Jedro

Iz določbe 125. člena ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.

V odpovedi je toženka navedla, da tožnik dela ni ustrezno opravljal. Konkretizirano mu je očitala, da je na delo prihajal z zamudo, z dela pa je odhajal predčasno, z opravičilom ali brez, v večini primerov pa brez vnaprejšnjega obvestila ali prošnje po odobritvi; da kljub navodilom, da mora v evidencah tožene stranke beležiti svoje delo, tega ni izpolnjeval; da ni dosegel rezultatov, ki so bili pričakovani na delovnem mestu tržnika; da pri delu ni bil učinkovit; da je bil počasen pri delu z računalnikom. Direktor tožene stranke, ki je spremljal tožnikovo delo v poskusnem obdobju, je tožnikovo delo ocenil kot neuspešno. Podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu je bila utemeljena, zato mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela; ugotovitev, da mu delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 12. 2016 ni prenehalo z dnem 7. 3. 2017, temveč traja še naprej z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto tržnik do izdaje odločbe sodišča prve stopnje, ko se pogodba o zaposlitvi z dne 5. 12. 2016 sodno razveže; da mu je tožena stranka dolžna za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 7. 3. 2017 dalje do odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2016, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; da mu je tožena stranka dolžna mesečno obračunati nadomestilo plače v znesku 900,00 EUR bruto, in sicer za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. 7. 3. 2017 pa do odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2016, od tega bruto zneska plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila; da je tožena stranka dolžna obračunati denarno povračilo v višini 16.200,00 EUR, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek; da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožniku obrazložila način ocenjevanja, to je, kdaj, na kakšen način in na podlagi katerih standardov se ga bo ocenjevalo. Priči A.A. in B.B. sta povedali, da so pričakovali, da ima tožnik veliko izkušenj s trženjem, saj je že prej delal v podjetju C., ki ga je kupila tožena stranka. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da je tožnik zamujal na delo in da je z dela odhajal predčasno. Trditve tožene stranke o zamujanju na delo in predčasnem odhajanju z dela brez opravičila so pavšalne. D.D. je povedal, da je tožnik v primeru predčasnega odhoda domov, to uskladil z nadrejenim E.E.. B.B. pa je povedala, da si je tožnik lahko izbral terensko trženje, tako kot vsi ostali, zato tudi niso intenzivno spremljali njegove odsotnosti. Nadalje navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnik ni dosegel norme oziroma pričakovanega prometa. Izpostavlja izpoved F.F., da v poskusnem delu promet ni zavezujoč. Tožnik je dokazal, da je sklenil pogodbe z javnim komunalnim podjetjem G. d. o. o., H. in s podjetji I. d. o. o., J.J. s. p. in K. d. o. o. Poleg tega je bil tožnik tisti, ki je v času poskusnega dela vzpostavil stik s podjetjem L. iz M., ki predstavlja eno največjih podjetij na N.. Nedokazano je, da je bil tožnik počasen pri delu z računalnikom. Tožena stranka ni opravila časovnega testiranja tožnika pri delu z računalnikom. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožnika seznanila s številom klicev, ki jih je moral opraviti dnevno niti da tožnik klicev, ki jih je opravil s strankami, ni beležil v elektronsko evidenco tožene stranke. Opozarja, da mu tožena stranka ni zagotovila vseh cenikov, zato ni mogel sestavljati ponudb za stranke. Za cenike je zaprosil E.E., vendar tudi po zaprosilu še vedno ni prejel vseh cenikov. To je potrdil D.D., ki je povedal, da so bile težave, ker se novih sodelavcev ni dobro usposobilo in da servis ni dobil pravih navodil, kar so večkrat izpostavili na prodajnih sestankih. Potrdil je, da tržniki niso imeli npr. vseh podatkov o tem, kakšne funkcije imajo kateri tiskalniki, niso vedno dobivali podatkov o tem, ali je zmanjkalo kakšnih naprav itd. Zaradi navedenega je zmotna ugotovitev sodišča, da je tožnik imel za svoje delo vsa navodila in sredstva.