Jedro

Zgolj zato, ker tujec, zaposlen na podlagi delovnega dovoljenja, pridobi državljanstvo RS, mu ne preneha PZ. Tako tolmačenje določb 11. člena ZZDT in 2. odst. 119. člena ZDR je pravno zmotno, saj bi tako delavcu PZ prenehala še pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Pridobitev državljanstva RS tudi ne pomeni avtomatične transformacije PZ za določen čas v PZ za nedoločen čas, saj se PZ za določen čas s tujcem ne sklepa (le) zaradi časovne omejenosti delovnega dovoljenja, ampak morajo biti podani tudi zakonski pogoji za sklenitev PZ za določen čas. Tujec, ki pridobi državljanstvo RS, ostane v delovnem razmerju do poteka PZ za določen čas (in mu to zgolj zaradi pridobitve državljanstva ne preraste v DR za nedoločen čas), za nadaljnje sklepanje PZ pa delovnega dovoljenja (zaradi pridobitve državljanstva) ne potrebuje več.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z ugotovitveno odločbo z dne 24.4.2003, opr. št. 18/03 dana odpoved L. K. na podlagi izteka veljavnega dovoljenja za zaposlitev z dne 31.8.2002 nezakonita, zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha dne 31.8.2003 ter mu še traja, zaradi česar mora tožena stranka tožnika pozvati na njegovo delovno mesto baletnega plesalca v zboru ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v njegovo delovno knjižico ter mu za ves čas trajanja nezakonite odpovedi izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega posamezno mesečno zapadlega zneska plače do plačila (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini

42.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (2. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je bil razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ne le delovno dovoljenje, ki je veljalo eno leto, pač pa tudi letni program dela tožene stranke, ki traja od 1.9. do 31.8. naslednjega leta, delovno razmerje s tožnikom pa je bilo sklenjeno za čas od 1.9.2002 do 31.8.2003. Tožena stranka delovna mesta zaseda glede na program svojega dela, za delo tožnika pa v bodoče ni več potrebe, kakor je to razvidno iz ugotovitvenega sklepa. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Ur. l. RS št. 66/2000) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) določata primere zaposlovanja tujcev in sankcije za primer, ko tujec nima delovnega dovoljenja oz. ko to preneha veljati. Oba predpisa izven zakona postavljata razmerje, pri katerem manjka eden od zakonitih pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi tega, ker je tožnik na delu ostal tudi po pridobitvi državljanstva, nastopil primer iz 54. čl. ZDR. Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom, tožnik pa na delu ni ostal po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Edini logični zaključek v konkretnem primeru bi bil, da tujec po pridobitvi državljanstva nadaljuje z delovnim razmerjem pod istimi pogoji, s tem, da se je med trajanjem delovnega razmerja pač spremenil njegov osebni status. Na podlagi takšnega stališča sodišča prve stopnje bi vsi tujci, ki bi med trajanjem delovnega razmerja za določen čas pridobili državljanstvo, s tem pridobili tudi delovno razmerje za nedoločen čas, saj bi ob še tako skrbnem spremljanju statusa tujca še vedno prišlo do tega, da bi ta po pridobitvi državljanstva delal brez ustrezne pogodbe. Takšnega namena nimata niti ZZDT niti ZDR, saj oba podrobno urejata le primere, pod katerimi tujec lahko opravlja delo. Namen ZZDT in ZDR je zagotoviti, da zaposlovanje tujcev poteka le pod pogoji, ki jih določa zakon. Smisel določila drugega odstavka 119. čl. ZDR, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja, je v absolutni prepovedi zaposlovanja tujcev, ki nimajo delovnega dovoljenja. Ta namen pa bi bil s stališčem sodišča prve stopnje izigran, saj bi tujci v primeru pridobitve državljanstva imeli več pravic, kot jih zakon daje državljanom. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku z utemeljitvijo, da se zaradi opravljanja dela brez pogodbe o zaposlitvi šteje, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema določbo trinajstega odstavka 11. čl. ZZDT, po katerem dovoljenje za zaposlitev med drugim preneha veljati tudi v primeru, če tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Res je tudi, da drugi odstavek

119. čl. ZDR določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja.

