Jedro

Toženka je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovila, da je izkazana javna korist za razlastitev nepremičnin, ki v naravi predstavljata sestavni del že zgrajene lokalne javne ceste. V tem delu sklepa je toženka tako ne le v obrazložitvi presojala javno korist za razlastitev, ampak obstoj le - te ugotovila v izreku izdanega akta. Sprejela je torej odločitev o izkazanosti javne koristi, čeprav bi to sodilo v razloge (po izvedenem ugotovitvenem postopku v drugi fazi postopka izdane) odločbe o razlastitvi. Vsebina I. točke izreka izpodbijanega sklepa tako presega zakonski okvir sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka iz 200. člena ZUreP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. 352-55/2021-6212-12 z dne 3. 9. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je Upravna enota Ilirska Bistrica (v nadaljevanju: toženka) pod I. točko izreka ugotovila, da je javna korist za razlastitev nepremičnin s parc. št. 770/2 in 742/6, obe k.o. ..., ki v naravi predstavljata sestavni del že zgrajene lokalne javne ceste ... – odcep ... z oznako LC ..., izkazana na podlagi petega odstavka 194. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2). Pod II. točko izreka je sklenila, da se na zahtevo razlastitvene zavezanke A. A. z dnem izdaje izpodbijanega sklepa dovoli uvedba razlastitvenega postopka za razlastitev nepremičnin s parc. št. 770/2 v izmeri 1.879 m² in parc. št. 742/6 v izmeri 195 m², obe k.o. ... (v nadaljevanju: predmetni nepremičnini), na katerih je vknjižena lastninska pravica v korist razlastitvene zavezanke. Iz izreka sklepa še izhaja, da se v korist tožnice kot razlastitvene upravičenke pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka (III. točka izreka) ter da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet z nepremičninama ali njuno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke; v nasprotju s tem sklenjen pravni posel je ničen (IV. točka izreka). V zadnji, V. točki izreka sklepa je navedeno, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je A. A. kot razlastitvena zavezanka vložila zahtevo za razlastitev predmetnih nepremičnin, ki so ji bila priložena predpisana dokazila. Po tem, ko povzame vsebino zahteve, toženka citira za zadevo relevantne določbe ZUreP-2 ter ugotavlja, da je razlastitvena zavezanka lastnica zadevnih nepremičnin. Ti sta po namenski rabi opredeljeni kot kmetijsko in gozdno zemljišče, na njiju pa se nahaja zgrajen objekt, lokalna cesta ... – ... – ... – ... z oznako LC ..., ki je bila kategorizirana na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v občini Ilirska Bistrica (Uradni list RS, št. 67/18). Nepremičnini v naravi pomenita del že zgrajenega odseka omenjene lokalne ceste, po katerem poteka cestni promet in ki je evidentiran v katastru gospodarske javne infrastrukture. Glede na navedeno je izkazana javna korist za razlastitev. Razlastitvena zavezanka je poskušala s tožnico urediti sporazumen odkup nepremičnin, in sicer je tožnica njegovo vlogo za odkup prejela 6. 5. 2021, vendar se nanjo v 30-dnevnem roku ni odzvala. Toženka nato povzame, kaj je tožnica navedla, ko je bila obveščena o vloženi zahtevi za razlastitev. V zvezi s tem pojasnjuje, da iz upravnosodne prakse (sodba I U 465/2020 z dne 16. 6. 2020) izhaja, da ZUreP-2 veže uvedbo postopka oziroma izdajo sklepa o tem izključno na pogoj popolne zahteve za razlastitev. V tej prvi fazi je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti zahteve, ne pa ugotavljati njene vsebinske utemeljenosti. Materialnopravni pogoji za razlastitev se ugotavljajo šele po uvedbi postopka v naslednji (drugi) fazi postopka razlastitve. Kot pojasnjuje toženka, so glede na določbo prvega odstavka 200. člena ZUreP-2 izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka. Vložena zahteva je popolna in skladna s četrtim odstavkom 199. člena ZUreP-2. Ob tem pa toženka tudi ugotavlja, da je za razlastitev izkazana javna korist v skladu s petim odstavkom 194. člena ZUreP-2. V zvezi s III. in IV. točko izreka citira določbe tretjega in četrtega odstavka 200. člena ZUreP-2 ter sklepno navede, da posebni stroški v tem postopku niso bili zaznamovani.

3. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi ter zavrže zahtevo A. A. in ji naloži plačilo vseh stroškov upravnega postopka. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi tožnica predlaga, naj sodišče postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti določbe drugega stavka prvega odstavka 200. člena ZUreP-2, po kateri zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka ni pritožbe (oziroma drugega pravnega sredstva), kot jo je poznala predhodna zakonska ureditev (ZUreP-1). Meni, da je sedanja ureditev v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 3. člena, pravico do pritožbe iz 25. člena ter lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS. Pri sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka ne gre za akt izključno procesne narave: že s tem sklepom namreč upravni organ odloči tako o obstoju pravnega temelja obveznosti razlastitvenega zavezanca, kot o pravici razlastitvenega upravičenca do posega v lastninsko pravico na določeni nepremičnini. Neposredno na ta sklep je po zakonu vezana tudi znatna omejitev lastninske pravice na nepremičnini, ki lahko traja več let. Zato bi morale imeti stranke možnost pritožbene preverbe (vsaj formalnih vidikov) utemeljenosti sklepa. To bi postopek podaljšalo za dober mesec dni, vsekakor pa bi bilo bolj ekonomično od sedanje ureditve, ko ima stranka možnost ugovore podati šele po tem, ko je celoten postopek (po številnih procesnih dejanjih in obsežnih stroških dela organov in izvedencev) že izpeljan. Pri takšni ureditvi gre za pravno nedomišljeno redakcijsko zakonodajalčevo napako, ki resno in neposredno posega v pravni položaj subjektov, vpletenih v tovrstne postopke.

5. Tožnica nadalje navaja, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni (niti) formalni pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. Ugovarja, da A. A. ni razlastitvena zavezanka glede predmetnih parcel, in v tej zvezi pojasnjuje, da je z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), torej s 1. 1. 2003, tožnica po samem zakonu skladno z drugim odstavkom 271. člena SPZ pridobila stavbno pravico na predmetnih nepremičninah, tj. lastninsko pravico na zadevni cesti (v skladu z 256. členom SPZ stavbna pravica pomeni pravico imeti v lasti zgrajeno stavbo na tuji nepremičnini), takrat že zgrajeni na parcelah vlagatelja. Zato je njegova zahteva za razlastitev zemljišča pod cesto vsebinsko popolnoma neutemeljena. Na to je bila toženka opozorjena v tožničinem odgovoru z dne 23. 7. 2021, vendar se do tožničinih navedb in dokazov ni opredelila, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Vrh tega A. A. vse doslej tožnici ni dala nobene konkretizirane ponudbe za odkup predmetnih nepremičnin, temveč je poslala zgolj vsebinsko prazen zahtevek za odkup, brez navedbe cene, zato se tožnica do takšne ponudbe niti ni mogla opredeliti. Tožnica zato meni, da je zahtevo za razlastitev že zaradi neizpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev treba zavreči. V dokaznem smislu se sklicuje na svojo vlogo z dne 23. 7. 2021 s tam podanimi dokaznimi predlogi ter predlaga vpogled v upravni spis zadeve. Ugovarja tudi stroškovnemu delu izreka izpodbijanega sklepa ter pojasnjuje, da je v postopku izrecno zahtevala povrnitev priglašenih upravičenih stroškov odvetniškega zastopanja.

**K I. točki izreka:**

6. Tožbo zoper izpodbijani sklep je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

7. Sodišče lahko tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa zakon. Tako mora sodišče poleg ostalega preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže, med drugim, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena), in tudi, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoče pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na navedene razloge v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti že ob predhodnem preizkusu tožbe.

8. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Poleg tega se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1).

9. V konkretnem primeru tožnica s tožbo izpodbija sklep z izrekom, kot je razviden iz 1. točke te obrazložitve.

10. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa sodišče pojasnjuje, da so razlastitev in omejitve lastninske pravice urejene v 3. oddelku ZUreP-2. Iz drugega odstavka 192. člena tega zakona izhaja, da je razlastitev (odvzem lastninske pravice na nepremičnini) dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. V 193. členu ZUreP-2 je določeno, za katere namene se lahko razlasti nepremičnina ob izpolnjenih pogojih iz prejšnjega člena, med drugim za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra (1. alineja prvega odstavka tega člena). V 194. členu ZUreP-2 je opredeljeno, kdaj se šteje, da je izkazana javna korist. Iz 197. člena, izhaja, da mora razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve pred vložitvijo zahteve za razlastitev pripraviti ponudbo za odkup nepremičnine. Če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za odkup z lastnikom nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe o prodaji nepremičnine, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev (prvi odstavek 199. člena ZUreP-2); kaj mora priložiti svoji zahtevi za razlastitev, je predpisano v drugem odstavku istega člena. V skladu z določbami četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 pa lahko zahtevo za razlastitev poda tudi razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremičnini omejeno. Zahtevo lahko vloži, če razlastitveni upravičenec v 30 dneh od poziva na ureditev zemljiškoknjižnega stanja tega pogodbeno ne uredi z razlastitvenim zavezancem. V takšnem primeru zahteva vsebuje seznam nepremičnin, opis dejanskega stanja, izvleček iz ustreznega prostorskega akta in poziv k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ki je bil poslan razlastitvenemu upravičencu. Kot določa prvi odstavek 200. člena ZUreP-2, po prejemu popolne zahteve za razlastitev upravni organ s sklepom odloči o uvedbi razlastitvenega postopka; zoper ta sklep ni pritožbe. Po tretjem odstavku istega člena upravni organ pošlje sklep o uvedbi razlastitvenega postopka sodišču, ki v skladu z zakonom, ki ureja zemljiško knjigo, odloči o zaznambi razlastitvenega postopka. Četrti odstavek 200. člena ZUreP-2 določa, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, ali njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvenega upravičenca; pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen.

11. Iz opisane zakonske ureditve izhaja, da se v postopku razlastitve najprej izda sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, pri čemer ZUreP-2 uvedbo postopka in izdajo sklepa o tem, kot je navedla že toženka, veže izključno na popolno zahtevo za razlastitev, medtem ko se o razlastitvi v skladu z 203. členom ZUreP-2 odloči z odločbo po izvedenem ugotovitvenem postopku. V fazi uvedbe razlastitvenega postopka je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njeno vsebinsko utemeljenost glede obstoja materialnopravnih pogojev za razlastitev. V primeru razlastitve po ZUreP-2 se torej (za razliko od ureditve po prej veljavnem ZUreP-1) vsebinski, materialni pogoji za razlastitev (tudi obstoj javne koristi) ne ugotavljajo v dveh korakih, temveč vsi po (izdaji sklepa o) uvedbi razlastitvenega postopka.

12. Ureditev postopka razlastitve in omejitve oziroma obremenitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist po določbah ZUreP-2 je primerljiva ureditvi postopka razlastitve in ustanovitve služnosti v javno korist v Energetskem zakonu (v nadaljevanju: EZ-1). Ta zakon, enako kot ZUreP-2, veže uvedbo postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice na nepremičninah izključno na pogoj popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice.1 Do takšne ureditve pa se je že opredelilo Vrhovno sodišče, in sicer je v sklepu, št. I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017, glede narave sklepa o uvedbi postopka (tam izdanega na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1) izrecno navedlo, da ima tak sklep le procesni pomen z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim še ne odloča o nobenem vsebinskem vidiku zahteve in s tem tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. Pripomnilo je, da EZ-1 tudi ne določa, da bi bil zoper ta sklep dopusten upravni spor, niti ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 13. Opisana stališča Vrhovnega sodišča so, glede na primerljivost ureditve po EZ-1 in ZUreP-2, relevantna tudi za obravnavano zadevo. V njej izdanemu sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) po navedenem ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena in ta sklep torej ne pomeni upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Gre za odločitev procesne narave, ki še ne pomeni vsebinskega odločanja o zadevi (razlastitvi) in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan.

