Jedro

Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Sežana, št. 339-269/2017-29 z dne 8. 12. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Upravna enota Sežana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z uvodoma navedeno odločbo z dne 8. 12. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnila zahtevo vlagateljev za spremembo potrdila, št. 339-269/2017-4 z dne 16. 7. 2018 (v nadaljevanju: potrdilo z dne 16. 7. 2018), o pravnomočnosti delne odločbe, št. 321-20/97-168 z dne 27. 1. 2010, delne odločbe, št. 321- 20/97-181 z dne 26. 2. 2010, in dopolnilne odločbe, št. 321-20/97-182 z dne 26. 2. 2010 (v nadaljevanju: odločbe o vračanju premoženja). Odločila je, da v zvezi z izdajo te odločbe posebni stroški niso nastali.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je dne 16. 7. 2018 izdal potrdilo, s katerim je popravil potrdilo z dne 29. 9. 2017 tako, da se to pravilno glasi, da je njegova delna odločba dne 27. 1. 2010 v delu, ki se nanaša na 23 poimensko navedenih upravičencev, postala pravnomočna dne 17. 2. 2010, da je njegova delna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na teh 23 upravičencev, postala pravnomočna dne 25. 3. 2010, in da je njegova dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na teh 23 upravičencev, postala pravnomočna dne 3. 2. 2011. Dne 8. 8. 2018 je prejel zahtevo 24 vlagateljev za spremembo potrdila o pravnomočnosti z dne 16. 7. 2018, o njej pa je odločil z odločbo z dne 23. 8. 2018, tako da jo je zavrnil. O pritožbi tožnikov zoper to odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) odločilo z odločbo z dne 10. 10. 2018. Tukajšnje sodišče pa je nato s sodbo III U 286/2018 z dne 21. 5. 2021 odločbo prvostopenjskega organa z dne 23. 8. 2018 in odločbo drugostopenjskega organa z dne 10. 10. 2018 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

3.V ponovnem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je bila delna odločba z dne 27. 1. 2010 dne 1. 2. 2010 vročena odvetniku A. A. kot pooblaščencu članov Agrarne skupnosti A. (v nadaljevanju: AS A.). Pravno sredstvo zoper to odločbo ni bilo vloženo, tako da je ta delna odločba postala pravnomočna dne 17. 2. 2010. Prvostopenjski organ je dalje ugotovil, da je bila delna odločba z dne 26. 2. 2010 dne 9. 3. 2010 vročena odvetniku A. A. kot pooblaščencu članov AS A. Pravno sredstvo zoper to delno odločbo ni bilo vloženo ter je dne 25. 3. 2010 postala pravnomočna. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je bila tudi dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 dne 9. 3. 2010 vročena odvetniku A. A. kot pooblaščencu članov AS A. Zoper njo sta bili vloženi pritožbi, ki sta bili z odločbo drugostopenjskega organa z dne 14. 12. 2010 zavrnjeni. Odločba drugostopenjskega organa je bila vročena odvetniku A. A. dne 3. 1. 2011. Tožba zoper to dopolnilno odločbo ni bila vložena in je dne 3. 2. 2011 postala pravnomočna.

4.Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema nekatere določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju: ZPVAS) ter Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (v nadaljevanju: Pravilnik). Nato natančno povzema še vsebino sporazuma o ponovni vzpostavitvi AS A., zapisnik seje zbora novo vzpostavljene AS A. z dne 7. 1. 1997 ter Pravila AS A. z dne 19. 11. 1996 (v nadaljevanju: Pravila). Ugotavlja, da je bila s sklenitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi AS A. in sprejemom Pravil med člani, ki so s podpisom pristopne izjave pristopili v članstvo agrarne skupnosti, sklenjena družbena pogodba civilnega prava, v kateri imajo družbeniki skupen namen gospodariti z nepremičninami v njihovi lasti, imajo skupne in posamične pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in svojimi pravili (2. člen ZPVAS). Vse omenjene in še nekatere druge listine so bile dne 20. 1. 1997 skladno z drugim odstavkom 5. člena ZPVAS overjene pri notarju, ki je pred overitvijo ugotovil, da so predloženi akti v skladu z ustavo in zakonom.

