Jedro

Napačno je stališče tožeče stranke, da že samo dejstvo, da so bila plačila izvedena v tem obdobju, pomeni, da so dejanja izpodbojna – da torej že iz tega izhaja, da je tožeča stranka ob njihovi izvedbi bila insolventna, tožena stranka pa je to vedela oziroma bi to vsaj morala in mogla vedeti. Res je sicer, da se pri izplačilih v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja domneva, da je upnik vedel za dolžnikovo insolventnost. Pri tem pa gre le za domnevo in ne za dejstvo. V primeru, ko upnik ugovarja dolžnikovi insolventnosti, mora slednjo dokazati dolžnik. Breme njenega dokazovanja je namreč za upnika prehudo. Že v pogodbah je bilo namreč določeno, da bo tožeča stranka svojo obveznost izpolnila kasneje kot tožena. Takšen dogovor seveda ne daje nikakršne informacije o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene – v nadaljevanju tožeča stranka) na razveljavitev učinka v I. točki izreka naštetih nakazil in plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev obstoja terjatve tožene (po nasprotni tožbi tožeče – v nadaljevanju tožena stranka) do tožeče stranke v višini 122.984,32 EUR (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 2.149,92 EUR toženčevih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, da je plačila dne 7. 3. 2014 izvršila tožeča stranka sama, in ne družba K. d. o. o., so v direktnem nasprotju s trditvami tožeče stranke, podanimi v tožbi. Tam namreč zatrjuje, da so bila ta plačila izvedena „preko družbe K. d. o. o.“ in še, da so bila plačila po 19. 2. 2014 v imenu tožeče stranke poravnana preko navedene družbe (ki je ustanoviteljica in edina družbenica tožeče stranke). Da je plačila dne 7. 3. 2014 izvedla ta družba (in torej ne tožeča stranka), med strankama v postopku na prvi stopnji sploh ni bilo sporno. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da to izhaja iz obvestila o prometu na transakcijskem računu tožene stranke ter izjave družbe K. d. o. o., da bo znesek 92.089,50 EUR poravnala namesto tožeče stranke.

6. Drugačen zaključek ne izhaja niti iz izpiska iz transakcijskega računa tožeče stranke (priloga A11). Iz njega je, prav nasprotno, razvidno, da vse od 19. 2. 2014 ta ni izvedla nobenega nakazila v korist tožene stranke. Zaključek sodišča prve stopnje je torej povsem pravilen. Dejstvo, da izpisek iz računa družbe K. d. o. o. ni bil predložen, pa na to nima nikakršnega vpliva.

7. Ker plačil dne 7. 3. 2014 ni izvedla tožeča stranka, je pravilen tudi zaključek, da s tako izvedenimi plačili ni moglo priti do prikrajšanja stečajne mase, in posledična zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu.

8. Nadalje v obravnavanem primeru ni sporno, da so bila vsa izpodbijana plačila izvedena v obdobju zadnjih 3 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. Napačno pa je stališče tožeče stranke, da že samo dejstvo, da so bila plačila izvedena v tem obdobju pomeni, da so dejanja izpodbojna – da torej že iz tega izhaja, da je tožeča stranka ob njihovi izvedbi bila insolventna, tožena stranka pa je to vedela oziroma bi to vsaj morala in mogla vedeti. Res je sicer, da se pri izplačilih v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja domneva, da je upnik vedel za dolžnikovo insolventnost. Kot opozarja tožena stranka pa gre pri tem le za domnevo in ne za dejstvo. Takšno domnevo je mogoče izpodbiti, kar je tožena stranka tudi storila. Navedla in dokazala je namreč, da iz podatkov, ki so ji bili dostopni, slabo premoženjsko stanje (kaj šele insolventnost) tožeče stranki ni izhajala. Enako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Če insolventnosti ni, pa ni mogoče od nikogar pričakovati, da bi zanjo vedel. Ob tem velja dodati, da mora v primeru, ko upnik ugovarja dolžnikovi insolventnosti, slednjo dokazati dolžnik. Breme njenega dokazovanja je namreč za upnika prehudo, saj je zelo verjetno, da ta s podatki o dolžnikovem finančnem stanju v določenem časovnem obdobju ne razpolaga. Ti izhajajo izključno iz dolžnikove sfere (v našem primeru torej iz sfere tožeče stranke).(1)

9. Tožeča stranka v zvezi z zaključkom, da ni izkazana njena insolventnost v času, ko je izvajala plačila (14. in 19. 2. 2014), sodišču prve stopnje očita, da bi glede vprašanja, kdaj je postala insolventna, moralo zaslišati stečajnega upravitelja. Kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo, bi tožeča stranka v zvezi s tem morala najprej podati ustrezne trditve. Zgolj pavšalna navedba, da je bila insolventna že dlje časa pred uvedbo stečaja, glede na konkreten ugovor tožene stranke, da v februarju 2014 še ni bila insolventna, ne zadošča. Poleg tega dokazni predlog po zaslišanju stečajnega upravitelja tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ni bil podan substancirano. Tožeča stranka namreč ni navedla o čem naj bi slednji izpovedoval. Iz podatkov v spisu tako ne izhaja, da je bilo njegovo zaslišanje predlagano v zvezi z vprašanjem trenutka nastanka insolventnosti.

10. Tudi odsotnost prilivov, ki ne izhajajo iz pogodb o odstopu terjatev, insolventnosti tožeče stranke ne bi dokazovala. Še manj bi takšno dejstvo dokazovalo vedenje tožene stranke o finančnem stanju tožnika. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da ji ni bilo znano kakšni so v spornem obdobju bili prilivi tožeče stranke na njenem transakcijskem računu, niti ji ni bilo znano s katerimi pogodbenimi partnerji je v tem času sodelovala. Višje sodišče (enako kot prvostopenjsko) takšnim navedbam verjame. Ni namreč običajno, da bi gospodarske družbe bile seznanjene s tovrstnimi podatki o svojih poslovnih partnerjih. Četudi drugih prilivov ne bi bilo, torej to ne bi pomenilo, da je tožeča stranka bila insolventna, še manj pa, da je tožena stranka to vedela ali, da bi to morala in mogla vedeti. Ob tem pa velja izpostaviti še, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz izpiska iz transakcijskega računa tožeče stranke niti ne izhaja, da drugih prilivov ni bilo – iz njega je namreč razvidno, da je v spornem obdobju prejela tudi nakazila družbe I. d. o. o., v skupnem znesku 136.581,45 EUR. Pritožbene navedbe, da prilivov ni bilo, se tako izkažejo ne le kot irelevantne ampak tudi kot neresnične.

11. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je bil tožničin račun 7. 3. 2014 blokiran, so glede na ugotovitev, da je bilo zadnje plačilo toženi stranki, z njene strani izvedeno 19. 2. 2014, povsem irelevantne. Kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo pa so bila vsa relevantna plačila (torej plačila z dne 14. 2. in 19. 2. 2014) izvedena direktno iz transakcijskega računa tožeče stranke. Navedbe, da je jasni pokazatelj insolventnosti, če stranka plačila izvaja na neobičajen način (z odstopom oziroma odkupom terjatev in večstranskim pobotom), se tako izkažejo kot povsem nepovezane z obravnavanim primerom. Izpodbijana plačila namreč niso bila opravljena na tak način.

