Jedro

Menično pravo varuje imetnika pravice iz menice pred morebitnim ugovorom neveljavnosti osnovnega pravnega posla, katerega plačilo je zavarovano z izdajo menice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. I 2000/01911 z dne 18.6.2001 v tč. 1 in 3 izreka delno vzdrži v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 3,158.834,60 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz izreka sodišča prve stopnje, v presežnem delu za zakonske zamudne obresti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo po tistem, ko je ugotovilo, da je toženec prevzel dolg podjetja K. d.o.o., s posojilno pogodbo z dne 27.12.1999 in je tudi s tem prevzel dolg, katerega je opravil s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba z dne 27.12.1999 bila sklenjena na pravno veljavno formalen način. Drugi temelj za to, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pa je uporaba meničnega prava, kajti toženec je za zavarovanje terjatve tožeče stranke izdal lastno menico s klavzulo brez protesta. Za primer meničnopravnega uveljavljanja plačila proti njemu pa se je toženec celo vnaprej odrekel ugovoru proti meničnim plačilnim nalogom. Zato je tožeča stranka tudi vložila izvršilni predlog na podlagi te menice.

Zoper prisodilni del se je pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz čl. 338 ZPP. Po mnenju pritožnika v konkretnem primeru ne gre za posojilno pogodbo, saj toženec denarja nikoli ni sprejel. Prav tako v konkretnem primeru ne gre za pogodbo o prevzemu dolga, saj se takšna pogodba sklepa med obema dolžnikoma, torej starim in novim dolžnikom kot prevzemnikom posojila - dolga in o tem je moral biti obveščen upnik. Zato vsebine pogodbe ni mogoče razlagati kot prevzem dolga, sploh pa pri pogodbi ni sodelovala pravna oseba. Prav tako ne gre za kompenzacijsko poplačilo dolga. Prav tako je pogodba neveljavna, ker jo nista podpisala oba člana uprave. V zvezi z menično izjavo pa pritožnik poudarja, da je bila podpisana bianco menica, vendar iz menične izjave, ki vsebuje pooblastilo za izpolnitev bianco menice, jasno izhaja, da je pooblastilo vezano na sporno posojilno pogodbo. Ker ta ni veljavna, menična izjava in menica, ki je bila podpisana ne more imeti pravnih učinkov. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je tožeča stranka kot remetent iz menice z dne 27.12.1999, vložila izvršilni predlog po takratnih določbah čl. 21 ZIP (Zakon o izvršilnem postopku) torej na podlagi menice zaradi izterjave 3,158.834,60 SIT s pp. Izvršilno sodišče pa je ugovoru takratnega dolžnika ugodilo kljub temu, da je kasneje ugotovilo, da iz menične izjave izhaja, da se je sedanji toženec v primeru meničnopravnega uveljavljanja plačila proti njemu, vnaprej odrekel vsem ugovorom proti meničnim plačilnim nalogom. Predmet spora je v materialnopravnem pomenu menično pravo, torej je bilo potrebno presojati zahtevek ob uporabi določb Zakona o menici in čeku (Ur. l. SFRJ, št. 16332/65 z vsemi spremembami). Predmet konkretnega spora je torej bil ali je menični zavezanec iz te menice dolžan izpolniti plačilo meničnega zneska 3,158.834,60 SIT. Kljub takšnim tožbenim trditvam o uporabi materialnega prava je v nadaljevanju sodišče prve stopnje širilo dejanska vprašanja tudi še na sam osnovni posel, na podlagi katerega je bila izdana menica, to je na veljavnost posojilne pogodbe z dne 17.12.1999 sklenjeno med sedanjima pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zavzelo stališče, da je tudi osnovni pravni posel bil sklenjen pravno veljavno z vsemi posledicami, ki izvirajo tudi iz obligacijskih obveznosti, nastalih iz te posojilne pogodbe.