5.Po presoji prvostopenjskega organa je bil zbor dne 7. 1. 1997 sklepčen, ker je bilo na njem navzočih 32 od 46 članov. Na zboru 7. 1. 1997 so člani AS A. soglasno sprejeli sklep, da predsednik zbora izda pooblastilo B. B., da poda predlog za vpis v register AS A. in njenih članov ter generalno pooblastilo B. B. o zastopanju AS A. in njenih članov. Prvostopenjski organ je zaključil, da je na podlagi petega odstavka 14. člena Pravil in sklepa, sprejetega na zboru 7. 1. 1997 , predsednik zbora C. C. izdal pooblastilo B. B. za skupnega pooblaščenca vseh članov AS A., pri čemer pooblastilo med drugim obsega pravico prenesti pooblastilo na druge osebe. B. B. je kot skupni pooblaščenec dne 20. 1. 1997 vložil zahtevo za registracijo AS A. in dne 19. 2. 1997 zahtevo za vračilo nacionaliziranega premoženja nekdanjim članom AS A. Dne 13. 10. 2008 je v skladu s svojim pooblastilom tega prenesel na odvetnika A. A. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so vlagatelji sami ali pa njihovi pravni predniki člani AS A. in da so podpisali pristopno izjavo. Na zboru dne 7. 1. 1997 je bilo prisotnih 15 vlagateljev osebno ali po njihovih pravnih prednikih oziroma pooblaščencih. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa so člani AS A. dne 7. 1. 1997 soglasno sklenili, da C. C. izda pooblastilo B. B., da poda predlog za vpis v register ter v skladu s petim odstavkom 14. člena Pravil izda še generalno pooblastilo B. B. s pravico do prenosa pooblastil na odvetnika. Po stališču prvostopenjskega organa so v konkretnem primeru za izkazanost pooblastila relevantne določbe specialnega zakona, tj. ZPVAS, in Pravilnika ter na njuni podlagi sprejetih Pravil, ne pa določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) oziroma Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86).

6.Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ zaključil, da je ugovor vlagateljev v zvezi z vročanjem odločb o vračanju premoženja in s tem povezanim obstojem pooblastila skupnemu pooblaščencu neutemeljen, saj je bilo pooblastilno razmerje med pooblastitelji in pooblaščencem sklenjeno v skladu z določbami specialnega predpisa in Pravili AS A.

Odločba drugostopenjskega organa

7.Drugostopenjski organ je z odločbo, št. 490-3/2022/2 z dne 9. 2. 2022, zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo, prav tako njihov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

8.V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ najprej povzema potek postopka. Po njegovi presoji so v izpodbijani odločbi pravilno povzete določbe ZPVAS in Pravilnika, vsebina registra agrarnih skupnosti in njihovi članov, kot tudi postopek ustanovitve AS A. Iz prilog predloga za vpis AS A. z dne 20. 1. 1997 povzema, da je bilo priloženo tudi pooblastilo skupnemu pooblaščencu z dne 7. 1. 1997. Z njim je ustanovni zbor pooblastil B. B., med drugim tudi za vložitev zahteve in vodenje postopka pri pristojnem upravnem organu za vrnitev odvzetega premoženja in pravic, v 4. točki tega pooblastila pa mu je dal tudi pravico prenesti pooblastilo na druge osebe in na odvetnika. Tudi iz dopisa z dne 14. 1. 1997, ki ga je podpisal predsednik zbora C. C., izhaja, da je ustanovni zbor 7. 1. 1997 pooblastil B. B., da zastopa člane AS A. in varuje njihove koristi pri državnih, pravosodnih in drugih organih. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da iz zapisnika ustanovnega zbora z dne 7. 1. 1997 izhaja, da je bila seja sklepčna, da je bil njen predsedujoči C. C., da so sprejeli Pravila novoustanovljene AS A. ter da so B. B. izdali generalno pooblastilo za zastopanje AS A. in njenih članov, ki je bilo tudi prebrano. Iz tega pooblastila z dne 7. 1. 1997 je razvidno, da je ustanovni zbor na podlagi 9. člena ZPVAS imenoval B. B. za skupnega pooblaščenca vseh članov in da se ga med drugim pooblašča za vložitev in vodenje postopka pri pristojnem upravnem organu za vrnitev premoženja in pravic, ki jim je bilo odvzeto, ter tudi da ima na podlagi tega pooblastila pravico prenesti pooblastilo na druge osebe, na odvetnika ali pa ga pooblastiti za posamezna dejanja. Pooblastilo je podpisal predsednik zbora C. C.

9.Drugostopenjski organ dalje pojasnjuje, da agrarna skupnost ni klasična družba, ki jo je sestavljajo posamezne fizične in pravne osebe in za katero bi veljale splošne določbe predpisov o družbah, temveč je, kot je določeno v 2. členu ZPVAS, skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z ZPVAS in pravili agrarne skupnosti. Agrarna skupnost ni pravna oseba. Povzema še 4. člen ZPVAS ter zaključuje, da za fizične osebe, ki so ponovno vzpostavile agrarno skupnost, veljajo določbe ZPVAS in Pravilnika, torej tudi določbe o zastopanju članov, ter določbe Pravil in sklepov ustanovnega zbora AS A. Čeprav je v določbah ZPVAS, Pravilnika, Pravil, zapisnika ustanovnega zbora AS A. ter v pooblastilu z dne 7. 1. 1997 uporabljen izraz skupni pooblaščenec, pa ta oseba po presoji drugostopenjskega organa po svojih lastnostih ni skupni pooblaščenec tožnikov, kot ga opredeljuje ZUP, temveč je skupni predstavnik članov AS A., glede katerega velja določba 52. člena ZUP. Po presoji drugostopenjskega organa je bil na podlagi izdanega pooblastila B. B. izbran, da nastopa v upravnem postopku kot predstavnik vseh članov AS A. Skladno z 52. členom ZUP bi lahko vsi člani AS A. dali pooblastilo za zastopanje tretji osebi, ki ni član AS A., a tega niso storili, pač pa so imenovali skupnega predstavnika. Ker je B. B. nastopal kot skupni predstavnik, so po presoji drugostopenjskega organa neutemeljene pritožbene navedbe glede formalnih kriterijev za podajo pooblastila, izdajo pooblastila skupnemu predstavniku in za prenos pooblastila na odvetnika. Člani AS A. so preko svojega skupnega predstavnika na podlagi prvega odstavka 53. člena ZUP za zastopanje pravilno pooblastili odvetnika.

10.Kot dodaja, tožniki med postopkom vračanja premoženja niso ugovarjali postavitvi oziroma imenovanju skupnega predstavnika B. B., ne pooblastitvi odvetnika. Poleg tega so bile vse tri odločbe o vračanju premoženja po ugotovljeni pravnomočnosti že izvršene z vpisom solastninske pravice na vrnjenih nepremičninah v zemljiško knjigo na člane AS A. in torej tudi na tožnike. V zemljiškoknjižnem postopku tožniki niso ugovarjali, da te odločbe o vračanju premoženja še niso pravnomočne. Lastninska pravica je bila na člane AS A. v zemljiško knjigo vknjižena še pred s strani tožnikov zatrjevano pravnomočnostjo. Če bi držale pritožbene navedbe tožnikov o neobstoju pooblastilnega razmerja, pa bi to pomenilo, da so bile vse tri odločbe o vračanju premoženja izdane brez zahteve stranke, zato bi bile skladno s 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP nične.

11.Drugostopenjski organ zaključuje, da je iz zapisnika ustanovnega zbora AS A. razvidno, da je bilo tedaj prisotno zadostno število članov AS A., da je bil zbor sklepčen in da so bili posledično vsi sklepi sprejeti zakonito, tudi sklep o imenovanju skupnega predstavnika B. B. Poleg tega iz določbe drugega odstavka 5. člena ZPVAS izhaja, da notarjeva overitev zagotavlja zakonitost aktov AS A., razen če bi bilo dokazano, da notar ni ravnal v skladu s to določbo, kar v obravnavani zadevi ni ugotovljeno. Prvostopenjski organ je odločbe o vračanju premoženja vročil pravilno. Kako je pooblaščenec vročal te odločbe B. B. in kako je ta obveščal ali vročal odločbe ostalim članom AS A., pa ni vprašanje, za katerega je odgovoren prvostopenjski organ.

