Jedro

Sodišče na predlog stranke za izvedbo dokaza preko videokonference ni vezano. Lahko ga zavrne, če oceni, da je primerneje, da se stranka zasliši na sodišču.

Breme izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke je izključno na stranki. Če stranka predlaga dokaz s svojim zaslišanjem in sodišče sklene, da ga bo izvedlo, je izključno v strankini dispoziciji, ali bo izkoristila možnost, da jo bo sodišče zaslišalo. Nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje. Prav tako je sodišče ne more prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP). Lahko pa odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedovati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP), kot je po številnih neuspelih poskusih zaslišanja tožeče stranke odločilo sodišče tudi v obravnavanem primeru. Stranka, ki ne izkoristi možnosti sodelovanja v dokaznem postopku, se na kršitev načela kontradiktornosti ne more sklicevati. Dokaz z zaslišanjem tožeče stranke je pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zavrnilo primarni in v točki II podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti ali razveljavitev posojilne pogodbe z dne 31. 12. 2015, sklenjene med tožencem kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem za domnevno posojilo zneska 6.555 EUR in za plačilo pravdnih stroškov.

2.Tožnik vlaga laično pritožbo. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, pritožbenih razlogv in predloga ne konkretizira. Smiselno očita pomanjkljivosti v sodbi, češ da sodišče ni sledilo njegovim ugovorom na zlagano pričanje prič. Prilaga zvočni prepis o delu naroka o glavni obravnavi z dne 24. 1. 2019 (priloga B21), nedatirano vlogo z naslovom "Priloga: Še enkrat moji odgovori na pričanje prič in g. A. A." (B22) ter elektronsko pismo odvetniku B. B. z dne 1. 1. 2019: "Odgovor za zavrnitev obtožnega predloga" (B 23). Po pritožnikovem mnenju je glavni problem v tem postopku njegovo nesodelovanje na obravnavah. Pojasnjuje, da boleha zaradi kronične spontane urtikarije, zaradi katere se zdravi pri specialistih na G. Strogo so mu odsvetovali ves stres, ker je podan sum, da ravno stres aktivira to bolezen. Sodišče bi lahko zgolj sledilo posredovanim slikam in po zdravi človeški logiki vedelo, da s to boleznijo ni šale in da mu onemogoča osnovne življenjske navade in delo. Družinski zdravnik mu je povedal, da je po mnenju izvedenke vse v redu in da je sposoben za obravnavo, čeprav on ve, da to ni res. Pojasnil mu je tudi, da mu zaradi mnenja izvedenke ne more več pisati opravičil, ker bo sicer sam v težavah. Zato zdravniških opravičil ni bilo več, pred tem pa vedno. Sodišče bi se moralo na podlagi slik vprašati, na čem temelji izvedenkino mnenje. Človek se nauči živeti z boleznijo. Logično je, da se izogiba stresnim situacijam, kot mu je bilo priporočeno na G. Sodišču očita, da ni sledilo večkratnim predlogom za zaslišanje preko ZOOM ali v K. brez prisotnosti toženca, ob katerem se počuti ogroženega. Vsak stik z njim bi absolutno aktiviral urtikarijo. Zato, in ker fizično ni bil sposoben, ni prihajal na obravnave.

3.Toženec je (laično) odgovoril na pritožbo. Predlaga, naj jo sodišče zavrže, ker tožnik ni predložil nobenih novih dokazov (o lažnem pričanju prič, o toženčevih grožnjah in zalezovanju), ki bi lahko spremenili sodbo. Tožnikovih prič na obravnavo ni bilo ali o spornem razmerju niso vedeli ničesar. Tožnikovo opravičevanje izostankov in nasprotovanje mnenju izvedenke je neutemeljeno. Toženec ima pravico, da je navzoč pri zaslišanju tožnika. Tudi v drugih postopkih se tožnik izogiba sodišču. Njegove laži tudi tožencu in njegovi družini povzročajo stres. Od njega ne želi ničesar več. Denar, ki mu ga je ostal dolžan, naj obdrži in toženca pusti pri miru. Očitno je, da se nadaljnjih morebitnih obravnav ne bo udeležil. Če bi v resnici želel dokazati, da se koga boji in da ga kdo izsiljuje, bi prišel na sodišče in bi o tem izpovedal. Tožnik se namerno izogiba sodišču, ker se zaveda, da so toženčeve navedbe podkrepljene z dokazi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je s tožbo, vloženo 30. 12. 2016, zahteval ugotovitev ničnosti, podrejeno razveljavitev Posojilne pogodbe z dne 31. 12. 2015, ki jo je v pisni obliki kot posojilojemalec sklenil s tožencem za 6.550 EUR. Zatrjeval je, da je posojilna pogodba nična, ker izterjuje neobstoječ - navidezen dolg, ki je nastal zaradi oderuštva, in je bila izsiljena s silo in grožnjo toženca. Podrejeno je zahteval razveljavitev pogodbe, češ da je bila sklenjena v strahu zaradi toženčevih groženj.