14. Kot nadalje izhaja iz razlogovanja Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 199/2017, tisti del izreka sklepa, kot je izpodbijani, ki se nanaša na zaznambo uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi ter na prepoved prometa z nepremičninami oziroma njihovega bistvenega spreminjanja brez soglasja razlastitvene upravičenke, zgolj naznanja nadaljnje posledice izdaje sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka, ki jih določa že sam zakon. V tem delu (konkretno v III. in IV. točki izreka izpodbijanega sklepa) torej ne gre za odločitev upravnega organa v okviru danih pooblastil in s tem ne za njegovo oblastveno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi lahko bila predmet izpodbijanja s tožbo v upravnem sporu.

15. Ker po obrazloženem izpodbijani sklep v II., III. in IV. točki izreka ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je v tem delu treba tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 16. Tožničini ugovori, tudi tisti, da ima na predmetnih nepremičninah že stavbno pravico (česar, kot pripominja sodišče, glede na zakon ni mogoče enačiti z lastninsko pravico - prim. 37. in 256. člen SPZ) ter da prejeta ponudba za odkup nepremičnin ni bila ustrezna, predhodno opisanih stališč glede pravne narave navedenega dela sklepa in posledično dopustnosti samostojnega upravnega spora zoper tak sklep ne morejo spremeniti. Glede na tožbene ugovore sodišče izpostavlja, da tožnica ima pravno (tudi sodno) varstvo v zvezi z odločitvijo o uvedbi razlastitvenega postopka, ki pa je odloženo do izdaje (do)končne odločitve o zahtevi za razlastitev. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, je zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva vseh strank v upravnem sporu razumno, da se določijo procesne predpostavke, ki omejijo možnost izpodbijanja procesnih aktov v postopku izdaje upravnega akta. Vse ugovore bo tožnica lahko uveljavila s pravnimi sredstvi zoper končno odločitev. Na tem mestu, v zvezi s tožbenim zatrjevanjem neustavnosti ureditve iz prvega odstavka 200. člena ZUreP-2, po kateri zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka pritožba ni dopustna, in predlogom, naj zato vloži zahtevo za presojo te zakonske določbe pri Ustavnem sodišču (156. člen Ustave), sodišče odgovarja, da po navedenem v obravnavanem primeru in tožbenih ugovorih podlage za to ne vidi. Ob tem še izpostavlja, da tožnica v konkretni zadevi nastopa kot razlastitvena upravičenka in zato z ugovori, ki se nanašajo na posledice, ki jih ima uvedba razlastitvenega postopka za razlastitvenega zavezanca, neustavnosti zakonske ureditve ne more utemeljevati. Da je z uvedbo razlastitvenega postopka neustavno poseženo v pravni položaj same tožnice, pa ta po oceni sodišča s svojimi navedbami ni izkazala. Kolikor se (tudi sicer pavšalno) sklicuje na neustreznost zakonske ureditve, tudi s časovnega oziroma stroškovnega vidika, pa je treba povedati, da se v presojo, ali je zakonska ureditev bolj ali manj primerna, niti tukajšnje niti Ustavno sodišče ne more spuščati.

