Jedro

Tožnikova trditev, da je obravnavani zaseg njegovega tovornjaka pomenil nepravilno ravnanje delavcev organa za notranje zadeve tožene stranke, je zadoščala za to, da je bilo sodišče dolžno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo to ravnanje pravilno - in ne le na vprašanje, ali je bilo zakonito. Uporabiti je treba določbo 248. člena ustave SR Slovenije, po kateri je bila določena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom (in ne le nezakonitim delom!) storila oseba ali organ, ki je tako službo ali dejavnost opravljal. Tej ustavni določbi je treba dati prednost pred 122. členom Zakona o temeljih sistema države uprave itd., ki določa ožje (za oškodovanca strožje, manj ugodne) pogoje za odškodninsko odgovornost države za delo državnega organa - namreč le za nezakonito delo, namesto za nezakonito ali nepravilno delo. V obravnavani zadevi gre za primer zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke po načelu krivdne odgovornosti, pri kateri velja domneva krivde (1. odst. 154. člena ZOR). Vprašanje, ali je pravilno delo organov za notranje zadeve v takem primeru, je treba obravnavati tako s stališča strokovnosti kakor tudi s stališča spoštovanja tožnikove lastninske pravice. Upoštevati je namreč treba, da je to pravico v kazenskem ali predkazenskem postopku dovoljeno omejiti samo toliko (kar pomeni tudi: le v takem obsegu in le za toliko časa), kolikor je res nujno. Izhodišče take presoje je določba 1. odst. 6. člena Zakona o notranjih zadevah, ki se glasi: Delavci organov za notranje zadeve smejo pri opravljanju nalog iz svoje pristojnosti uporabljati le tiste ukrepe, ki jih določa zakon, in s katerimi se z najmanjšimi škodljivimi posledicami (!) za občane ... doseže izvršitev uradne naloge.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

!Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača 55.727,80 sit odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka kot premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi začasnega odvzema tovornega avtomobila s strani organa za notranje zadeve tožene stranke. Odločitev je utemeljilo s tem, da delavci organa za notranje zadeve niso ravnali nezakonito. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Pritrdilo je namreč stališču sodišča prve stopnje, da so delavci UNZ ravnali v skladu s svojimi pooblastili, sicer pa jim nezakonitosti pri delu tožnik niti ne očita. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po revizijskih navedbah je med strankama nesporno, da so tožniku po potrdilu o zasegu predmetov v smislu določil 154., 208., 209. in 211. člena ZKP organi za notranje zadeve odvzeli tovorni avtomobil mercedes, ki je bil njegova last, ter prometno dovoljenje in kupno pogodbo. Čeprav je bil opravljen zaseg predmetov v skladu z določili ZKP, nesporno zoper tožnika ni bil sprožen noben kazenski postopek. Tožniku je kot avtoprevozniku s posegom državnega organa bilo onemogočeno delo in je imel izgubo na zaslužku. Organi za notranje zadeve Maribor so tožniku odvzeli tovorno vozilo, ta odvzem seveda ni bil nezakonit, vendar se je žal izkazalo, da je odvzem bil neutemeljen oz. da je odvzem bil nepravilen. Ker pa je odvzem bil nepravilen, po določilu 199. člena zvezne ustave gre tožniku odškodnina. Podobno določilo vsebuje tudi republiška ustava. Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Revizijska graja uporabe materialnega prava je utemeljena. Po tožbenih navedbah je tožniku nastala v tej pravdi obravnavana premoženjska škoda v maju 1986 in sicer zaradi začasnega odvzema tovornjaka s strani delavcev Uprave za notranje zadeve ..., torej upravnega organa, ki je bil po 25. členu tedaj veljavnega Zakona o notranjih zadevah (Ur.l. SRS 28/80) območni organ republiškega sekretariata za notranje zadeve tožene stranke. Po določbi 248. člena tedanje ustave SR Slovenije je vsakomur pripadala pravica do povračila škode, ki jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom storila oseba ali organ, ki je tako službo ali dejavnost opravljal. Odškodninsko odgovorna je bila družbenopolitična skupnost, v kateri se je dejavnost ali služba opravljala. (Vsebinsko enaka je bila določba 199. člena ustave SFRJ, na katero se tožnik sklicuje v reviziji.) To ustavno načelo je bilo glede odgovornosti družbenopolitične skupnosti za delo delavcev upravnih organov izpeljano in precizirano v določbi 122. člena Zakona o temeljih sistema državne uprave in o zveznem izvršnem svetu ter zveznih upravnih organih (Ur.l. SFRJ 23/78-18/85). Ta je določal, da škodo, ki jo delavec v upravnem organu prizadene občanu s svojim nezakonitim delom pri opravljanju del in nalog, povrne družbenopolitična skupnost. To določbo je treba upoštevati v obravnavani zadevi kot temeljno za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke - glede na to, da je bila uvrščena v poglavje "VI Temeljne pravice, obveznosti in odgovornosti funkcionarjev in delavcev v službi" (členi 97 - 127) prvega dela ("Temelji sistema državne u prave") citiranega zakona. Po določbi prvega odstavka 15. člena Zakona o notranjih zadevah so namreč zakoni in drugi predpisi o državni upravi, ki so se nanašali na organizacijo in delovanje državne uprave veljali tudi za organe za notranje zadeve, če ni bilo zanje s tem zakonom drugače določeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je sprejelo kot pravilno ugotovljeno dejansko podlago odločitve naslednje dejanske okoliščine: delavci Uprave za notranje zadeve so tožniku zasegli tovornjak; to so storili na podlagi zaprosila organa za notranje zadeve SR BiH; Uprava za notranje zadeve je s tem nudila pomoč organom SR BiH z namenom, da bi se zavarovali dokazi kaznivih dejanj; tovornjak je bil tožniku vrnjen po treh tednih. Kar zadeva presojo sodišča druge stopnje, da delavci Uprave za notranje zadeve pri ugotovljenem zasegu tožnikovega tovornjaka niso delali nezakonito, je ta po oceni revizijskega sodišča povsem pravilna. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo, da je tožnik celo sam navedel, da organu tožene stranke ne očita nezakonitega dela. Tožnik to svoje stališče tudi v reviziji ponavlja. Kljub temu, da vprašanje zakonitosti ravnanja delavcev Uprave za notranje zadeve v revizijskem postopku ni sporno, pa je zaradi poznejših razlogov treba na tem mestu navesti, da je bilo za takšne primere pri presoji zakonitosti dela organov za notranje zadeve treba v času obravnavanega dogodka upoštevati predvsem naslednje: Po določbi 1. odst. 151. člena ZKP (Zakonika o kazenskem postopku, Ur.l. SFRJ 4/77 - 14/85) so bili organi za notranje zadeve mdr. pooblaščeni in dolžni ukreniti potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Po določbi 1. odst. 154. člena ZKP so organi za notranje zadeve smeli še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 211. členu tega zakona, če bi bilo nevarno odlašati. Po določbi 4. odst. v zvezi s 1. odst. 211. člena ZKP so pooblaščene osebe organov za notranje zadeve smele zaseči predmete, ki so se po kazenskem zakonu morali vzeti ali ki so utegnili biti dokazilo v kazenskem postopku - kadar so postopale po 151. in 154. členu tega zakona. Po določbah 72. člena Zakona o notranjih zadevah je bilo predpisano sodelovanje organov za notranje zadeve tedanje SR Slovenije z organi za notranje zadeve drugih republik in pokrajin ter z zveznim sekretariatom za notranje zadeve in pomoč tem organom v zadevah, ki so skupnega pomena (1. odst.); glede medsebojnih odnosov pravkar navedenih organov za notranje zadeve pa je bilo določeno, da temeljijo na medsebojnem sodelovanju, obveščanju in dogovarjanju v mejah pravic in dolžnosti, določenih z zakonom (2. odst.). Vendar pa to, da je bila v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno upoštevana nesporna zakonitost ravnanja delavcev Uprave za notranje zadeve - še ne pomeni, da je bilo materialno pravo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno. Za pravilno uporabo materialnega prava je namreč potrebno, da so ugotovljena prav vsa dejstva, ki jih je glede na materialnopravni predpis in glede na trditveno podlago tožbe (oz. trditveno gradivo obeh pravdnih strank) treba ugotoviti. Po presoji revizijskega senata se to zaradi zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni zgodilo. Tožnik se utemeljeno sklicuje na določbo 199. člena ustave tedanje SFRJ in na vsebinsko enako določbo (prej citirano določbo 248. člena) ustave tedanje SR Slovenije - ki govorita o odškodninski odgovornosti družbenopolitične skupnosti za take primere. Po presoji revizijskega senata je treba uporabiti določbo 248. člena ustave SR Slovenije, po kateri je bila določena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom (in ne le nezakonitim delomĐ) storila oseba ali organ, ki je tako službo ali dejavnost opravljal. Tej ustavni določbi je treba dati prednost pred citiranim 122. členom Zakona o temeljih sistema državne uprave itd., ki določa ožje (za oškodovanca strožje, manj ugodne) pogoje za od škodninsko odgovornost države za delo državnega organa - namreč le za nezakonito delo, namesto za nezakonito ali nepravilno delo. Na prvem mestu je sicer treba v tej zvezi odgovoriti na revizijsko argumentacijo : Revizijski očitek, češ "organi za notranje zadeve Maribor so tožniku odvzeli tovorno vozilo, ta odvzem seveda ni bil nezakonit, vendar se je žal izkazalo, da je odvzem bil neutemeljen oz. da je odvzem bil nepravilen" - pomeni trditev: ker se je izkazalo, da odvzem tovornjaka ni bil utemeljen, se je (naknadno) izkazalo, da je bil nepravilen. Te trditve oz. take "logične presoje" ni mogoče sprejeti kot pravilne, saj bi tak pristop k ocenjevanju pravilnosti dela organov za notranje zadeve pri odkrivanju kaznivih dejanj pomenil, da bi bilo nepravilno vse tisto njihovo delo, ki se ne bi zaključilo v kazenskem postopku, in to "uspešnem" s stališča organov kazenskega pregona. Funkcija države, ki jo izvršujejo organi za notranje zadeve, take logike pač ne prenese. Kljub temu pa je treba pritrditi revizijskemu stališču, implicitno vsebovanemu v citirani, pravkar zavrnjeni argumentaciji, da izpodbijana sodba ne temelji na pravilni uporabi materialnega prava, ko ne vsebuje po materialnem pravu potrebnega odgovora na vprašanje, ali je bilo delo delavcev Uprave za notranje zadeve pri obravnavanem zasegu tožnikovega tovornjaka pravilno. Na to vprašanje bi sodišče moralo odgovoriti, ker je tožnik v pravdi grajal delo organov za notranje zadeve tudi s stališča pravilnosti dela - s tem ko je navedel, da so delavci organa za notranje zadeve ravnali nepravilno, saj bi lahko tožniku s posebno odredbo ustno ali pisno prepovedali odtujitev vozila za čas, dokler traja in če traja kakršen koli kazenski postopek (pritožba zoper drugo sodbo prve stopnje v tej pravdi, l.št. 39). Glede te dodatne (po njeni naravi tudi dejanske) tožbene podlage, o kateri sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov, je sicer treba takoj opozoriti, da v taki formulaciji ni v skladu z drugimi tožnikovimi trditvami. Čim namreč tožnik trdi, da je bil opravljeni zaseg njegovega tovornjaka zakonit, je povsem nelogična trditev, da je bil nepravilen zato, ker bi lahko organi za notranje zadeve (ustno ali pismenoĐ) prepovedali odtujitev vozila za čas trajanja kazenskega postopka. Ta utemeljitev je nelogična zaradi več razlogov: 1) Neutemeljeno in nelogično je stališče, da naj bi organi za notranje zadeve tožniku mogli (v trenutku, ko so opravili zaseg!) prepovedati odsvojitev tovornjaka za čas, dokler traja kazenski postopek - ko po tožnikovem istočasnem izhodišču takrat ni šlo za ravnanje delavcev organa za notranje zadeve med kazenskim postopkom, ampak je šlo za ukrep pred uvedbo preiskave; na to tožnik še v reviziji izrečno opozarja, ko ponavlja svoje stališče o zakonitosti obravnavanega zasega tovornjaka in pri tem sam opozarja na 154. člen ZKP (ta v 1. odst. govori o zasegu predmetov s strani organov za notranje zadeve in sicer o zasegu na podlagi 4. odst. 211. člena ZKP še pred uvedbo preiskave, tj. kazenskega postopka). 