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tržnik s tri mesečno poskusno dobo (od 6. 12. 2016 do 5. 3. 2017). S pogodbo o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da bo pred iztekom poskusne dobe direktor sprejel oceno poskusnega dela. V primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi s sedemdnevnim odpovednim rokom. Toženka je tožniku 27. 2. 2017 vročila oceno poskusnega dela in mu istega dne redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela po peti alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Enaka posledica izhaja tudi iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. 7. V odpovedi je toženka navedla, da tožnik dela ni ustrezno opravljal. Konkretizirano mu je očitala, da je na delo prihajal z zamudo, z dela pa je odhajal predčasno, z opravičilom ali brez, v večini primerov pa brez vnaprejšnjega obvestila ali prošnje po odobritvi; da kljub navodilom, da mora v evidencah tožene stranke beležiti svoje delo, tega ni izpolnjeval; da ni dosegel rezultatov, ki so bili pričakovani na delovnem mestu tržnika; da pri delu ni bil učinkovit; da je bil počasen pri delu z računalnikom. Direktor tožene stranke, ki je spremljal tožnikovo delo v poskusnem obdobju, je tožnikovo delo ocenil kot neuspešno. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu utemeljena, zato mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja:

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka ni obrazložila načina ocenjevanja, zlasti kdaj, na kakšen način in na podlagi katerih kriterijev bo ocenjevala njegovo delo. Iz določbe 125. člena ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela (glej sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 248/2017). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zahteve in pričakovanja delodajalca na svojem delovnem mestu poznal. Na podlagi skladnih izpovedi B.B. in E.E. ter izpovedi tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v delo ustrezno uveden, dobil je vse potrebne pripomočke, bil pa je tudi seznanjen s postopki in pravili tožene stranke. Dejstvo, da je bil tožnik seznanjen z navodili za delo in s pričakovanjem tožene stranke glede dela, potrjuje tudi listinska dokumentacija, zlasti elektronsko sporočilo E.E. z dne 16. 12. 2016, s katerim je tožniku posredoval navodila za delo in elektronsko sporočilo F.F. z dne 21. 11. 2016 v zvezi s pričakovanji glede opravljanja dela.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom tožniku glede zamujanja na delo in predčasnega odhajanja z dela brez vnaprejšnjega obvestila ali prošnje po odobritvi pravilno ugotovilo, da je ta utemeljen. Tožnik je sicer temu očitku nasprotoval in navajal, da je svojo prisotnost vsakodnevno javljal E.E., da na delo ni zamujal in je za predčasen odhod vedno zaprosil za dovoljenje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj tožnikovi izpovedi glede redne prisotnosti na delu in javljanjem odsotnosti ni verjelo in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov (zlasti izpovedi B.B., E.E. in F.F.) zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost teh očitkov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Vse tri priče B.B., E.E. in F.F. so namreč glede tožnikovega zamujanja na delo in dejstva, da tožnik odsotnosti velikokrat ni javljal, izpovedale skladno. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpoved D.D., da je tožnik odsotnost uskladil z E.E.. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi izpoved D.D. in pojasnilo, zakaj njegovi izpovedi ni verjelo. Ob ugotovitvah, da D.D., ki si je sicer delil pisarno s tožnikom, zaradi terenskega dela ni bil ves čas prisoten v pisarni in da ni bil prisoten ob dogovorih tožnika z nadrejenim glede predčasnih odhodov, sodišče prve stopnje njegovi izpovedi utemeljeno ni verjelo.