12.Drugostopenjski organ še navaja, da iz zapisnika z dne 7. 1. 1997 res ne izhaja, da so na zboru člani AS A. soglasno sklenili, da predsednik zbora C. C. izda pooblastilo B. B., temveč le, da se izda generalno pooblastilo za zastopanje AS A. B. B., ne pa tudi, kdo ga izda. Iz pooblastila z dne 7. 1. 1997 izhaja, da ga je podpisal predsednik ustanovitvenega zbora oziroma skupščine C. C., ki je bil že s tem, ko je bil izvoljen za predsednika skupščine oziroma zbora, pristojen tudi za izvršitev na zboru sprejetih sklepov, torej tudi za izdajo pisnega odpravka sklepa o izvolitvi skupnega predstavnika.

Tožbene navedbe

13.Zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo so tožniki vložili tožbo v upravnem sporu. Predlagajo, da jo sodišče odpravi ter v zadevi samo odloči, podrejeno pa da zadevo po odpravi izpodbijane odločbe vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. V tožbi uveljavljajo vse razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega ter tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

14.Tožniki menijo, da ni mogoče, da bi bil B. B. hkrati skupni pooblaščenec in skupni predstavnik AS A., zaradi česar je obrazložitev odločbe drugostopenjskega organa v nasprotju sama s sabo. Poudarjajo, da pooblastilo z dne 7. 1. 1997 ni bilo podano v obliki, ki jo predpisuje ZUP. Poleg tega na zboru 7. 1. 1997 niso sodelovali vsi člani AS A. Pooblastilo z dne 7. 1. 1997 pa tudi ne izpolnjuje formalnih kriterijev, kot je podpis osebe, ki daje pooblastilo in osebe, ki pooblastilo sprejema. Pooblastitelj mora v pooblastilu jasno izraziti svojo voljo in takšne volje namesto njega ne more izraziti ne interni akt ne zbor z glasovanjem in prav tako ne predsednik zbora. Predsednik zbora, razen za vodenje skupščine, ni imel nobenih drugih pristojnosti znotraj AS A. Ne ustanovni akt, četudi overjen pri notarju, ne Pravila članov ali organov AS A. z ničemer ne odvežejo, da pri dajanju pooblastil upoštevajo zakonske določbe o obličnosti pooblastila. Tožniki poudarjajo, da B. B. ni bil njihov pooblaščenec tudi zato, ker je bil postavljen s sklepom, kar po slovenskem pravnem redu ni mogoče. Enako velja za C. C., ki naj bi bil po navedbah prvostopenjskega organa s sklepom pooblaščen, da poda pooblastilo B. B. Če bi se na takšen način nadomestila volja tožnikov, bi šlo za poseg v njihovo ustavno zagotovljeno pravico, da sodelujejo v postopku, ki se nanaša na njihove pravice in dolžnosti.

15.Tožniki pojasnjujejo, da je B. B. kot član AS A. začel in vodil postopke v svojem imenu in v korist ostalih upravičencev, članov bivše agrarne skupnosti. Ko pa je toženka v zadevi meritorno odločila, bi morala odločbe o vračanju premoženja vročiti vsem upravičencem do vrnitve premoženja.

16.Opozarjajo na nepravilnost ugotovitve prvostopenjskega organa, da so prisotni na zboru dne 7. 1. 1997 soglasno sklenili, da predsednik zbora C. C. izda pooblastilo B. B., saj to iz zapisnika z dne 7. 1. 1997 ne izhaja. Posebno pooblastilo z dne 7. 1. 1997, ki naj bi ga podpisal C. C., jim ni bilo nikoli poslano in se z njim nikoli niso seznanili. Enako velja za poseben dopis z dne 14. 1. 1997, ki naj bi ga po ugotovitvah drugostopenjskega organa tudi podpisal predsednik zbora. Poleg tega obvestilo z dopisom ne more nadomestiti pooblastila udeležencev postopka. Člani AS A. prav tako niso nikoli pooblastili predsednika AS A. ali predsednika skupščine, da prenese pooblastilo na B. B. Ker je na zapisnik z dne 7. 1. 1997 dano le pooblastilo za zastopanje, ne C. C. ne B. B. pooblastila nista mogla prenesti na tretjo osebo, ne pooblastiti pooblaščenca, da prenese pooblastilo na tretjo osebo. Na odvetnika, kateremu je prvostopenjski organ vročal odločbe o vračanju premoženja, pooblastila za zastopanje tako ni bilo mogoče prenesti.

