Jedro

Upravni organ prve stopnje bi moral šteti pritožbo zavezane stranke kot predlog za obnovo postopka, ne pa pritožbo zavreči kot prepozno. S tem, ko zavezani stranki ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, obstoji razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije z dne 7.2.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote C. z dne 28.3.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo zavrgel pritožbo tožeče stranke z dne 8.3.1995 zoper delno odločbo Sekretariata za družbeno-ekonomski razvoj Občine C. z dne 18.10.1993, izdano v denacionalizacijskem postopku. Istočasno je tudi zavrnil predlog tožeče stranke za spremembo potrdila o pravnomočnosti delne odločbe.

V izpodbijani odločbi tožena stranka meni, da je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je zavrgel (zavrnil) predlog tožeče stranke za spremembo potrdila o pravnomočnosti, saj za takšno ravnanje ni bilo zakonske podlage. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ priznal status stranke v postopku denacionalizacije samo upravičencu pokojnemu R.V. ter GG C. kot zavezancu za vrnitev premoženja. Ob tem sicer priznava, da bi morala biti tožeča stranka zavezanec za vrnitev gozdnih parcel in bi s tem tudi morala imeti v postopku denacionalizacije položaj stranke. Kljub temu pa meni, da ta napaka na ugotovitev pravnomočnosti delne odločbe ni vplivala, saj tožeča stranka ni vložila pritožbe v roku, ki je veljal za udeležene stranke v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka meni, da bi moral upravni organ zato pritožbo zavreči kot prepozno, ne pa odreči tožeči stranki pravice do pritožbe kot subjektu, ki v postopku nima položaja stranke. Posledice v obeh primerih so iste, to je zavrženje pritožbe.

Po mnenju tožene stranke tudi ni utemeljen očitek prvostopnemu organu, da bi moral pritožbo podrejeno obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Tožeča stranka je šele v pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa navedla okoliščine in razloge, ki bi narekovali obnovo postopka, tedaj pa je bil prekluzivni rok iz 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) že prekoračen in torej obnova postopka na predlog tožeče stranke ni več mogoča. Na koncu zavrača tožena stranka tudi stališče tožeče stranke, da je denacionalizacijska odločba nična iz razloga, ker naj ne bi bila izvršljiva. Odločba za vrnitev podržavljenega kmetijskega zemljišča temelji na Zakonu o denacionalizaciji in ker je pravnomočna, se lahko izvede tudi v zemljiški knjigi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da o denacionalizacijskem postopku ni bila obveščena in da je Javno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zakoniti zastopnik prejelo delno odločbo o denacionalizaciji šele 24.2.1995. Zato obstojijo razlogi iz 9. in 10. točke 1. odstavka 249. člena ZUP za obnovo postopka in bi zato upravni organ prve stopnje moral šteti pritožbo tožeče stranke zoper denacionalizacijsko odločbo kot predlog za obnovo postopka. Po določbi 250. člena ZUP, lahko upravni organ, ki je izdal odločbo, s katero je postopek končan, uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Ob tako hudih napakah, storjenih v denacionalizacijskem postopku, bi moral upravni organ postopek vsekakor obnoviti po uradni dolžnosti, ne pa pritožbe zavreči. Po mnenju tožeče stranke tudi ne drži stališče tožene stranke, da je subjektivni rok za obnovo postopka po 252. členu ZUP že pretekel, saj tožeči stranki odločba sploh še ni bila vročena na način, kot ga predpisuje Zakon o javnem pravobranilstvu. Javno pravobranilstvo se je v postopek vključilo šele, ko je prejelo obvestilo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, da je bila skladu dne 21.2.1995 vročena odločba z dne 18.10.1993. Tožeča stranka tudi meni, da je delna odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku, nična, ker dispozitiv te odločbe ne upošteva, da je lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov Republika Slovenija na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, 68/95 - odl.US, 4/96 in 23/96 - ZSKZ). Zato je odločba v nasprotju s pravnim redom, ni izvršljiva in je torej nična. Kljub temu je bila odločba izvedena v zemljiški knjigi. Res pa je dejansko izvršljiva po sodišču, ker tožeča stranka še ni izposlovala vknjižbe lastninske pravice Republike Slovenije v zemljiški knjigi.

Tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V določbi 249. členu ZUP so taksativno našteti razlogi za obnovo postopka, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva. Obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena ZUP je podan, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe; po 10. točki istega člena pa, če stranke ni zastopal zakoniti zastopnik, po zakonu pa bi jo bil moral zastopati. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da bi v denacionalizacijskem postopku za vrnitev kmetijskih zemljišč, ki je bil končan z delno odločbo Sekretariata za družbeno-ekonomski razvoj občine C. z dne 18.10.1993, moral biti udeležen kot stranka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Po določbi 20. člena ZSKZ je sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji. Po določbi 11. člena istega zakona se sklad organizira in začne delovati v 60 dneh po uveljavitvi zakona, to je v 60 dneh po 11.3.1993. Zato bi moral upravni organ vključiti v denacionalizacijski postopek, ki takrat še ni bil končan, tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot zavezanca v postopku denacionalizacije.

Ob izdaji delne odločbe (18.10.1993) in ob vložitvi pritožbe tožeče stranke (8.3.1995) je veljal Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76 in 31/84 ter Uradni list RS, št. 8/90 in 5/91 - ZJP), ki je v 2. členu izrecno določal, da javni pravobranilec zastopa pred sodišči in drugimi organi tudi sklade, ki so pravne osebe, glede njihovih premoženjskih pravic in koristi. Glede vročanja pisanj subjektom, katere po zakonu zastopa javni pravobranilec, pa je ZJP v 7. členu predpisoval neposredno vročitev javnemu pravobranilcu, sicer vročitev ni imela pravnega učinka. V upravnih spisih je delna odločba z dne 18.10.1993 opremljena z dohodno štampiljsko Javnega pravobranilstva RS, iz katere izhaja, da je ta organ navedeno odločbo prejel 24.2.1995. V upravnih spisih ni drugih dokazil o vročitvi te odločbe zakonitemu zastopniku sklada, kot tudi ne podatkov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je javno pravobranilstvo izvedelo za delno odločbo z dne 18.10.1993 in bilo seznanjeno z njeno vsebino že pred 24.2.1995. Tožeča stranka je po presoji sodišča vsekakor oseba, ki ima pravico udeleževati se denacionalizacijskega postopka kot stranka. V konkretnem primeru dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. Zato bi lahko vložila pritožbo, dokler postopek ni bil končan za stranke, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji. Zoper dokončno upravno odločbo pa tožeča stranka lahko zahteva obnovo postopka po določbi 9. točke 249. člena ZUP. Tožeča stranka je po svojem zakonitem zastopniku vložila pritožbo v 15-dnevnem roku, ko je izvedela za odločbo, vendar je tedaj že potekel rok za pritožbo za stranke, ki so sodelovale v postopku. Zato je treba to pritožbo tožeče stranke po presoji sodišča obravnavati kot predlog za obnovo postopka, ker je že samo dejstvo, da se tožeča stranka ni udeleževala postopka, čeprav bi kot stranka iz 49. člena ZUP in 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) morala biti udeležena, zadosten razlog za obnovitev postopka po 9. točki 249. člena ZUP.

Tožena stranka bo v ponovnem postopku ponovno odločala o pritožbi tožeče stranke proti prvostopni odločbi z dne 28.3.1995 v skladu z določbama 242. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbe ZUS in ZUP je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Na pravno mnenje in pripombe v tej sodbi je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).