Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da so stranke tiste, ki morajo v tožbi jasno opredeliti dejansko podlago svojega zahtevka in da nikakor ni naloga sodišča, da iz dokaznih listin samo poišče, kaj bo upoštevalo kot dejansko podlago svoje odločbe. Z drugačnim postopanjem bi sodišče preseglo svoja pooblastila in kršilo načelo kontradiktornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17692/2015 z dne 20. 2. 2015 razveljavi v dajatvenem delu in v izvršilnih stroških in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 285,59 EUR.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je višino dolga utemeljil z uradno listino o stanju dolga na dan 9. 1. 2015, ki se je v postavkah ujemala s prav tako predloženim izpisom knjižnega prometa in izračunom stanja dolga. V predmetnih listinah so bile natančno razvidne in obrazložene posamezne postavke dolga, kakor tudi način zaračunavanja obresti. Tako je podala razumljivo in v listinah podrobno preverljivo trditveno podlago glede višine dolga. Tožena stranka je glavnici dolga ugovarjala pavšalno. Konkretizirala je le ugovor o pričetku teka zamudnih obresti. Da bi bil ugovor višine tožene stranke utemeljen, bi ta morala navesti trditveno podlago in predložiti dokaze, s katerimi bi prepričljivo izpodbijala s strani tožeče stranke zatrjevano višino terjatve. Odsotnost argumentov tožene stranke sodišče ne more nadomestiti z opozorilom tožeči stranki, naj se dodatno izreče o višini vtoževane terjatve. Nekonkretizirano ugovarjanje tožene stranke o višini glavnice je tožeči stranki onemogočalo dodatno izjasnjevanje o njeni višini. Sodišče bi torej moralo poskrbeti v okviru materialno procesnega vodstva, da bi tožena stranka konkretizirala ugovor višine terjatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določilu 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Kar se tiče dejstev, na katerih tožnik temelji tožbo, to pomeni, da mora navesti tista dejstva, ki so pravno relevantna, za nastop tistih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku. Ta dejstva morajo izkazovati, da obstoji istovetnost med tožbenimi in dejanskimi trditvami in tistimi dejstvi, ki sestavljajo dejanski stan določene pravne norme, katere uporaba pogojuje takšno pravno zaščito, ki jo tožnik zahteva. Po drugi strani pa iz 212. člena ZPP izhaja obveznost tožene stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnika oziroma, da s trditvami in dokazi izpodbija resničnost tožnikovih trditev o relevantnih dejstvih, na katerih tožnik hipotetično temelji utemeljenost svojega zahtevka. Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je namreč preko navedb strank v skladu z navedenimi določili ZPP.

5. Pritrditi je treba pritožbeni trditvi tožeče stranke, da je toženec zgolj pavšalno ugovarjal višini glavničnega dolga. Vendar pa njegov ugovor ni mogel biti konkretnejši. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožeča stranka v vlogah in v trditvah na prvem naroku za glavno obravnavo ni z ničemer pojasnila višine vtoževane terjatve oziroma zakaj jo vtožuje prav v tej višini. Tudi po opozorilu prvostopenjskega sodišča v okviru materialno procesnega vodstva ni zmogla postaviti dejanskih trditev glede višine vtoževane terjatve. Navedla je zgolj, da znaša dolg 10.651,36 EUR in da to izhaja iz izpisa knjiženega prometa in izračuna stanja dolga. Tožeča stranka bi morala opredeliti višino denarne terjatve, ki izvira iz kreditne pogodbe, s katero je toženec prevzel obveznosti kot porok in solidarni dolžnik. Šele s tem bi bilo tudi toženi stranki omogočeno, da konkretizira svoj ugovor višine vtoževane obveznosti. Napačna je pritožbena trditev tožeče stranke, da je višino dolga utemeljila z uradno listino o stanju dolga. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da so stranke tiste, ki morajo v tožbi jasno opredeliti dejansko podlago svojega zahtevka in da nikakor ni naloga sodišča, da iz dokaznih listin samo poišče, kaj bo upoštevalo kot dejansko podlago svoje odločbe. Z drugačnim postopanjem bi sodišče preseglo svoja pooblastila in kršilo načelo kontradiktornosti.

6. Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna. Opredelitev višine vtoževane terjatve je izkaz sklepčnosti tožbe. Ker je tožeča stranka ni uspela opredeliti, je tožba nesklepčna. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko jo je zavrnilo kot neutemeljeno. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).