom avtomobil renoviral z vgradnjo novih delov. Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem s področja avtomobilske stroke, se poraja dvom v pravilnost ugotovljene pravične tržne cene poškodovanega avtomobila; obstajajo pa tudi drugi načini ugotavljanja avtomobilske škode1. 7. Pritožba pravilno opozarja na določilo 254. čl. ZPP, ki v primeru nejasnega, nepopolnega ali neprepričljivega izvedenskega mnenja predvideva odpravo pomanjkljivosti z drugimi izvedenci. Po tem, ko prvostopenjsko sodišče pomanjkljivosti izvedenskega mnenja niti z zaslišanjem izvedenca ni moglo odpraviti, bi moralo dokazovanje ponoviti z novim izvedencem. Novega izvedenca je dolžno angažirati, ker z izvedenim dokazovanjem spornega dejstva ni uspelo ugotoviti. Razlika med škodo, ki jo tožnik uveljavlja, tožena stranka pa priznava, sicer ni velika; ker pa jo je brez večjih težav mogoče ugotoviti s pomočjo dokazovanja, torej je sorazmerno enostavno ugotovljiva, uporaba 216. čl. ZPP ne pride v poštev. Majhna razlika v vrednosti pa govori v prid sporazumne rešitve, ki jo pravdni stranki lahko dosežeta v ponovljenem postopku.

8. Ker je kršitev 254. čl. ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. čl. ZPP), je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) razveljavljena (354. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravnega postopka ne more odpraviti drugače kot z dopolnjevanjem dokaznega postopka z angažiranjem novega izvedenca, kar pa v enakem času lahko stori tudi prvostopenjsko sodišče. Razen tega bi prva presoja novo izdelanega mnenja na pritožbeni stopnji pomenila prenos obravnavanja osnovnega dokaza in ugotavljanje višine zahtevka na pritožbeno stopnjo, s čemer bi bila kršena ustavna pravica strank do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Članek dr. Damjana Možine, Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih v Pravnem letopisu, letnik 2014, stran 87