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o utemeljenosti očitka v zvezi z neizpolnjevanjem oziroma pomanjkljivim izpolnjevanjem elektronske evidence tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi F.F. E.E. in B.B. ugotovilo, da je bilo izpolnjevanje evidence naloga vsakega tržnika, saj se je na ta način spremljalo delo zaposlenih ter sledilo poslovanju s strankami. O tem, da tožnik te evidence ni izpolnjeval, so skladno izpovedale vse tri priče. Enako pa izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 30. 1. 2018, v katerem E.E. tožnika opozarja na neizpolnjevanje evidence. Pritožbene navedbe, ki temu dokaznemu zaključku nasprotujejo, so neutemeljene.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik v spornem obdobju ni dosegel rezultatov, ki so pričakovani na delovnem mestu tržnika. V zvezi s tem tožnik v pritožbi vztraja, da je sklenil pogodbe z različnimi podjetji v skupni vrednosti 7.893,48 EUR in da je vzpostavil stik s podjetjem L. d. d. iz M., s katerim se je dogovarjal za nakup 200 tiskalnikov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v času poskusnega dela res sklenil pogodbe z različnimi podjetji v skupni vrednosti 7.893,48 EUR, vendar pa je nagrajevanje pri toženi stranki vezano na mesečni znesek in ne na letno ali celotno realizacijo pogodbe. Tožnik je tako v času poskusnega dela ustvaril le 160,50 EUR prometa, kar pa je pod mesečno normo 400,00 EUR oziroma 500,00 EUR, s katero je bil tožnik seznanjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi F.F., B.B. in E.E. nadalje ugotovilo, da se je tožnik v času poskusnega dela dogovarjal s podjetjem L. d. d. glede najema večjega števila tiskalnikov, vendar pa posel ni bil tik pred sklenitvijo, kot je navajal tožnik, saj do sklenitve pogodbe ni prišlo niti v času obravnave pred sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, da norma v času poskusnega dela ni zavezujoča, vendar sta F.F. in E.E. izpovedala, da je bilo mogoče na podlagi dosežene prodaje oceniti, da tožnik ne dela dobro oziroma da nista dobila zaupanja, da bi lahko tožnik v prihodnje dosegel rezultate, ki se od tržnika pričakujejo.

12. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede utemeljenosti očitka tožniku o neučinkovitem delu, ki se je nanašal predvsem na to, da je tožnik opravil premajhno število aktivnih klicev, kot se je pričakovalo za zaposlenega tržnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi moral tožnik opraviti vsaj 50 aktivnih klicev, opravil pa jih je bistveno manj, v povprečju le 20. Večje število klicev so v primerjavi s tožnikom opravili tudi študentje, ki niso imeli osem urnega delovnika. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ga tožena stranka ni seznanila s pričakovanim številom klicev. Da to ne drži, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi B.B. in E.E., da je bil tožnik seznanjen s pričakovanji glede opravljanja dela ter elektronskega sporočila F.F. z dne 21. 11. 2016, v katerem tožniku svetuje, da opravi vsaj 50 klicev dnevno. Dejstvo, da pri tožniku ni bilo opravljeno posebno testiranje hitrosti dela z računalnikom, ne pomeni, da je dokazni zaključek o utemeljenosti očitka tožene stranke, da je bil pri uporabi računalnika počasen, zmoten. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem očitkom verjelo E.E., ki je spremljal tožnikovo hitrost pri delu z računalnikom in ugotovil, da dela prepočasi. Utemeljeno pa je verjelo tudi njegovi izpovedi, da je bil tožnikov odnos do dela neprimeren, saj ni upošteval navodil tožene stranke. O tem, da je tožnik delal po svoje in ni upošteval procesov dela pri toženi stranki, je izpovedal tudi O.O.. Izpoved D.D., ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi, da niso imeli ves čas potrebnih informacij za delo, kar se je nanašalo predvsem na pomanjkanje informacij o tem, katere funkcije imajo tiskalniki in kateri tiskalniki so na voljo, ne zbuja dvoma v pravilnost dokaznega zaključka glede neuspešno opravljenega poskusnega dela. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da očitki tožniku, da je opravil premalo klicev, sklenil premalo poslov, ni izpolnjeval evidenc, ni sledil navodilom, itd. niso povezani s temi morebitnimi pomanjkljivimi informacijami.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP)