Jedro

Upravna enota po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določb 2. člena ZDKG, določi z upravno odločbo zaščiteno kmetijo, pri tem pa uporabi podatke iz zemljiške knjige glede lastništva in obsega zaščitene kmetije, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra. Na predlog lastnika, ne pa tudi posameznega dediča, ki do delitve dediščine upravlja in razpolaga z dediščino skupno z ostalimi dediči (1. odstavek 145. člena ZD), pa upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, ne pa, da se določi zaščiteno kmetijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A. z dne 29.10.2004, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za določitev zaščitene kmetije V. D. 1 pošta B. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev izhaja, da se šteje za zaščiteno kmetijo, kmetijska oziroma kmetijsko gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive površine. Glede lastništva in obsega zaščitene kmetije se uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka po podatkih iz zemljiškega katastra. V času odločanja Upravnega organa prve stopnje ni bilo sporno, da zapuščinska postopka po pokojni A.A. in po pokojnem B.B., še nista bila končana in ker dediči po splošnih predpisih o dedovanju do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno gre v tem primeru pravica predlagati preverjanje pogojev za zaščito kmetije, ki jo sicer ima lastnik, le skupno vsem dedičem. Določba 132. člena Zakona o dedovanju, ki določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti namreč ne pomeni, da dediči med tekom zapuščinskega postopka postanejo solastniki. Zato upravičenj solastnika posamezni dedič ne more imeti. Tako je lahko zainteresirana stranka za vložitev predloga za preverjanje pogojev za zaščiteno kmetijo, po materialnem predpisu, lastnik oziroma v primeru njegove smrti skupnost dedičev. Zaradi navedenega je bila pooblaščenka tožeče stranke - odvetniška družba, pisno obveščena, da se morajo z zahtevkom za preverjanje pogojev za zaščiteno kmetijo strinjati vsi dediči skupaj. Postavljen je bil tudi rok do kdaj mora o tem obvestiti upravi organ prve stopnje, česar pa v določenem ji roku ni storila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe nepravilno in nezakonito stališče, da bi se morali s preverjanjem pogojev za zaščiteno kmetijo strinjati vsi dediči, ker zapuščinski postopek še ni končan. V navedenem primeru je potrebno namreč upoštevati določbo 5. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, po katerem je dedič samo eden. Na osnovi te določbe bo kmetijo dedoval le en dedič, ki pa še ni določen. To pa pomeni, da bo edini dedič, ki lahko deduje kmetijo tudi edini lastnik, ostali dediči pa lahko zgolj dobijo nujni delež v denarju in ne bodo ne lastniki, ne solastniki. Neživljenjsko je namreč pričakovati, da bodo ostali dediči v zapuščinskem postopku po pokojni A.A. in pokojnem B.B. dali soglasje za preverjanje statusa zaščitene kmetije, saj prav ti poizkušajo na vsak način doseči, da kmetija ne bi bila več zaščitena. Tožena stranka tudi napačno razume 1. odstavek 132. člena Zakona o dedovanju, ker iz njegove vsebine zaključuje, da bi v primeru, ko zapuščinski postopek še ni zaključen, morali podati predlog za določitev zaščitene kmetije vsi dediči. Meni namreč, da skladno z določili 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev upravni organ odloča na predlog lastnika, pri tem pa zakon ne govori o vseh lastnikih, kar bi lahko pomenilo, da je vsak lastnik posamezno aktivno legitimiran za sprožitev postopka ugotavljanja statusa zaščitne kmetije. Navaja še, da je Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev lex specialis v odnosu na Zakon o dedovanju, ki je v tem primeru lex generalis. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi odločbe in sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Med strankami ni sporno, da je bila kmetija v V. D. št. 1, pošta B. v času odločanja organa prve stopnje, predmet zapuščinskega postopka po pokojnem B.B. in pokojni A.A. ter da so dediči v tem postopku sinovi C.C., D.D. in tožeča stranka.

V skladu s 132. členom Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS, št. 13/94, 40/94 in 82/94 - ZD), preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. V skladu s 1. odstavkom 145. člena ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Kar pomeni, da je s smrtjo zapustnikov nastala skupnost dedičev, ki traja do delitve. V 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 - odl. US RS - ZDKG) pa je določeno, da je zaščitena kmetija po tem zakonu, kmetijska oziroma kmetijsko- gozdarska organizacijska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lastni zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. V tej določbi so torej našteti pogoji za pridobitev statusa zaščitene kmetije, med njimi pa niso dediči, ki do delitve skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino.

Poleg tega pa je potrebno opozoriti še na določbo 4. člena ZDKG, ki v 1. odstavku določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu navedenega zakona določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. V 7. odstavku istega člena pa je določeno, da lahko na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti, upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona in o tem izda ustrezno odločbo. Če kmetija pogojev ne izpolnjuje več, se izbriše iz registra zaščitenih kmetij. Iz navedenih določb 4. člena ZDKG torej nesporno izhaja, da upravna enota po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določb 2. člena ZDKG, določi z upravno odločbo zaščiteno kmetijo, pri tem pa uporabi podatke iz zemljiške knjige glede lastništva in obsega zaščitene kmetije, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra (2. odstavek 4. člena ZDKG). Na predlog lastnika, ne pa tudi posameznega dediča, ki do delitve dediščine upravlja in razpolaga z dediščino skupno z ostalimi dediči (1. odstavek 145. člena ZD), pa upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, ne pa, da se določi zaščiteno kmetijo. Ker kmetija V. D. 1, B., v času odločanja organa prve stopnje nesporno ni bila zaščitena kmetija, lahko ob takšnem dejanskem stanju, po presoji sodišča, upravni organ odloča le po uradni dolžnosti in kmetijo, če izpolnjuje pogoje iz 2.člena ZDKG, določi kot zaščiteno kmetijo. Lastnik zaščitene kmetije, pa bi lahko dal, v skladu s 7. odstavkom 4. člena ZDKG, predlog za preveritev ali kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, torej ali še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, kar pa ni primer kmetije v V. D.1, B., ki je predmet tega upravnega spora. Zato sodišče ugotavlja, da tožeča stranka, tudi iz zgoraj navedenih razlogov, ne more uspeti v tem upravnem sporu.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), kot neutemeljeno zavrnilo.