Pravilni pa so zaključki sodišča prve stopnje v tistem delu, ko uporablja za odločitev v konkretnem sporu pravila o meničnem pravu. V tej zvezi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sedanji toženec podpisal menično izjavo dne 27.12.1999 in menico za zavarovanje eventuelnih terjatev po tej pogodbi ter ob podpisu pogodbe izročil tudi svojo osebno izkaznico, katere kopija je bila priložena predmetni pogodbi. Iz te menične izjave izhaja, da je toženec tožečo stranko pooblastil, da izpolni menico za višino zapadlih in neporavnanih obveznosti s poljubno dospelostjo, če svojih obveznosti ne bi poravnal skladno z predmetno posojilno pogodbo. Iz izjave nadalje izhaja, da lahko sedanja tožeča stranka menico izpolni tudi s klavzulo, "brez protesta". Za primer menično pravnega uveljavljanja plačila proti njemu, pa se je toženec vnaprej odrekel ugovoru proti meničnim plačilnim nalogom. Glede na vsebino izjave je tožeča stranka bila pooblaščena dne 30.6.2000 izpolniti menico, dne 24.11.2000 pa priporočeno po pošti poslati na sodišče predlog za izvršbo na podlagi menice za znesek 3,158.834,60 SIT. Ta znesek je med pravdnima strankama tudi na pritožbeni stopnji nesporen. Glede na vložen izvršilni predlog na podlagi menice, je bilo zato sodišče prve stopnje vezano na uporabo meničnega prava in je torej brezpredmetno ugotavljalo tudi veljavnost osnovnega pravnega posla, ki je bil zavarovan s konkretno menico. Po določbi 16. čl. Zakona o menici, osebe od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo. Menično pravo torej varuje imetnika pravice iz menice pred morebitnim ugovorom, ki bi jih imel menični zavezanec, pa niso utemeljeni v samem zapisu menice, torej niso dovoljeni ugovori iz osnovnega posla, kateri je bil zavarovan z menico. Takšni ugovori so dovoljeni le v primeru, če je imetnik menice ravnal takrat, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo. Takšnih dejstev, ki bi bili ugovorni razlogi, pa tožena stranka v ugovoru zoper izdani izvršilni sklep ni ugovarjala, prav tako takšnih ugovorov ni podajala tekom postopka na prvi stopnji. Bistvo njenih ugovorov meri ravno v neobstoječ pravni posel, kateri je bil podlaga za izdajo menice. Drugih meničnih ugovorov pa menični zavezanec iz menice ni uveljavljal. Glede same uporabe meničnega prava je pritožnik v pritožbi navedel to, da je bila podpisana bianco menica, vendar pa iz menične izjave izhaja, da je pooblastilo vezano na sporno posojilno pogodbo. Ker ta naj ne bi veljala, menična izjava in menica, ki je bila podpisana, ne moreta imeti pravnih učinkov. Tudi ti pritožbeni razlogi so ugovorni razlogi osnovnega, to je obligacijsko pravnega posla, nastalega med izdajateljem menice in meničnim koristnikom. Ugovori osnovnega, to je obligacijsko pravnega posla, pa glede na prej citirane določbe 16. čl. Zakona o menici niso pravno upoštevni. Zato je sodišče prve stopnje bilo dolžno ugotavljati veljavnost oz. dopustnost izvršbe na podlagi meničnega prava in tožbenih trditev v tej zvezi. Zato je tudi delno vzdržalo sklep o izvršbi v tč. 1 in 3 v veljavi, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Takšna odločitev je glede uporabe meničnega prava, torej da je bila tožeča stranka pooblaščena za vložitev izvršilnega predloga na podlagi katerega je dejansko tudi uspela, do vložitve izvršilnega predloga na podlagi menice z dne 27.12.1999 in na podlagi katere se je sedanji toženec zavezal na podlagi te menice plačati znesek 3,158.834,00 takratnih SIT, brez protesta in brez meničnih ugovorov. Samih meničnih ugovorov, ki bi izhajali iz meničnega razmerja med pravdnima strankama, pa toženec ni uveljavljal. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje za uporabo meničnega prava, ki ga je kasneje uporabilo tudi za ugoditev tožbenega zahtevka, kljub temu, da ni navedlo pravne podlage za zavrnitev ugovora tožene stranke zoper izdani sklep o dovolitvi izvršbe. To je s sedanjo sodbo nadomestilo z pravilno uporabo materialnega prava, sodišče druge stopnje. Ostale pritožbene navedbe, ki ponovno izpodbijajo veljavnost osnovnega obligacijsko pravnega posla, to je posojilne pogodbe z dne 27.12.1999, katero je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot posojilno pogodbo oz. pogodbo o prevzemu dolga, pa glede na pravilno uporabi meničnega prava v konkretnem primeru, pritožbeno niso upoštevni. Tudi s temi pritožbenimi navedbami tako dejansko pritožnik izpodbija veljavnost osnovnega obligacijsko pravnega posla, kar pa glede na uporabo določbe čl. 16 Zakona o menici ni dovoljen ugovorni in tudi ne pritožbeni razlog.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (II. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s čl. 165 ZPP).