Jedro

V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori sodišče ponovno izpostavlja, da obveznost, ki se tožnici nalaga z izpodbijanim sklepom, temelji na pravnomočni in izvršljivi odločbi o prekršku in s tem na že sprejeti odločitvi AJPES-a in da se z izpodbijanim sklepom opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je FURS pri izdaji izpodbijanega sklepa vezan na vsebino izdanega izvršilnega naslova ter da se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) ugotovila, da je tožnica dolžna plačati stroške postopka v znesku 30,00 EUR ter stroške davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR in da tožničina obveznost temelji na izvršilnem naslovu, sklepu številka EDST- 1332/2014, ki ga je izdala Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) in je postal izvršljiv dne 28. 10. 2014 (točka 1 izreka). Zoper dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri Delavski hranilnici d.d., ki opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (točka 2 izreka). Banki se naloži, da na dan prejema izpodbijanega sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenese na prehodni podračun, kot je naveden (točka 3 izreka). Banki se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po izpodbijanem sklepu o izvršbi (točka 4 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (točka 5 izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je AJPES kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom ZDavP-2 davčnemu organu poslal predlog za izterjavo navedene denarne terjatve. Ker tožnica ni poravnala dolgovane denarne obveznosti, je zoper njo v skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ začel davčno izvršbo. V skladu s 146. členom ZDavP-2 je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Davčni organ citira in se sklicuje na ustrezne člene ZDavP-2, ki predstavljajo pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Stroški za izdajo sklepa znašajo 25,00 EUR (prvi odstavek 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku).

3. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, je v pritožbenem postopku spremenilo prvo alinejo prvega odstavka 1. točke izreka izpodbijanega sklepa, tako da se le-ta v navedbi vrste terjatve pravilno glasi „sodna taksa“ in prvo alinejo drugega odstavka 1. točke izreka, tako da se le-ta v navedbi vrste izvršilnega naslova pravilno glasi „odločba o prekršku št. ODL. 794/2014“, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Navaja prvi odstavek 143. člena, 146. člen, 151. člen, 157. člen ter prvi odstavek 152. člena ZDavP-2 in 169, 179 ter 251. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni in izvršljiv izvršilni naslov, izpodbijani sklep pa vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Davčni organ nima pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. To je dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Prav tako s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, temveč se v pritožbenem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da sta bila tako AJPES kot Inšpektorat za delo seznanjena, da gre v zadevi „A.“ za političen konstrukt, da terjatve izvirajo iz naslova poslovanja B. d.o.o., katerega direktorica je bila tožnica, ter da je podjetje konec leta 2009 prenehalo poslovati. Izpostavlja, da je na izvršilnem naslovu napisan napačen naslov podjetja C. d.o.o., saj je namesto ... navedeno .... Meni, da za vsemi zadevami stoji Banka Slovenije, ki je s pomočjo politike in državnih bank začela z načrtnim uničevanjem našega državnega gospodarstva. Odgovorne osebe bank so nenadzorovano razpolagale z državnim denarjem ter odobravale megalomanske kredite, zavarovane z državnimi poroštvi. Upa, da se bodo končno demantirale laži in neresnice, na kar opozarja že več let, ter da bo sodišče od organov pregona zahtevalo natančna pojasnila napak, na katere je kot odgovorna oseba v podjetju opozarjala zadnja leta.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in v celoti prereka tožbene navedbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v roku, ki je predpisan z zakonom, sklep o davčni izvršbi pa mora vsebovati sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Po prvem odstavku 146. člena ZdavP-2 je v primeru, kadar davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

8. V predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov odločba o prekršku AJPES, št. ODL.794/2014 z dne 1. 10. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica kot zakonita zastopnica pravne osebe B. d.o.o., odgovorna, da AJPES-u, kot organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov, ni predložila letnega poročila za leto 2013, zaradi javne objave v treh mesecih po koncu poslovnega leta 2013, in podatkov iz letnih poročil o premoženjskem in finančnem poslovanju družbe in njenem poslovnem izidu za leto 2013, za namen državne statistike, s čimer je kršila prvi odstavek 59. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in s tem storila prekršek po 2. točki prvega odstavka 686.a člena ZGD-1. Za storjen prekršek ji je bil izrečen opomin, hkrati pa ji je bilo z odločbo naloženo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR. Ker tožnica zoper odločbo ni vložila zahteve za sodno varstvo, je le-ta postala pravnomočna dne 10. 10. 2014, izvršljiva pa dne 28. 10. 2014. Ker tožnica dolgovane sodne takse ni poravnala, je bil zoper njo na podlagi 143., v zvezi s 156. členom ZDavP-2 sprožen postopek davčne izvršbe.

9. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit, pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori sodišče ponovno izpostavlja, da obveznost, ki se tožnici nalaga z izpodbijanim sklepom, temelji na pravnomočni in izvršljivi odločbi o prekršku in s tem na že sprejeti odločitvi AJPES-a in da se z izpodbijanim sklepom opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je FURS pri izdaji izpodbijanega sklepa vezan na vsebino izdanega izvršilnega naslova ter da se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati. Za izterjavo zadošča, da je izvršilni naslov izdan in da je s strani njegovega izdajatelja, to je AJPES-a, opremljen s klavzulo o izvršljivosti, kar je v konkretnem primeru nedvomno podano. Z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 je izrecno predpisano, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru že omenjena odločba o prekršku, zoper katero tožnica ni vložila zahteve za sodno varstvo. Zato sodišče ni upoštevalo tožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na izdajo odločbe o prekršku, saj le-ta ni predmet presoje v konkretnem sodnem postopku, temveč so bili tožnici v ta namen na voljo drugi ustrezni postopki.

11. V ostalem, to je glede pravilnosti izpodbijanega sklepa kot takšnega, tožnica ugovorov nima, nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).