Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja. Iz listinske dokumentacije, ki je predložena tožbi, izhaja, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2019, na delovnem mestu dimnikar. Tožnik trdi, da je prvotožena stranka dolžna delavce, ki so zaposleni na delovnem mestu dimnikar, vključiti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in jim plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik je bil v času od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2011 vključen v poklicno zavarovanje in je prvotožena stranka za to obdobje plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje. Da prvotožena stranka po 28. 2. 2011 delavcem ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanja na delovenm mestu "dimnikar", je razvidno iz njenega dopisa, kjer je zapisala, da na podlagi tolmačenja komisije ZPIZ za delavce (vključno z dimnikarji), katerih delo ne poteka neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu poln delovni čas, od 1. 1. 2001 ne obstaja obveznost vključitve v dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v dodatno pokojninsko zavarovanje v vtoževanem obdobju ni bil vključen. Tožnik se je izkliceval na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2019, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo, da je delodajalec na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 dolžan prijaviti dimnikarje v poklicno zavarovanje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve do prvotožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prvotožene stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. A. in B., obe k. o. C., in zemljiški knjigi naložilo, da zaradi zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi vpiše ta sklep o izdaji začasne odredbe in prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin parc. št. A. in B., obe k. o. C. Odločilo je, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 60 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tej pravdni zadevi, in da so stroški strank v zvezi z začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški, prvotožena stranka pa sama krije stroške v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oz. podredno, odločanje glede začasne odredbe vrne v ponovni postopek naslovnemu sodišču, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožnik ni z ničimer izkazal, da ima prvotožena stranka namen prodati nepremičnini parc. št. A. in B., obe k. o. C. Ti dve nepremičnini prvotožena stranka trenutno celo oddaja v najem in iz tega naslova pridobiva finančne plodove. Sodišče se je glede izkazanosti pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ v celoti oprlo zgolj na prenos nepremičnine na parc. št. D. k. o. E. Sodišče ni utemeljilo, zakaj naj bi prenos ene nepremičnine izkazoval, da bosta najverjetneje odtujeni tudi drugi dve nepremičnini v lasti prvotoženke. Prvotožena stranka še vedno izvaja dejavnost na trgu in čeprav ni več povezana z izvajanjem dimnikarskih storitev, je očitno, da družba še vedno deluje. Z izdano začasno odredbo je grobo poseženo v bit delovanja gospodarske pravne osebe, ki je tako kaznovana zgolj in samo zaradi napačnega sklepanja sodišča glede poslovnega ravnanja (prenos lastnišva na pra. št. D.) in na podlagi katerega se domnevajo njeni naslednji koraki. Sklepanje na osnovi preteklega ravnanja prvotožene stranke ne more dosegati pravnega standarda verjetnosti, kot to zahteva drugi odstavek 270. člena ZIZ. Z začasno odredbo je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki onemogočilo razpolaganje s premoženjem družbe in ni le prepovedalo obremenjevanje nepremičnin, kot to izrecno določa 271. člen ZIZ. Prav tako je potrebno ugotoviti, da upnik v konkretnem primeru terja denarno terjatev, ki bi jo lahko izterjal tudi v primeru prodaje preostalih nepremičnin. Dolžnik bi namreč v zameno za prodano premoženje v obliki nepremičnin, pridobil premoženje v obliki denarnih sredstev, s katerimi bi lahko ravnal in se odločal kot vsak gospodarski subjekt na trgu. Gre za gospodarsko družbo, ki je lastnik premoženja v katerikoli obliki že in katere poslovanje urejajo stroga in jasna pravila. Sodišče ni navedlo, na kakšen način naj bi prvotožena stranka razpolagala s tem denarjem in kam naj bi ga prenesla. Sodišče tudi ni utemeljilo verjetnosti, da bo tožena stranka s prejetim denarjem iz morebitne prodaje nepremičnin razpolagala na način, da ga bo preprosto porabila in ne bo imela niti sredstev za poplačilo morebitne terjatve tožnika v predmetnem sporu. V postopku izdaje začasne odredbe je bistveno, da je izkazana nevarnost, da bi s morebitno prodajo nepremičnin prišlo tudi do onemogočanja plačila upnikove terjatve, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Prav tako z začasnimi odredbami ni mogoče posegati v premoženje v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena izvršbe in zavarovanja, saj 3. člen ZIZ izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. V konkretnem primeru pa je naslovno sodišče za denarno terjatev v vrednosti 10.729,01 EUR dovolilo prepoved odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine v lasti prvotožene stranke, ki imajo vrednost v višini 445.182,00 EUR. S tem je več kot očitno podano nesorazmerje med izvršbo za poplačilo terjatve in vrednostjo nepremičnin. Glede na navedeno prvotožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve prvotožene stranke v pritožbi in navedla, da že samo dejstvo, da prvotožena stranka sama navaja, da nepremičnine oddaja v najem kaže na to, da ji predmetna zaznamba na parcelah ne povzroča nobene škode. Tožeča stranka pa opozarja, da je v času odkar je tožeča stranka vložila tožbo, prvotožena stranka obremenila predmetni nepremičnini tako, da sta sedaj na obeh nepremičninah knjiženi po dve hipoteki. Ena hipoteka je knjižena dne 14. 9. 2020, v korist družbe F. d. o. o., za zavarovanje terjatve v znesku 48.831,18 EUR, druga hipoteka pa je knjižena dne 15. 9. 2020 v korist družbe G. d. o. o. Lastnik družbe G. d. o. o. je H.H., ki je sin I.I., ki je lastnik prvotožene stranke. Navedeno ravnanje prvotožene stranke jasno kaže na to, da tožnika kot tudi ostalih 16 tožnikov ne želi poplačati in bo naredila vse, da obremeni ostalo premoženje do te mere, da do poplačila vseh nekdanjih zaposlenih ne bo prišlo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazila na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb strank in v izpodbijanem sklepu ni nasproti tako, da ga je mogoče preizkusiti.

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe sta 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da se tudi v postopku pred delovnimi sodišči izdajajo začasne odredbe po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, in 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve. ZIZ v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, in sicer upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji, ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa more izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja. Iz listinske dokumentacije, ki je predložena tožbi, izhaja, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2019, na delovnem mestu dimnikar. Tožnik trdi, da je prvotožena stranka dolžna delavce, ki so zaposleni na delovnem mestu dimnikar, vključiti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in jim plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik je bil v času od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2011 vključen v poklicno zavarovanje in je prvotožena stranka za to obdobje plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje, kar izhaja iz dopisa Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS z dne 15. 5. 2020. Da prvotožena stranka po 28. 2. 2011 delavcem ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanja na delovenm mestu "dimnikar", je razvidno iz njenega dopisa z dne 23. 6. 2020. Prvotožena stranka je v dopisu z dne 23. 6. 2020 zapisala, da na podlagi tolmačenja komisije ZPIZ za delavce (vključno z dimnikarji), katerih delo ne poteka neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu poln delovni čas, od 1. 1. 2001 ne obstaja obveznost vključitve v dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v dodatno pokojninsko zavarovanje v vtoževanem obdobju ni bil vključen. Tožnik se je izkliceval na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2019 z dne 10. 9. 2019, v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je delodajalec na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji, ZPIZ-2) dolžan prijaviti dimnikarje v poklicno zavarovanje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve do prvotožene stranke.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev prvotožene stranke, da v sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 28. 7. 2020 in izpodbijanem sklepu ni z ničimer izkazano, da ima prvotožena stranka kakršen koli namen prodati nepremičnini parc. št. A. in B., obe k. o. C. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je prvotožena stranka ustanovila družbo J. d. o. o., ki se ukvarja s hotelirsko in gostinsko dejavnostjo in da je nanjo prenesla nepremičnino parc. št. D. k. o. E. in da je ta nepremičnina vredna približno 1.000.000,00 EUR. Prvotožena stranka je trdila, da je do prenosa nepremičnine prišlo zaradi poslovnega prestrukturiranja in hkrati, da namerava za prestrukturiranje pridobiti denarna sredstva pri bankah, ki bodo zahtevale zavarovanje s hipoteko. Glede na to, da je na novo družbo prenesla nepremičnino v tako visoki vrednosti in da bo nova družba opravljala gostinsko - hotelirsko dejavnost ter namerava prvotožena stranka pridobiti kredit pri banki in ga zavarovati s hipoteko na nepremičninah, ki so še v njeni lasti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstaja verjetnost, da je namen prvotožene stranke obremeniti obravnavani nepremičnini s hipoteko v korist banke. Prvotožena stranka ni pojasnila, kako bo prestrukturirala svojo dejavnost (v firmi ima kot oznako dejavnost navedeno dimnikarstvo) in kako jo bo opravljala s samo enim zaposlenim. Namreč pri prvotoženi stranki je prenehalo delovno razmerje 17 dimnikarjem. Po prenehanju delovnega razmerja 17 dimnikarjem je prvotožena stranka, kot je sama navedla, odsvojila tudi osnovna sredstva (vozila in opremo) in s tem zmanjšala premoženje. Prav tako je iz sklepa Okrožnega sodišča v Kranju SRG 2020/12455 razvidno, da je prvotožena stranka tudi znižala osnovni kapital, ki je prej znašal 41.000 EUR, sedaj pa znaša 33.500 EUR. Tožnik pa je navedel, da je zoper prvotoženo stranko vloženih 17 praktično identičnih tožb za enake zahtevke, ki se razlikujejo le po višini ter skupaj znašajo najmanj 300.000 EUR.

10. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstoji nevarnost, da bo prvotožena stranka odsvojila ali obremenila tudi nepremičnini parc. št. A. in B. k. o. C., ker drugih vrednejših osnovnih sredstev nima in ker se očitno poskuša izogniti plačilu terjatev bivših delavcev. Prav tako pa je prvotožena stranka prenehala z glavno dejavnostjo (dimnikarstvom), zato je vsekakor utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bodo njeni prihodki iz poslovanja nizki ali pa jih sploh ne bo. S tem pa bo tožnikova uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in je zato izkazan pogoj (nevarnost), da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da z začasnimi odredbami ni mogoče posegati v premoženje v večjem obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena izvršbe in zavarovanja in da gre v konkretnem primeru za denarno terjatev v vrednosti 10.729,01 EUR, sodišče pa je dovolilo prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v lasti prvotožene stranke, ki imajo po ugotovitvah naslovnega sodišča vrednost v višini 445.192,00 EUR. Kot je tožnik navedel in je to razvidno tudi iz vpisnika zadev, ki se vodijo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, zunanji oddelek v Kranju je še 16 tožnikov vložilo tožbo in uveljavljajo terjatve do prvotožene stranke iz iste dejanske in pravne podlage, in da skupna terjatev presega 300.000,00 EUR.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

13. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (2. točka 365. člena ZPP). Prvotožena stranka sama krije pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (154. člen ZPP v povezavi z 165. členom ZPP).