Jedro

Dokazno breme, da škode ni, je na toženi stranki. Toženca obstoja škode nista zanikala. V odgovoru na tožbo, ki je tudi njuna edina vloga, glede nastale škode navajata le, da „kamera v kopalnici ni v funkciji snemanja, opisi in navedbe o skrivanju v kopalnici in zunaj nje, so netočni in brezpredmetni“. Citirano nedvomno ne zanika obstoja škode. Tudi, če bi jo, se nanaša le na kopalnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki II in III in se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da sta toženca S. M. in L. M. dolžna prenehati s snemanjem tožnikov in sta v ta namen dolžna odstraniti 12 kamer, ki sta jih namestila zunaj in znotraj svoje hiše na naslovu ..., kot so te označene na tlorisu hiše, ki je sestavni del izreka sodbe, ter na ta način omogočiti tožnikom uporabo stanovanjske hiše brez, da bi se jih snemalo in brez motenja njihove zasebnosti. Kar je zahtevala tožeča stranka več (odstranitev kamer št. 4 in št. 14 po tlorisu stanovanjske hiše) je zavrnilo (točka I izreka sodbe). Tožbeni zahtevek, da morata toženca, v kolikor ne bosta ravnala v skladu s I. točko izreka sodbe, tožeči stranki plačati 100,00 EUR za vsak dan nespoštovanja, in zahtevek, da sta dolžna nerazdelno plačati D. M. in L. M. vsakemu po 1.250,00 EUR, mladoletnima N. in mld. L. pa vsakemu po 200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2014 do plačila, pa je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper točko II in III se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je napačna odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine za že nastalo škodo, kakor tudi za vsak primer ponovitve škode. Sodišče je spregledalo I. točko tožbenega zahtevka, ki ji je ugodilo. Tožeča stranka zahteva, da toženca prenehata snemati tožnike, kar je opustitveno dejanje, dodatno pa, da se tudi kamere, ki omogočajo snemanje, odstranijo. Namesto teh kamer se lahko snema še na druge načine – zato je zahtevek tožbe, da se nedovoljeno snemanje preneha. Nezakonita je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi odškodninskega zahtevka (179. člen OZ). Sodišče je s tem v zvezi bistveno kršilo pravilo postopka o dokaznem bremenu in tudi pravil postopka o tem, da se neprerekana dejstva štejejo za dokazana. Toženca nista zanikala obstoja škode – niti pavšalno, niti konkretno nista podala nobenih ugovorov. Sodišče se je nepravilno spuščalo v dokazno oceno izpovedbe tožnikov o tem, ali je splav posledica ravnanja tožencev, ker ta ni bil predmet tožbenih navedb in ni temelj za določitev odškodnine. Bistveno je, da se je tožbeni zahtevek omejil le na poseg v zasebnost zaradi snemanja in duševne prizadetosti tožnikov, ki izvira iz tega. Stališče sodišča, da poseg v zasebnost predstavlja zgolj neugodje, ki ga posameznik pač mora trpeti je nedopustno in v nasprotju z namenom 179. člena OZ. Posledično nepravilni odločitvi v točki II in III tožbenega zahtevka je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožniki so od tožencev zahtevali, da prenehata s snemanjem tožnikov in v ta namen odstranita kamere, ki so nameščene zunaj in znotraj hiše na naslovu ... V primeru, da ne bi spoštovala prvega dela zahtevka (prenehala s snemanjem in odstranila kamer), so tožniki predlagali, da sodišče tožencema naloži plačilo 100,00 EUR za vsak dan neupoštevanja odredbe. Tožniki pa so tudi zahtevali, da jima toženca plačata odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic. Odločitev sodišča, da sta toženca dolžna prenehati s snemanjem tožnikov in odstraniti kamere, ki sta jih namestila zunaj in znotraj hiše, je postala pravnomočna. Zoper zavrnjeni del zahtevka – plačila 100,00 EUR na dan v primeru neupoštevanja odločitve navedene v I. točki izreka sodbe, ki je že pravnomočna in glede plačila odškodnine, se je tožeča stranka pritožila.

Glede plačila denarnega zneska 100,00 EUR

5. Slediti je pritožbi, da je bistveni del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, v tem, da toženca prenehata s snemanjem tožnikov. Dodatno, da bosta prenehala s snemanjem pa sta dolžna odstraniti nameščene kamere, ki snemanje omogočajo. Drži navedba v pritožbi, da je danes snemanje možno tudi na druge načine. Zato je bistveno, da je sodišče tožencema snemanje prepovedalo. Prvo sodišče je sicer štelo, da so tožniki uspeli le z zahtevkom za odstranitev kamer, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo, kajti določilo drugega odstavka 134. člena OZ se lahko uporabi le v primeru opustitvenega zahtevka. Glede na prej povedano se prvo sodišče v luči drugega odstavka 134. člena OZ do dela ugodenega zahtevka (prenehanja snemanja) sploh ni opredelilo. Ker so tožniki zahtevali tudi opustitev (prepoved snemanje), prvo sodišče pa se do tega dela zahtevka ni opredelilo, je bilo sodbo v tem delu razveljaviti.

O zavrnitvi odškodninskega zahtevka

6. Tožniki so očitali tožencema, da sta z namestitvijo kamer in snemanjem posegla v njihove osebnostne pravice, saj so zaradi snemanja bili neprestano nadzorovani. Prvo sodišče je ugotovilo, da sta toženca s tem kršita nedotakljivost človekove osebnosti tožnikov, njihovega osebnega in družinskega življenja ter s tem pravice tožnikov do zasebnosti, ki jo upravičeno pričakujejo (točka 12 obrazložitve sodbe). Ugotovilo je tudi, da se nastale razmere odražajo na njihovem psihičnem stanju in vsakodnevnem počutju (točka 17 obrazložitve sodbe). Kljub temu je zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da dokazni postopek ni pokazal nastanka pravno priznane škode. Pritožba pravilno in utemeljeno graja zaključek sodišča, saj je dokazno breme, da škode ni, na toženi stranki. Toženca obstoja škode nista zanikala. V odgovoru na tožbo, ki je tudi njuna edina vloga, glede nastale škode navajata le, da „kamera v kopalnici ni v funkciji snemanja, opisi in navedbe o skrivanju v kopalnici in zunaj nje, so netočni in brezpredmetni“. Citirano nedvomno ne zanika obstoja škode. Tudi, če bi jo, se nanaša le na kopalnico. Tožniki pa so bili snemani po vsem stanovanju in izven hiše. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da tožena stranka tekom postopka škode, ki jo zatrjujejo tožniki, ni prerekala. S tem v zvezi se pritožba sklicuje na določilo drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, kako postopa sodišče v primeru, ko stranka določenih dejstev ne zanika.

7. Po povedanem je bilo sodbo tudi v tem delu razveljaviti. Zadeva se vrača prvemu sodišču, da bo dopolnilo postopek v zgoraj nakazani smeri, nato pa v razveljavljenem delu, o zahtevkih ponovno odloči.