17. Glede tožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa pa sodišče pojasnjuje, da je po ZUS-1, kot je bilo že navedeno, tožbo treba zavreči, če je zoper izpodbijani akt mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Upravni spor je namreč dopusten šele, ko uprava dokončno odloči. Če stranka opusti vložitev pritožbe zaradi napačnega pravnega pouka (da pritožba ni dovoljena), mora kljub temu njeno tožbo sodišče na navedeni podlagi zavreči, vendar pa začne stranki rok za vložitev morebitne pritožbe teči šele od dneva vročitve sodnega sklepa o zavrženju tožbe (glej šesti odstavek 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

18. Kot je bilo predhodno obrazloženo, je postopek razlastitve po ZUreP-2 sestavljen iz dveh faz: v prvi se izda sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa upravni organ v skladu z 203. členom ZUreP-2 po izvedenem ugotovitvenem postopku z odločbo odloči o razlastitvi.

19. Toženka je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotovila, da je izkazana javna korist za razlastitev predmetnih nepremičnin, ki v naravi predstavljata sestavni del že zgrajene lokalne javne ceste z oznako LC .... V tem delu sklepa je toženka ne le v obrazložitvi presojala javno korist za razlastitev, ampak obstoj le-te ugotovila v izreku izdanega akta. Sprejela je torej odločitev o izkazanosti javne koristi, čeprav bi to sodilo v razloge (po izvedenem ugotovitvenem postopku v drugi fazi postopka izdane) odločbe o razlastitvi. Vsebina I. točke izreka izpodbijanega sklepa tako presega zakonski okvir sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka iz 200. člena ZUreP-2. V tem delu učinek izreka izpodbijanega sklepa ni nujno zgolj procesni, ampak ima lahko tudi širše materialnopravne učinke, pri čemer se izpostavlja vprašanje pooblastila toženke za izdajanje tovrstnih ugotovitvenih aktov. V delu, v katerem izpodbijani akt presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka in naznanila zakonskih posledic takšnega sklepa, zoper katerega pritožba ni dopustna, ima zato tožnica zoper akt toženke pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku. Ker tega, kot jasno sledi iz njenih tožbenih navedb, ni storila, ampak je neposredno vložila tožbo, je slednjo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, sodišče moralo zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnici bo 15-dnevni rok za vložitev morebitne pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa.

20. V zvezi s tožbo zoper V. točko izreka izpodbijanega sklepa pa sodišče pojasnjuje, da akcesorne odločitve o stroških upravnega postopka niso akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal v upravnem sporu. To bo v konkretnem primeru stvar presoje na podlagi (pri)tožbe zoper končno odločitev o zahtevi za razlastitev (v kateri se lahko uveljavljajo tudi ugovori glede z uvedbo razlastitvenega postopka povezanih stroškov) oziroma stvar presoje v morebitnem pritožbenem postopku iz prejšnje točke te obrazložitve. Navedeno torej utemeljuje tudi zavrženje tožbe zoper V. točko izreka izpodbijanega sklepa (glej 4. in tudi 6. oziroma 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

21. S tem sklepom sodišče sledi stališčem, ki jih je zavzelo v sklepih, št. I U 2424/2018-5 z dne 10. 1. 2019, št. IV U 183/2018-11 z dne 20. 3. 2019, št. I U 515/2020-5 z dne 2. 7. 2020, št. III U 45/2020 in št. III U 46/2020-7, obeh z dne 10. 7. 2020 ter št. III U 190/2021-3 z dne 11. 10. 2021. 22. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijani sklep odločilo na seji, brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj gre za procesno odločitev, sprejeto že ob predhodnem preizkusu tožbe, na podlagi v njej podanih navedb. Ker formalni pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe niso izpolnjeni, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

23. Izrek o stroških tega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V osmem odstavku 473. člena EZ-1 je tako določeno, da se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz prvega ali drugega odstavka 472. člena tega zakona, ne uvede z odločbo, temveč pristojni organ po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice izda sklep o začetku razlastitvenega postopka, zoper katerega ni pritožbe. Sklep o začetku postopka razlastitve se, enako kot po ZUreP-2, po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi.