Jedro

Ker tožnik v svojih pravicah ni bil prekludiran, instituta vrnitve v prejšnje stanje v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

Ni v nasprotju z zakonom ali moralo dogovor med solastniki stanovanjske hiše o načinu uporabe hiše. ZTLR predvideva način upravljanja solastne stvari v 15. členu in tudi možnost, da vsak solastnik zahteva delitev stvari, razen v času, ko bi to škodovalo solastnikom (16. člen ZTLR). Navedeni določbi utemeljujejo sklep, da se solastniki praviloma dogovorijo o načinu uporabe solastne stvari, če pa to ni mogoče, sprožijo postopek za razdružitev solastnine.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 14.1.2010 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 1.6.2009 se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti: prodajne pogodbe z dne 10.5.1985, ki so jo sklenili toženci V. in E. S. kot prodajalca ter M., B. in A. V. kot kupci; pogodbe o razdelitve solastne nepremičnine in ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 28.6.2003, ki sta jo sklenili toženki M. B. H. in M. V.; pogodbe z dne 31.5.1977, ki je bila sklenjena med M., E. V. S. ter B., M. in A. V..

Zavrnilo je tudi zahtevke: za vzpostavitev prejšnjega stanja na podstrešju, izpraznitev ½ podstrešja, izročitev v posest, dostop do podstrešja in izročitev potrebnih ključev solastnikom pritličja hiše na parc. št. 428, k.o. P. p.; za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in izbris vknjižbe na M. V. na podlagi pogodbe z dne 28.6.2003 in zahtevek, da mora šesta toženka tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice do 2/128 pri parc. št. 428 in 429, k.o. P. p.. V preostalem delu je bil tožbeni zahtevek (pravilno: tožba) zavržen, in sicer v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je hiša na parc. št. 428, k.o. P. p. skupaj s skupnimi deli hiše v solastnini, in ugotovitev, da je bila solastnina do 2/128 šesti toženki M. B. H. že izplačana pred letom 1985 s strani V. in E. S.. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da M., B. in A. V. povrne pravdne stroške v znesku 2.189,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom z dne 14.1.2010 pa je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, s katerim je tožnik predlagal, da se mu dovoli v naknadnem roku predložiti manjkajoče izvode pritožbe.

Zoper sklep z dne 14.1.2010 se je tožnik sam pravočasno pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga razveljavitev sklepa. V obrazložitvi pritožbe navaja, da si razlogi izpodbijanega sklepa nasprotujejo. Očitki sodišča o njegovi malomarnosti so neutemeljeni. Ob odhodu iz Slovenije trajanja odsotnosti ni mogel predvideti. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni dokazal datuma povratka v Slovenijo. Sodišče bi moralo razpisati narok in razjasniti morebitne nejasnosti.

Pritožba zoper sklep z dne 14.1.2010 je utemeljena.

Če ima stranka pooblaščenca, se pisanja, ob odsotnosti drugačnih zakonskih določb, vročajo pooblaščencu (1. odst. 137. člena ZPP). Vročitev stranki v takem primeru ni veljavna. Vrnitev v prejšnje stanje je institut ZPP, ki stranki, ki je zaradi nezakrivljenih razlogov zamudila opraviti določeno dejanje, omogoča, da ga opravi naknadno. Ker vročitev poziva tožniku, da predloži manjkajoče izvode pritožbe, ni bila pravilna, rok za izpolnitev odrejene obveznosti ni pričel teči in za tožnika škodljive posledice ne morejo nastopiti. Škodljive posledice za tožnika ne morejo nastopiti tudi zato, ker je sodišče v pravnem pouku sodbe zapisalo, da je pritožbo treba vložiti v dveh izvodih. Tožnik, ki je pravnemu pouku sledil, ni mogel računati z možnostjo, da je bila pritožba vložena v premajhnem številu izvodov. Ker je tožnik imel odvetnika, je tudi utemeljeno pričakoval, da bo sodišče vloge vročalo odvetniku. Da je treba upoštevati pritožbo, čeprav vloženo v premajhnem številu izvodov, izhaja tudi iz določbe 343. člena ZPP, ki v 3. odstavku opredeljuje, da je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, torej navedbe sodbe, zoper katero se pritožba vlaga in podpisa pritožnika. Tožnikova pritožba obe bistveni sestavini vsebuje in zato njegove pritožbe ne bi bilo mogoče zavreči. Ker tožnik v svojih pravicah ni bil prekludiran, instituta vrnitve v prejšnje stanje v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo tudi pritožbo tožnika samega in jo vsebinsko obravnavalo, enako kot pritožbo njegovega odvetnika, saj je sodišče prve stopnje obe pritožbi vročilo nasprotni stranki (344. člen ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje razveljavilo, ne da bi vsebinsko obravnavalo sicer točne navedbe tožnika, da je predložil listinsko dokazilo tudi o vrnitvi v Slovenijo.

V pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 1.6.2009 tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP, zlasti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so se v času, ko so se sklepale izpodbijane pogodbe med toženci, z izjemo pogodbe o razdelitvi solastnine z dne 8.6.2003, za razmerja med solastniki nepremičnin in prenose, uporabljala določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Zakona o pravicah na delih stavb in Zakona o prometu z nepremičninami. Dogovori o razdelitvi solastnine na delih stavbe so bili veljavni le v primeru, če so jih sklenili vsi solastniki v času sklepanja pogodbe. Izpodbijano pogodbo z dne (datum v pritožbi ni naveden, očitno pa gre za pogodbo z dne 31.5.1977) niso sklenili vsi solastniki in je posledično treba ugotoviti ničnostni razlog. Za spremembo idealnih delov stavbe v etažno lastnino so se po 2. odst. 8. člena Zakona o pravicah na delih stavb morali strinjati vsi solastniki in uporabniki idealnih delov stavbe in o tem skleniti pogodbo v pisni obliki. Na podlagi določbe 9. člena istega zakona so se lastniki in uporabniki idealnih delov stavbe lahko dogovorili le s pogodbo v pisni obliki, da bodo posamezne dele stavbe uporabljali kot lastniki ali uporabniki, dokler ne spremenijo svoje idealne lastnine v etažno lastnino. Ničnostni razlog je podan v 10. členu zakona, ki izrecno določa, da je pogodba nična, če ni sklenjena v pisni obliki. Protispisna je ugotovitev, da naj bi L. V. postala lastnica podstrešnega stanovanja na podlagi darilne pogodbe z dne 1.11.1990 in da takšnim navedbam tožnik ni oporekal. Tožnik je vseskozi navajal, da je L. V. postala solastnica do ¼ celotne nepremičnine, nikakor pa ni pridobila lastninske pravice na podstrešju, saj je tožnik vseskozi zatrjeval, da nepremičnina ni fizično razdeljena in je še vedno v solastnini. Glede kupoprodajne pogodbe z dne 10.5.1985 je sodišče napačno povzelo navedbe tožeče stranke. Predmet prodajne pogodbe je bil idealni delež, ne pa fizično ločen del podstrešja. Po uveljavljani sodni praksi gre za prodajo idealnega deleža na nerazdeljeni stvari, ne glede na to, če so v pogodbi navedeni stanovanjski prostori. Sodišče se ni opredelilo do sklicevanja tožeče stranke na sodbo II Ips 751/2007 z dne 10.9.2008. Sodba v tem delu nima razlogov. Enako velja za pogodbo, ki jo je Ž. N. sklenil s S.. Pogodba predstavlja nakup idealnega deleža, ki vsebuje tudi skupne prostore, kar podstrešje vsekakor je. Pogodba z dne 10.5.1985 ni le izpodbojna, pač pa, glede na kršitev prisilnih predpisov, nična. Z zavrženjem zahtevka tožnika na ugotovitev solastnine sodišče dejansko priznava, da je stanovanjska stavba s funkcionalnim zemljiščem v solastnini in še ni fizično razdeljena. Pogodba z dne 28.6.2003, sklenjena med M. V. in M.B. H., dejansko predstavlja pogodbo o razdelitvi solastnine. Ker pri podpisu niso sodelovali vsi solastniki nepremičnine, je pogodba nična. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je hiša v solastnini, to ugotovitev pa nato samo prekršilo s tem, ko ugotavlja obstoj nekakšnih etaž, posebej etaže na podstrešju. Tožnik je tudi oporekal navedbam tožene stranke, da naj bi podstrešje priposestvovali, saj solastninskih deležev na skupnih prostorih ni mogoče priposestvovati. Ni tudi mogoče slediti navedbi tožene stranke, da naj bi z vlaganji v podstrešje spremenili podstrešne prostore do te mere, da bi bilo treba podstrešje šteti za novo stvar. Sicer pa se sodišče do teh navedb tožene stranke v tej smeri niti ni opredelilo.

Tožnik sam pa v pritožbi navaja, da je pogodba z dne 31.5.1977 nična, ker sta bila V. le podnajemnika. Po določbi takrat veljavnega Zakona o pravicah na delih stavb so skupni deli stavbe, ki služijo stavbi kot celoti, skupna lastnina solastnikov hiše. Skupni deli stavbe niso v samostojnem pravnem prometu. Tožene stranke niso niti navedle, da so imele soglasje, še manj pa pooblastilo za sklenitev pogodbe od lastnic N. in M. J., da lahko kot najemniki namesto solastnikov sklenejo pogodbo o spremembi idealnih delov stavbe v etažno lastnino. Sodišče je glede predmeta prodaje napačno ocenilo predpogodbo z dne 9.1.1985 in kupoprodajno pogodbo z dne 9.1.1987. Predmet prodaje je bil idealni delež in bi bilo treba odločiti enako kot v zadevi II Ips 751/2007. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 1985, takrat je Ž. N. nastopil posest, zadnji znesek kupnine pa je bil plačan 4.3.1985. Pojasnjeno je bilo, zakaj je pogodba datirana za leto 1987. Prodajalci S. so prodali ½ idealnega deleža hiše in pravnemu predniku tožnika trdili, da so delež B. H. izplačali. Ravnanje četrtega in petega toženca, ki sta 10.5.1985 ponovno sklenila kupoprodajno pogodbo, je v nasprotju z moralo in je zato pogodba nična. Pogodba o razdelitvi solastnine z dne 28.6.2003 je nična po več temeljih. Četrti, peta in šesta toženka na tožbo nista odgovorila in bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Sodišče je neutemeljeno zavrglo tožbo za ugotovitev solastnine. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan, če je tožnik negotov glede svojega pravnega položaja.

Nobeden od tožencev ni odgovoril na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo obenem, kot pritožbo tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. V postopku ni storilo niti zatrjevanih niti katere po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V 2. odstavku na 6. strani sodbe je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, zaradi katerih utemeljeno ni sledilo predlogu tožeče stranke za izdajo delne zamudne sodbe zoper četrtega toženca in peto toženko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tožbene zahtevke, ki jih uveljavlja zoper tožence, izvaja iz predpostavke, da je njegov pravni prednik, Ž. N., s pogodbo, ki jo je sklenil z V. in E.S., pridobil pravno upravičenje tudi na podstrešju hiše na Z. 2 v Ljubljani, kot skupnega prostora hiše. Tožnikovemu pravnemu izhodišču, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče pritrditi.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišče prve stopnje, da je bila pogodba z dne 31.5.1977 sklenjena z odložnim pogojem, ki je bil izpolnjen dne 15.11.1977, ko so V. postali solastniki stanovanjske hiše in je zato pogodba, ki so jo sklenili s S., pravno učinkovala od 31.5.1977. V primeru, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se ta pogoj izpolni, se namreč po zakonu domneva, da pogodba učinkuje že od trenutka sklenitve dalje, torej ex tunc. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ni v nasprotju z zakonom ali moralo dogovor med solastniki stanovanjske hiše o načinu uporabe hiše. ZTLR predvideva način upravljanja solastne stvari v 15. členu in tudi možnost, da vsak solastnik zahteva delitev stvari, razen v času, ko bi to škodovalo solastnikom (16. člen ZTLR). Navedeni določbi utemeljujejo sklep, da se solastniki praviloma dogovorijo o načinu uporabe solastne stvari, če pa to ni mogoče, sprožijo postopek za razdružitev solastnine. Tudi v sodbi II Ips 751/2007, na katero se sklicuje pritožba, je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da solastniki lahko prosto razpolagajo s stvarmi, ki so sporazumno razdeljene v naravi. Pravni prednik tožnika je od V. in E. S. pridobil na sporni parceli solastninski delež do 62/128. Predmet prodaje je bil jasno določen v 1. členu pogodbe (enako kot v predpogodbi) namreč, da je to stanovanje v pritličju, dve verandi in ½ kleti, torej prostori, za katere sta se S. z V. dogovorila, da jih bosta uporabljala onadva. Pravni prednik tožnika je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe s S. vstopil v njun pravni položaj tudi v razmerju do V.. V kupoprodajni pogodbi, ki jo je pravni prednik tožnika sklenil s S., ni navedeno, da bi pravni prednik pridobil tudi prostore v podstrešju ali da bi podstrešje predstavljalo skupne prostore hiše, katere solastninski delež je pravni prednik pridobil. Dogovorjeni predmet prodaje tožnikovemu pravnemu predniku ne daje nobenih upravičenj na prostorih v podstrešju hiše. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi pravni prednik tožnika solastninsko pravico na hiši pridobil že s sklenjeno predpogodbo. Pravilna je pravna presoja, da gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, zato se lastninska oziroma solastninska pravica pridobi šele z ustreznim zemljiškoknjižnim vpisom. Ta pa je bil izveden, kot je razvidno iz podatkov zemljiške knjige, šele v letu 1988. S pravilnimi razlogi je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 28.6.2003, zahtevek po izbrisni tožbi in zahtevek proti šesti toženki za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi zavrnilo tudi zahtevek za izpraznitev in izročitev posesti na polovici podstrešja stanovanjske hiše. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v utemeljitev sprejete odločitve, ki jim zaradi njihove popolnosti ni mogoče ničesar dodati. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožnik izhaja iz napačne predpostavke, da je podstrešje že samo po sebi in vselej skupen prostor, ki naj bi bil v skupni lasti vseh solastnikov in do katerega naj bi imeli upravičenja vsi solastniki. Odločilnega pomena je zgolj ugotovljeno dejstvo, da pravni prednik tožnika na podstrešju stanovanjske hiše ni pridobil nikakršnih upravičenj, zato ni odločilnega pomena, ali je tožeča stranka prerekala navedbe tožene stranke, da je bilo stanovanje na podstrešju že ob vložitvi tožbe last L. V., ki v pravdo ni vstopila.

Sodišče prve stopnje je s pravilnimi razlogi, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je hiša v solastnini in ugotovitev dejstva, da je bila šestotoženi stranki M. B.H. pred letom 1985 že „izplačana solastnina do 2/128“.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP pa je presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Neodločilno je tako sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, saj vse odločbe, ki jih pritožba citira, temeljijo na drugačnem dejanskem stanju. V tem je tudi očitno razlog, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na sklicevanje tožeče stranke na odločbo II Ips 751/2007.