Vendar pa obeh določb ni mogoče povezati tako, da bi tožniku zaradi tega, ker je pridobil slovensko državljanstvo, delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, moralo prenehati še pred iztekom časa, za katerega je bilo sklenjeno. Ni logično, da bi bil tak delavec v slabšem položaju zaradi tega, ker je med trajanjem delovnega razmerja za določen čas pridobil državljanstvo. V kolikor državljanstva ne bi pridobil, bi mu delovno razmerje lahko trajalo do izteka časa, za katerega je bilo sklenjeno, ker pa je pridobil državljanstvo, bi mu po razlogovanju sodišča prve stopnje delovno razmerje moralo prenehati z dnem pridobitve državljanstva, torej še preden bi iztekel čas, za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ratio legis citiranih določb ZZDT in ZDR, da se prepreči opravljanje dela tujcev brez delovnega dovoljenja. Namen zakonodajalca prav gotovo ni bil, da bi tujce, ki med trajanjem delovnega razmerja za določen čas pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, postavi v slabši položaj kot pa bi ga imeli, če državljanstva ne bi pridobili.

Pravne praznine glede vprašanja, kako je z delovnim razmerjem tujcem, ki v času veljavnosti delovnega dovoljenja pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, pa tudi ni mogoče zapolniti tako, da bi zaradi pridobitve državljanstva kar avtomatično, neodvisno od volje obeh strank, prišlo do delovnega razmerja za nedoločen čas, kar je tožnik uveljavljal v tožbi. V sklepu opr.

št. VIII Ips 322/2002 z dne 7.10.2003 je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tujcem ni le omejen čas veljavnosti delovnega dovoljenja, temveč je vsaj v času pred uveljavitvijo novega ZDR moral biti podan tudi eden od razlogov, ki jih je za sklenitev delovnega razmerja za določen čas predpisoval prvi odstavek 17. čl. Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90 - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Tožnik je pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil v času veljavnosti ZDR/90, kar pomeni, da je za njeno zakonitost moral biti podan tudi eden od razlogov iz prvega odstavka 17. čl. ZDR/90, kar tožena stranka tudi zatrjuje z navedbo, da je bil letni program dela podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Ob predpostavki, da je trajanje določenega dela vezano na programske opredelitve (4. alinea prvega odstavka 17. čl. ZDR/90), bi bilo povsem neustrezno, da bi se delovno razmerje sklenjeno za določen čas transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas, zgolj zaradi pridobitve državljanstva.

Pravno praznino glede tega vprašanje je potrebno zapolniti tako, da tujec, ki je pridobil državljanstvo, po prenehanju veljavnosti delovnega dovoljenja še naprej ostane v delovnem razmerju do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, s tem, da kot državljan RS za nadaljevanje delovnega razmerja pač ne potrebuje delovnega dovoljenja.

Namen drugega odstavka 119. čl. ZDR je, da se zagotovi, da tujec lahko dela samo, če ima delovno dovoljenje, razen seveda, če gre za izjeme, pri katerih delovno dovoljenje ni potrebno.

Tožnik dejansko zahteva transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, pri tem sicer izhaja iz zmotne domneve, da pridobitev državljanstva avtomatično pomeni spremembo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Vendar pa sodišče pri odločanju o zahtevku ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik navede v tožbi, zato je potrebno preveriti, ali so podani razlogi, ki jih za transformacijo delovnega razmerja določa prvi odstavek 18. čl. ZDR/90, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma vsebinsko enaka določba 54. čl. ZDR. Na podlagi citiranih določb se namreč šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje za določen čas, iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklenjeno v nasprotju z zakonom. Glede tega vprašanja pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti glede vprašanja, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonom. V kolikor bo ugotovilo, da za sklenitev delovnega razmerja za določen čas niso bili podani v prvem odstavku 17. čl. ZDR/90 določeni razlogi, bo zahtevku ugodilo na podlagi prvega odstavka 18. čl. ZDR/90. V kolikor pa bo ugotovilo, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v skladu z zakonom oz. da je bil podan eden od v prvem odstavku 17. čl. ZDR/90 taksativno naštetih primerov, potem bo tožbeni zahtevek zavrnilo, saj mu ni mogoče ugoditi zgolj zaradi tega, ker je tožnik med trajanjem delovnega razmerja pridobil državljanstvo Republike Slovenije.