Jedro

Tožnik (vojak na misiji) je imel v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar mu toženka ni zagotovila. Tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I in prvem odstavku točke II izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo akontacije davka in prispevkov na dosojeni znesek odškodnine, zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni izplačati odškodnino za: neizkoriščene dni tedenskega počitka v višini 2.081,04 EUR in odškodnino za neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 6.153,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila ter na oba zneska obračunati in izplačati akontacijo davka in prispevke. Višji zahtevek iz naslova odškodnine za neizkoriščene ure dnevnega počitka v višini 750,37 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 ter obračunom in plačilom akontacije dohodnine in prispevkov na ta znesek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni od vročitve sodbe povrne stroške postopka v višini 1.587,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del II. točke izreka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da odškodnina za neizkoriščeni tedenski počitek pomeni materialno odmeno za 8 delovnih ur, ki jih je moral opraviti na dan, ko bi moral biti prost vseh delovnih obveznosti in ne pomeni hkrati tudi nadomestila za to, da je tožnik poleg tega, da je na te dni delal čez dan, moral delati še ponoči. V dnevih, ko bi moral biti prost, je tožnik delal 8 ali več ur čez dan in nato še nekaj ur ponoči. Pri tožniku, ki je tako delal po 13 in več ur dnevno, gre za odškodnino za dve kršitvi iz različnih temeljev. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in sicer 1. odstavek 142. člena ZDR, ki določa trajanje delovnega časa na največ 8 ur na dan ter ni upoštevalo uveljavljenega načina izračuna odškodnine za tedenski počitek na podlagi 8 urne delovne obveznosti, kar spada v okvir materialnega prava. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi postavljenemu zahtevku za izplačilo odškodnine za neizkoriščene ure dnevnega počitka ter zahtevku za obračun in plačilo akontacije dohodnine in prispevkov. Posledično pa naj spremeni tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, toženi stranki pa tudi naloži, da tožniku povrne tudi pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II.a in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke vključno s stroški pritožbe, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje glede pravice do tedenskega počitka zmotno uporabilo določbo 156. člena tedaj veljavnega ZDR, da bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti v obdobju sedmih dni najmanj 24 neprekinjenih ur tedenskega počitka. Odstopanje od tega pravila omogoča 2. odstavek 158. člena ZDR. Tako določba 53. člena ZSSloV opredeljuje delovni čas pripadnikov pri opravljanju vojaške službe izven države. Poveljniki imajo zakonsko pristojnost, da pripadnikom na misijah, glede na potrebe, drugače razporejajo delovni čas, vendar pa je pripadnikom potrebno zagotoviti pravico do tedenskega počitka, to pa le v primeru, če to dopušča narava dela. Določba 53. člena omejuje pravico do tedenskega počitka, saj govori o potrebnem počitku, vendar pa je tožena stranka pripadnikom brez izjeme zagotovila ustrezno varstvo z vidika Direktive Sveta 89/391/EGS, oziroma jim je zagotovila nadomestni počitek po 16. točki uvoda, 2. odstavek 17. člena Direktive ES 2003/88/ES, to je pravico do posebnega dopusta in pravico do višje plače. Tožnik je pravico do posebnega dopusta po vrnitvi z misije izrabil v celoti. Gre za poseben dodatni dopust, ki je predviden zaradi specifike dela na misiji, ki ne omogoča vedno rednega delovnega časa oziroma ustaljene razporeditve delovnega časa, ki je možna doma. Ta dopust je po značilnosti povsem približan tedenskemu počitku z upoštevanjem referenčnega obdobja. Prav tako je po stališču pritožbe sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede odškodnine iz naslova dnevnega počitka. Tudi v tem primeru je potrebno (enako kot za tedenski počitek) uporabiti določbo 1. odstavka 53. člena ZSSloV. Upoštevati je potrebno dejstvo, da se mora tudi slovenski del enote na misiji podrediti pravilom, ki veljajo za skupno poveljstvo ali enoto, saj bi bilo drugače onemogočeno njeno delovanje. Tako je sodišče prve stopnje napačno ter v nasprotju z namenom zakonodajalca interpretiralo 53. člen ZSSloV tako glede odločitve o dnevnem kot tudi o tedenskem počitku. Zakonodajalec je za delo na misiji uvedel poseben institut potrebnega počitka in to prav zaradi posebne narave in zahtev opravljanja nalog na misiji, ki je bojna naloga in zato ni vedno mogoče zagotoviti ne dnevnega in ne tedenskega počitka na način in v obsegu, kot to ureja splošna delovna zakonodaja. Nadalje navaja, da iz izpovedbe tožniku nadrejenega A.A. izhaja, da si je tožnik v pretežni meri sam organiziral delo in da je imel vsak dan zagotovljenih 8 ur neprekinjenega počitka. Sodišče prve stopnje je zgolj z enim stavkom ugotovilo, da Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov SV pri opravljanju nalog v tujini pravice do dnevnega počitka na MOM ne ureja, pri tem pa je spregledalo izrecen zapis Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016, v kateri je presojalo pravico tožeče stranke do tedenskega počitka na MOM, da je imel tožnik v tej zadevi pravico do tedenskega počitka zato, ker je tožena stranka to pravico v pravilniku izrecno zapisala. Izpodbija tudi višino odškodnine, saj je tožnik prejemal fiksno določeno plačo, s katero je bil dejansko plačan za 24 ur za vse dni v tednu na misiji, zato vtoževanega plačila oziroma prikrajšanja ne more uveljavljati niti v smislu odškodninskega zahtevka. Tožnik se tudi ni opredelil, ali uveljavlja plačilo materialne ali nematerialne škode po načelih odškodninskega prava ali gre za nadomestilo kot pravico iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje nima nobene navedbe o tem, za katero vrsto odškodnine gre in pravne podlage ni navedlo, zato ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako je materialnopravno zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je tožnik upravičen do plačila neto zneska, na ta zneske pa mora tožena stranka odvesti predpisane davke in prispevke. Ta odločitev je v nasprotju z določbami ZDoh-2, podlage za plačilo prispevkov pa ne dajeta niti ZPSV in tudi ne ZPIZ-2. Prispevki za tožnika so bili namreč obračunani in plačani od njegove slovenske plače, ponovno plačilo prispevkov pa bi pomenilo dvakratno plačilo za isti dohodek.

5. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Bistveni očitek, ki ga uveljavlja pritožba, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar tožena stranka poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da ta bistvena kršitev postopka ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS; št. 68/2007 in naslednji) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

10. Delavec ima v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče RS že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka in če mu te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zadeva v obravnavani zadevi.

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe na ugotovitve sodišča prve stopnje glede pravnega temelja o pripadajoči pravici do dnevnega počitka. V spornem času veljavni ZDR v 155. členu določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. Tudi ZSSloV v drugem odstavku 53. člena določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedene določbe ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada dnevni počitek v trajanju najmanj 12 oziroma 11 ur.

12. Organizacija delovnega časa ter pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni EU urejena z Direktivo 2003/88/ES in ne drži pritožbena navedba, da je od predpisanega v tej direktivi predvidena izjema v Direktivi 89/391/EGS.

Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 361/2015, to je v podobnem primeru kot je obravnavani, že pojasnilo uporabo direktiv. Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite, neizogibno nasprotujejo. Posebej je treba izpostaviti, da Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev. Zato določba tretjega odstavka preambule Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu še naprej v celoti uporabljajo za področja zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, po katerem države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24 urnem obdobju.

13. Na podlagi navedenega je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik v spornem obdobju pravico vsaj do 11 zaporednih ur dnevnega počitka, česar pa mu toženka ni zagotovila. Tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

14. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti1. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom2. To glede tožene stranke ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega in dnevnega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen očitek kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju.

15. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v času misije ni imel zagotovljenega niti enega dneva tedenskega počitka, prav tako pa mu je bil kršen tudi dnevni počitek, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski in dnevni počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 13 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. V zvezi z dnevnim počitkom, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik na dan, za katerega je prejel odškodnino zaradi neizkoriščenega dneva tedenskega počitka, ni upravičen tudi do odškodnine iz naslova neizkoriščenega dnevnega počitka, saj je 11 neprekinjenih ur dnevnega počitka zajetih v 24 neprekinjenih urah tedenskega počitka. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30 - dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30 - dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga. V zvezi s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Prav tako pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke.

16. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. točki in točki II a) izreka izpodbijane sodbe o predhodnem odvodu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018).

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 357. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem delu pritožbe tožene stranke in v celoti v pritožbi tožnika niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP). Odgovorilo je le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka (III. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil. 18. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2.