2) Brez vsakega pojasnila je tožnikovo stališče, da naj bi odredba o prepovedi odsvojitve tovornjaka imela enak pomen (v kazenskem ali predkazenskem postopku), kakor ga ima zaseg predmetov, najdenih pri hišni preiskavi. Pri tem pa nikakor ne gre za stališče, ki ne bi potrebovalo utemeljitve - glede na to, kako je zaseg predmetov opredeljen v ZKP (o tem zadošča opozorilo na prej citirane določbe tega zakona). Kljub vsemu temu pa je po presoji revizijskega senata tožnikova trditev, da je obravnavani zaseg njegovega tovornjaka pomenil nepravilno ravnanje delavcev organa za notranje zadeve tožene stranke, zadoščala za to, da je bilo sodišče dolžno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo to ravnanje pravilno - in ne le na vprašanje, ali je bilo zakonito. Vse obrazloženo je narekovalo revizijskemu senatu presojo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in zato odločitev iz 1. odst. 395. člena ZPP, tj. razveljavitev sodb druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V na daljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšno je bilo ravnanje delavcev Uprave za notranje zadeve po zasegu tožnikovega tovornjaka. Četudi je za zaseg predmeta po prej citiranih določbah ZKP podana vsa zakonita podlaga, to ne pomeni, da je obseg tega posega v premoženjsko sfero prizadetega (tj. lastnika oz. posestnika zaseženega predmeta) - še zlasti njegovo trajanje! - brez pomena za presojo pravilnosti dela pooblaščenega delavca organa pri izvedbi tega ukrepa. Pričakovati je, da so bo o tem izjavila predvsem tožena stranka, saj je njen organ tisti, ki ima podatke o načinu izvedbe ukrepa, tj. o tem, kaj so konkretno delavci Uprave za notranje zadeve v Mariboru po zasegu tožnikovega tovornjaka ukrepali, kako so ugotavljali podatke, ki so jih morali zbrati na podlagi zaprosila organov za notranje zadeve SR BiH. Točneje rečeno: ne gre le za pričakovanje, ampak je pri postavljeni tožnikovi trditvi o nepravilnem delu, dana toženi stranki možnost, da se z dokazno podprtimi trditvami upre temu očitku. V obravnavani zadevi gre namreč za primer zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke po načelu krivdne odgovornosti, pri kateri velja domneva krivde (1. odst. 154. člena ZOR). V načelu pa gre predvsem za vprašanje (poenostavljeno rečenoĐ), ali je bilo potrebno, da so zaradi izvršitve svoje zakonite delovne oz. uradne naloge tožniku za tri tedne preprečili uporabo tovornjaka ali pa bi mu pri pravilnem delu morali vrniti tovornjak že prej. Vprašanje, kaj je pravilno delo organov za notranje zadeve v takem primeru, bo treba obravnavati tako s stališča strokovnosti kakor tudi s stališča spoštovanja tožnikove lastninske pravice. Upoštevati je namreč treba, da je to pravico v kazenskem ali predkazenskem postopku dovoljeno omejiti samo toliko (kar pomeni tudi: le v takem obsegu in le za toliko časa), kolikor je res nujno. Izhodišče take presoje - in s tem torej tega napotka za ponovno obravnavanje zadeve s stališča pravilnosti dela organa za notranje zadeve - je določba 1. odst. 6. člena Zakona o notranjih zadevah, ki se glasi : Delavci organov za notranje zadeve smejo pri opravljanju nalog iz svoje pristojnosti uporabljati le tiste ukrepe, ki jih določa zakon, in s katerimi se z najmanjšimi škodljivimi posledicami (!) za občane ... doseže izvršitev uradne naloge. Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.