12. Prav tako pritožba ne more uspeti z očitki, da je tožena stranka vedela za tožnikovo insolventnost, ker obveznosti iz cesijskih pogodb niso bile izpolnjene istočasno, saj je stečajni dolžnik svojo obveznost izpolnil pozneje in je z njeno izpolnitvijo zamujal. Kakšen vpliv ima dejstvo, da je tožeča stranka svojo obveznost po pogodbi začela izpolnjevati pozneje, kot jo je (v celoti) izpolnila tožena stranka, bi sodišče presojalo, če bi se ukvarjalo z obstojem objektivnega pogoja izpodbojnosti. Ker je ugotovilo, da že subjektivni pogoj ni izpolnjen, do tega ni prišlo. Na vedenje tožene stranke, da je tožeča stranka ob izvedbi plačil insolventna, pa ta okoliščina nima nikakršnega vpliva. Že v pogodbah je bilo namreč določeno, da bo tožeča stranka svojo obveznost izpolnila kasneje kot tožena. Takšen dogovor seveda ne daje nikakršne informacije o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju tožeče stranke. Prav tako na vedenje o insolventnosti ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka plačila začela izvajati z zamudo (14. 2. 2014 namesto 15. 1. 2014). Sama zamuda (krajša kot 1 mesec), glede na: - podatke iz bilance stanja tožeče stranke (da so kratkoročne terjatve presegale kratkoročne obveznosti, da je leto 2013 zaključila z dobičkom, da je imela visoke dohodke od prodaje in precej sredstev - poleg odstopljenih terjatev tudi 344 EUR denarnih sredstev in 1.443.595,38 EUR drugih kratkoročnih poslovnih terjatev), - dejstvo da so bila plačila izvedena iz sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke in - dejstvo, da torej njen transakcijski račun ni bil blokiran, namreč ni mogla zadostovati niti za sum (kaj šele za dolžnost zavedanja o tem), da naj bi bila tožeča stranka insolventna.

13. Dejstvo je torej, da tožeča stranka ni dokazala svoje insolventnosti, tožena stranka pa je uspela izpodbiti tudi domnevo, da je ob prejemu plačil za insolventnost tožeče stranke (četudi bi ta bila izkazana) vedela. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na plačila, izvedena 14. in 19. 2. 2014. 14. Prav tako je pravilna odločitev o ugotovitvi obstoja terjatve tožene stranke. Kot opozarja odgovor na pritožbo, tožeča stranka v spis ni vložila nobene odločbe DURS (predložila je le toženčevo pritožbo zoper eno od takšnih odločb, s katero je dokazovala dejstvo, da tožena stranka priznava, da so bila določena plačila izvršena za tožečo stranko, s strani družbe K. d. o. o., ne pa trditev o fiktivnosti terjatev). Sodišče prve stopnje se torej do takšnega dokaza sploh ni moglo opredelit, niti ga ni moglo izvesti ali zavrniti. Očitki tožeče stranke v smeri takšnih opustitev, so zato povsem neumestni.

15. Tožeča stranka pa ne more uspeti niti z nadaljnjimi navedbami, da je bila tožena stranka v času sklepanja pogodb o odkupu terjatev in ob prenosu terjatev na tožečo stranko, že insolventna. Četudi je temu bilo tako, bi se navedene pogodbe lahko izpodbijale le v okviru stečajnega postopka nad toženo stranko. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila takšna izpodbojna tožba vložena (tožena stranka pa to izrecno zanika). Ker sporne pogodbe niso bile izpodbite, sodišče pa je zavrnilo ugovore tožene stranke v zvezi z njihovo fiktivnostjo, višje sodišče ocenjuje, da so le-te veljavne. Ker jih je tožena stranka izpolnila v celoti, tožeča pa le delno, to pomeni, da tožena stranka na njihovi podlagi še ima terjatev do tožeče stranke, kot jo je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

16. Iz navedenega izhaja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kršitev določb postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo zoper odločitev o glavni stvari je bilo zato treba zavrniti. Posledično je bilo treba zavrniti tudi pritožbo zoper odločitev o stroških, saj tožeča stranka slednji nasprotuje le iz razloga napačnosti odločitve o glavni stvari. Višje sodišče je zato pritožbo v celoti zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pa je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo sicer zahtevala, a jih ni specificirala, kot to zahteva drugi odstavek 163. člena ZPP. Višje sodišče zato o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Tako tudi VS RS v sklepu III Ips 122/2015