6.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ocenilo predložene listine (zlasti sporno pisno pogodbo in komunikacijo med pravdnima strankama) ter zaslišalo toženca in priče, ki so se odzvale vabilu, ugotovilo: - pravdni stranki sta od leta 2012 nenehno poslovno sodelovali glede poslovnih investicij in glede denarnih posojil, komunikacija med njima je bila večinoma primerna; - v medsebojnem poslovnem sodelovanju ni bilo strahu, oderuštva in groženj; - pobudnik za sklepanje posojilnih pogodb in investiranja je bil tožnik, tožencu je izplačal/vrnil določene zneske, ki so bili posledica rednega poslovanja in posojil; - pravdni stranki sta 31. 12. 2015 vpričo C. C. podpisali obravnavano posojilno pogodbo za 6.550 EUR, brez obresti z rokom plačila sedem dni; - v obravnavani posojilni pogodbi objektivno ni nesorazmernih bremen ali omejitev za tožnika kot posojilojemalca ter nesorazmernih upravičenj za toženca kot posojilodajalca; - ob sklepanju obravnavane pogodbe ni bilo zlorabe (sile, grožnje, izsiljevanja, oderuštva), ali prevare toženca; - podpis pogodbe je bil miren in prostovoljen.

7.Po ugotovitvi, da tožnik ni dokazal objektivnih in subjektivnih elementov oderuštva, niti tega, da je bila pogodba sklenjena zaradi grožnje tožeče stranke, je primarni in podredni zahtevek zavrnilo ob pravilni uporabi materialnopravnih določb 119. in 45. člena OZ.

8.V mejah pritožbenih navedb in ob uradnem preizkusu, pri katerem pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank, po pravilno ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih sprejelo pravno pravilno odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Ker sprejema odločitev kot pravilno, skupaj z dokazno oceno in razlogi, na katere se tudi samo sklicuje in jih ne bo ponavljalo, bo odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9.Z očitki o zlaganem pričanju prič pritožnik ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje o okoliščinah sklenitve obravnavane posojilne pogodbe in o ugotovljenem poslovno-posojilnem, dalj časa trajajočem odnosu med pravdnima strankama. Prvič zato, ker je dokazna ocena skladna z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. Sodišče je izpovedbe toženca in prič dokazno ocenilo v povezavi z drugimi (listinskimi dokazi) in prepričljivo pojasnilo, zakaj jim je verjelo. Drugič pa zato, ker so pritožbene navedbe v tej smeri (vloge v prilogah B22 in B33) prepozne, neopravičene in zato neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnik jih namreč na prvi stopnji ni podal. Zato se sodišče prve stopnje do njih ni moglo opredeliti niti jih obravnavati. Smiselni očitki v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni.

10.Sodba tudi ni obremenjena s to kršitvijo zaradi opuščenega zaslišanja tožnika kot stranke.

11.Eno od temeljnjih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Vsaki stranki mora biti enakopravno omogočeno, da navaja dejstva in dokaze, se opredeli do navedb nasprotne stranke, sodeluje v dokaznem postopku pri izvajanju dokazov, vključno pri zaslišanju strank, kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava.

12.Drži pritožbena navedba, da se tožnik v osmih letih trajanja postopka ni odzval nobenemu vabilu za glavno obravnavo niti vabilu za zaslišanje strank. Sodišče je naroke glavne obravnave, na katerih je dokaze (zaslišanje toženca in prič, ki so se odzvale vabilu) izvedlo v navzočnosti tožnikovega pooblaščenega odvetnika, ki je tožnikovo odsotnost vsakokrat opravičil. Izvajanje dokazov, pri katerih je za tožnika sodeloval pooblaščenec, ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti.

13.Drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče zavrnilo tožnikov predlog za zaslišanje preko ZOOM ali zaprošenega sodnika. Zaslišanje strank je kot dokazno sredstvo enakovredno drugim dokaznim sredstvom. Praviloma se izvede z zaslišanjem obeh strank na istem naroku. Poudarjeno je načelo neposrednosti, zaslišanje po zaprošenem sodniku je dovoljeno le v izjemnih primerih: če stranka zaradi nepremagljivih ovir ne more na sodišče ali če bi to povzročilo nesorazmerne stroške (259. člen ZPP). Zakon zgolj ob izrecnem soglasju obeh strank, ki ga v obravnavanem primeru ni, predvideva možnost izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke s pomočjo video konference, če je zagotovljen zvočni in slikovni prenos iz kraja, na katerem se opravlja narok, v kraj, na katerem se nahajajo stranke in pooblaščenci, ter obratno. Teh pogojev tožnik v svojem edinem predlogu za izvedbo dokaza preko ZOOM (vloga z dne 1. 9. 2021), ni zatrjeval niti zagotovil. Sodišče na predlog stranke za izvedbo dokaza preko videokonference ni vezano. Lahko ga zavrne, če oceni, da je primerneje, da se stranka zasliši na sodišču, kot je to pravilno ocenilo in obrazložilo tudi v obravnavanem primeru. Tožnikov predlog je obrazloženo zavrnilo in hkrati ugodilo njegovemu ponovnemu predlogu za preklic in preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov. Kršitve 114. a člena ZPP ni zagrešilo.

14.Pritožnik ne izpodbija pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil na naroke glavne obravnave in k zaslišanju večkrat pravilno vabljen, opozorjen na posledice izostanka in da je vsakokrat tik pred narokom (razen za obravnavo 7. 11. 2024) udeležbo opravičil z zdravniškim potrdilom o bolezni na predpisanem obrazcu. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče zgolj na podlagi tožnikovih navedb in fotografij lahko opravičevalo nadaljnje izostanke tožnika in prelagalo glavno obravnavo zaradi njegovega zaslišanja. Če stranka ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen nenadna ali nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Stranka mora opravičiti izostanek z zdravniškim opravičilom, ki ga na posebnem obrazcu izda osebni zdravnik in v njem navede dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj oseba ne more priti na sodišče ali sodelovati na naroku (drugi odstavek 115. člena ZPP). Pritožnik sam priznava, da njegov osebni zdravnik zdravniških potrdil ni mogel več izdajati, ker je bilo v izvedenskem postopku pred ZZZV ugotovljeno, da so bila tudi predhodna zdravniška potrdila izdana neutemeljeno. Tako sodišče ni imelo nobene podlage za nadaljnje opravičevanje tožnikovih izostankov in je presoja, da se neopravičeno ni odzval vabilu k zaslišanju, pravilna.

15.Breme izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke je izključno na stranki. Če stranka predlaga dokaz s svojim zaslišanjem in sodišče sklene, da ga bo izvedlo, je izključno v strankini dispoziciji, ali bo izkoristila možnost, da jo bo sodišče zaslišalo. Nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje. Prav tako je sodišče ne more prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP). Lahko pa odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedovati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP), kot je po številnih neuspelih poskusih zaslišanja tožeče stranke odločilo sodišče tudi v obravnavanem primeru. Stranka, ki ne izkoristi možnosti sodelovanja v dokaznem postopku, se na kršitev načela kontradiktornosti ne more sklicevati. Dokaz z zaslišanjem tožeče stranke je pravilno zavrnjen in odločitev obrazložena v točki 6 sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tudi dejansko stanje je kljub opuščenemu zaslišanju tožnika pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi izvedenih in pravilno ocenjenih drugih dokazov.

16.Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je odpadlo, ker jih stranki nista priglasili.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 258, 258/2, 262, 262/1, 339, 339/2, 339/2-8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 45, 119

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.