Jedro

Vtoževane obresti za sporno obdobje so posledica zamude, s katero je bila tožena stranka seznanjena, saj jo je sama povzročila, prav tako pa je bila seznanjena tudi s posledicami, ki bodo nastale zaradi neplačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi z opr. št. VL 60365/2011 z dne 10.5. 2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.720,04 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Prvostopenjski sodbi očita, da v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi zamuda nastala že 30. 12. 2008. Res je bila takrat izplačana zavarovalnina, vendar tožena stranka ni bila na ustrezen način pozvana k izpolnitvi svoje obveznosti. To se ni zgodilo do vložitve predloga z izvršbo. Tožeča stranka je v spis vložila listini obvestilo o novem upniku in poziv na plačilo, vendar ti listini nista bili vročeni toženi stranki. Tožena stranka poziva tožeče stranke nikoli ni prejela. Poleg tega vtoževane zakonske zamudne obresti od 30. 12. 2008 do 4. 5. 2011 niso bile vključene v izplačano zavarovalnino. Navedba sodišča, da je na podlagi 963. člena Obligacijskega zakonika z izplačilom zavarovalnine na tožečo stranko prešel tudi zahtevek glede obresti, je lahko točna, vendar ne glede obresti za obdobje od 30. 12. 2008 do 4. 5. 2011, saj te obresti niso bile vključene v izplačano zavarovalnino.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna in v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnjena. Dejanskih ugotovitev, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče (tretja in četrta stran sodbe), pritožba niti ne napada (razen tega, da je tožeča toženko obvestila o novem upniku in jo pozvala k plačilu z dopisom z dne 30. 12. 2008) in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožba konkretizirano napada tisti del sodbe, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od 30. 12. 2008 do 4. 5. 2011, in ji očita, da nima razlogov. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tudi v tem delu pravilna, pritožbeni očitki pa niso utemeljeni.

Rok za plačilo toženkinih kreditnih obveznosti je bil določen že v sami pogodbi o kreditu, ki sta jo sklenili pravdni stranki (6. člen pogodbe na A 9). Prav tako so bile v kreditni pogodbi določene posledice, do katerih pride, če tožena stranka ne plača začetne ali dveh zaporednih mesečnih anuitet (4. člen pogodbe). Pritožbene navedbe o tem, da je toženka lahko prišla v zamudo šele takrat, ko je bila na ustrezen način pozvana k izpolnitvi svoje obveznosti, kar naj se ne bi zgodilo pred vložitvijo predloga za izvršbo, so zato neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni upravičena do obresti za sporno obdobje, saj vtoževane zakonske zamudne obresti od 30. 12. 2008 do 4. 5. 2011 niso bile vključene v izplačano zavarovalnino na podlagi 963. člena Obligacijskega zakonika (1). Kreditodajalec (S.) je s cesijo odstopila terjatev tožeči stranki. Tožeča stranka je izpolnila obveznost, ki jo je imela do S. tožena stranka, saj je imela interes (sklenjena zavarovalna pogodba med tožečo stranko in banko). Na podlagi cesije je tožeča stranka prevzela upnikovo terjatev z vsemi stranskimi in glavnimi pravicami. Podlaga za prenos terjatve je podana tudi po določilu v 275. členu OZ. Gre za zavarovanje terjatve, ki je sicer po določilu drugega odstavka 923. člena OZ izključena iz zavarovalne pogodbe. Do prenosa terjatve na tožečo stranko je prišlo na podlagi cesije in zakonske subrogacije, tožeča stranka pa je upravičena terjati tako glavno kot stranske terjatve. Vtoževane obresti za sporno obdobje so posledica zamude, s katero je bila tožena stranka seznanjena, saj jo je sama povzročila, prav tako pa je bila seznanjena tudi s posledicami, ki bodo nastale zaradi neplačila.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ.

(2) Uradni list RS št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.