17.Tožniki opozarjajo še, da je AS A. že imela predsednika Č. Č., C. C. pa je bil izvoljen le za predsednika skupščine in za to, da vodi skupščino. Ne predsednik AS A. ne zbor nista nikoli podelila C. C. pristojnosti, da pooblasti B. B. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, na kakšen način so člani AS A., ki niso bili prisotni na občnem zboru, podali pooblastilo odvetniku. Menijo, da se določbe ZPVAS nanašajo na zastopanje v zvezi s poslovanjem AS, sicer je treba uporabiti določbe ZUP.

18.V zvezi s stališčem drugostopenjskega organa, da je B. B. skupni predstavnik članov AS, tožniki opozarjajo, da zakonske določbe ne dopuščajo, da toženka nedvoumno izražene volje strank ne upošteva oziroma da si jo razlaga drugače, ne da bi jih opozorila na morebitne nejasnosti in jih pozvala, da se do tega opredelijo. Tudi za postavitev skupnega predstavnika bi moral prvostopenjski organ prejeti pisno pooblastilo s podpisi vseh strank v postopku. Drugostopenjska odločba pa je glede zaključka, da je bil B. B. izbran za skupnega predstavnika v skladu z določbami ZUP tudi neobrazložena. Na skupščini dne 7. 1. 1997 niso sodelovale vse stranke kasneje začetega upravnega postopka in njihove soglasne volje v upravnem postopku ni mogoče nadomestiti z internimi pravili AS A. Tožniki poudarjajo, da mora vsaka stranka v skladu z 52. členom ZUP najprej sodelovati v konkretnem upravnem postopku, da lahko skupaj z drugimi strankami imenuje skupnega predstavnika. Ta ne more biti postavljen za vnaprej nedoločen upravni postopek. Brez soglasja stranke pa je lahko postavljen le v primeru, da stranke ne upoštevajo pozivov upravnega organa in tega namesto njih postavi organ s sklepom. Tožniki poziva upravnega organa, naj sporočijo skupnega predstavnika, niso nikoli prejeli. Za njegovo postavitev je po prvem odstavku 52. člena ZUP potrebno soglasje vseh strank, ki ga v obravnavani zadevi ni bilo. Iz listinskih dokazov tudi jasno izhaja, da so člani AS A. glasovali o podelitvi pooblastila in ne o izbiri skupnega predstavnika. Poleg tega skupni predstavnik ne bi mogel prenesti svojih pooblastil na tretjo osebo brez njihovega soglasja.

19.V zvezi z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da niso problematizirali postavitve odvetnika, navajajo, da že po logiki stvari niso mogli izpodbijati odločitev, s katerimi niso bili seznanjeni, in tudi prvostopenjski organ jih že od vsega začetka ni obveščal o poteku postopka, niti jim ni vročal listin, vključno s končno meritorno odločbo.

20.Tožniki dalje navajajo, da je bil vpis vračila podržavljenega premoženja v zemljiško knjigo opravljen s strani prvostopenjskega organa po uradni dolžnosti, kot lastniki nepremičnin pa so se vpisali njihovi pravni predniki. Za vpis v zemljiško knjigo ni bila potrebna njihova intervencija ali soglasje. Sklicujejo se še na 64. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), po katerem se vloga enega od upravičencev šteje v korist vseh upravičencev, kar pa po njihovem mnenju ne pomeni, da se vlagatelja zahteve za denacionalizacijo šteje za pooblaščenca. Poudarjajo, da so jim bile odločbe o vračanju premoženja vročene po pozivu leta 2017 in takrat so tudi postale pravnomočne. Ker odvetnik A. A. ni bil njihov pooblaščenec ali celo skupni predstavnik, jim odločbe o vračanju premoženja niso bile vročene z vročitvijo temu odvetniku.

21.Opozarjajo še, da tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da iz sklepa skupščine z dne 7. 1. 1997 ne izhaja, da so člani AS A. sklenili, da C. C. izda pooblastilo B. B., temveč da so z glasovanjem podali pooblastilo B. B. neposredno. S tem sklepom pa niso dali dovoljenja pooblaščencu B. B., da prenese pooblastilo na odvetnika. Po mnenju drugostopenjskega organa je predsednik skupščine C. C. izdal B. B. novo pooblastilo tako, da ga je razširil v nasprotju s sklepom skupščine in kljub temu, da ta pravica C. C. ne izhaja iz njegove funkcije predsednika skupščine. Predsednik skupščine ne bi mogel izdati odpravka pooblastila v nasprotju s sklepom skupščine oziroma mimo omejitev, sprejetih na skupščini. Njegovo pooblastilo bi bilo v delu, kjer bi dajalo pooblaščencu pravico do prenosa pooblastila na drugo osebo, nično in nezavezujoče.

Nadaljnji potek upravnega spora

22.Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da so tožniki ustanovitelji AS A., za katere veljajo določbe specialnega zakona ZPVAS, Pravilnika ter Pravil, v teh pa je urejeno tudi zastopanje članov AS A. Meni, da ne držijo tožbene navedbe, da je AS A. sprejela Pravila, katerih določbe bi bile v nasprotju z veljavno zakonodajo, drži pa, da so v njih uporabljeni napačni izrazi. Tako je v ZPVAS, Pravilniku in Pravilih uporabljen izraz skupni pooblaščenec, vendar pa ta oseba po svojih lastnostih ni skupni pooblaščenec, kot ga opredeljuje ZUP, temveč je skupni predstavnik članov AS A. Meni, da so člani AS A. preko svojega skupnega predstavnika na podlagi prvega odstavka 53. člena ZUP pravilno in v skladu z določbami ZUP kasneje za zastopanje pooblastili odvetnika. Toženka zanika, da je drugače razlagala nedvoumno izraženo voljo strank, pač pa je razlagala določbe glede zastopanja tožnikov tako, kot določajo specialni predpisi s področja agrarnih skupnosti. Po njenem mnenju je napačno stališče tožnikov, da bi morale stranke šele v samem postopku vračanja premoženja imenovati skupnega predstavnika. Po njenem stališču je smela v izpodbijani odločbi upoštevati le določbe ZUP o tistih vprašanjih, ki niso urejena v predpisih o agrarnih skupnostih. To pomeni, da je lahko določbo 52. člena ZUP upoštevala samo smiselno oziroma kolikor ta ni v nasprotju z določbami o zastopanju članov AS A. v specialnih predpisih s področja ponovne ustanovitve agrarnih skupnosti. Zato so neutemeljene tožbene navedbe o postavitvi skupnega predstavnika v skladu z določbami ZUP in ne drži, da je B. B. štela za skupnega predstavnika po določbah ZUP.

23.Zavrača tožbene navedbe, da se je že vnaprej odločila, da bo pritožbo zavrnila in poskušala z drugačno interpretacijo nedvoumnih listin upravičiti svojo odločitev. Navaja še, da so tožniki vedeli, da poteka postopek vračanja premoženja pri prvostopenjskem organu in bi se morali tudi sami informirati o njem. Tožniki bi morali reagirati najkasneje takrat, ko so prejeli sklepe o vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi treh odločb o vračanju premoženja, a niso. To kaže, da takrat ni bilo sporno, da jih zastopa B. B. Toženka še trdi, da tožniki zmotno interpretirajo 64. člen ZDen ter se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 1617/95 z dne 10. 9. 1997. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno vročal odločbe o vračanju premoženja in je zato pravilno zavrnil zahtevek tožnikov za spremembo potrdila o pravnomočnosti.

24.Stranka z interesom A., d.d., je v vlogi z dne 2. 11. 2023 priglasila udeležbo v tem upravnem sporu. V vlogi z dne 15. 12. 2023 je navedla, da bi bilo smiselno ta postopek združiti s postopkom III U 50/2022, v katerem se rešuje identično sporno vprašanje o pravnomočnosti istih upravnih odločb o vračanju premoženja. Poleg tega je vsebina tožbenih navedb enaka in vsi tožniki imajo isto pooblaščenko. Vprašanje pravnomočnosti odločb o vračanju premoženja je predhodno vprašanje v pravdnem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Sežani vodi pod opr. št. P 94/2017. Ta je bil prekinjen prav zaradi vprašanja pravnomočnosti teh odločb, ki pogojuje utemeljenost njenega ugovora zastaranja.

25.Meni, da listinski dokazi izkazujejo, da so bile odločbe o vračanju premoženja pravilno vročene tedanjemu pooblaščencu AS A. odvetniku A. A. Po pravnomočnosti so bile izvršene z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist članov AS A. Tožniki so bili že leta 2010 seznanjeni z obstojem odločb o vračanju premoženja, njihovo pravnomočnostjo in vpisom v zemljiško knjigo. Tožniki bi morali predlagati obnovo postopka, saj je domnevna nepravilnost glede obstoja pooblastilnega razmerja razlog za obnovo postopka po 10. točki 260. člena ZUP. Ker je ta rok že zdavnaj potekel, pa so ubrali drugačno pot.

26.Poudarja, da nihče izmed 23 tožnikov do izdaje odločb o vračanju premoženja ali po vpisu v zemljiško knjigo ni uveljavljal nikakršnih nepravilnosti glede pooblastilnega razmerja. Pač pa so tožniki v tožbi z dne 23. 10. 2017 v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Sežani navajali, da so člani novoustanovljene AS A. vložili zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja preko svojega skupnega pooblaščenca B. B. in da je pooblastilno razmerje izkazano s pooblastilom z dne 7. 1. 1997. To dejstvo ni bilo sporno vse dokler ni bil uveljavljan ugovor zastaranja vtoževane terjatve. S tem so tožniki sprejeli oziroma odobrili procesna dejanja odvetnika, med katera sodi tudi vročitev odločbe. Tožniki tedaj niso preklicali pooblastila, niti niso dali nobenih ugovorov v tej smeri, čeprav so bili seznanjeni z obstojem odločb o vračanju premoženja in njihovo vsebino. Že leta 2010 oziroma v primernem subjektivnem roku bi morali zahtevati osebno vročitev odločb. ZUP/86 za ta primer sicer ne določa posebnega roka, se pa na podlagi analogije s prvo in četrto točko 263. člena ZUP lahko šteje, da subjektivni rok ne more biti daljši od enega meseca, objektivni pa ne od treh let. Meni, da je treba za pravilno odločitev upoštevati tudi določbo 90. člena ZUP/86, saj je postopku sodelovalo 46 strank z istovetnim zahtevkom. Zato organ ni imel podlage v določbah ZUP/86, da bi odločbe o vračanju premoženja vročal tožnikom.

27.Sodišče ni sledilo predlogu stranke z interesom, da skladno z 42. členom ZUS-1 združi ta upravni spor z upravnim sporom, ki pred tem sodiščem teče pod opr. št. III U 50/2022. V teh dveh upravnih sporih namreč ne nastopajo isti tožniki niti se s tožbama ne izpodbijata isti upravni odločbi.

28.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Po prvem odstavku 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko namreč s soglasjem strank sodišče v sporu odloči na podlagi njihovih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranke obravnavi pisno odpovedo. Ker so tožniki, toženka ter stranka z interesom podali takšno pisno izjavo, je sodišče o tožbi odločilo na podlagi vlog in listinskih dokazov, ki so jih predložile stranke.

29.Tako je vpogledalo in prebralo listine v upravnem spisu zadeve ter listinske dokaze tožnikov (A23-odločba drugostopenjskega organa, A24-izpodbijana odločba, A26-poziv Okrajnega sodišča v Sežani pooblaščenki tožnikov z dne 20. 4. 2023) in listinske dokaze stranke z interesom (C2-zapisnik z dne 22. 6. 2018 v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Sežani P 94/2017, C3-dopis prvostopenjskega organa z dne 12. 8. 2010 Okrajnemu sodišču v Sežani, C4-zapisnik seje AS A. z dne 7. 1. 1997).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka

30.Tožba je utemeljena.

31.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za spremembo potrdila z dne 16. 7. 2018 o pravnomočnosti odločb o vračanju premoženja.

32.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjski organ s potrdilom z dne 29. 9. 2017 potrdil, da so za 24 poimensko navedenih upravičencev vse tri odločbe o vračanju premoženja postale pravnomočne dne 26. 9. 2017, tj. tedaj, ko mu je njihova pooblaščenka sporočila, da so ji bile te odločbe vročene in da se vlagatelji odpovedujejo pritožbi zoper njih.

33.Stranka z interesom je nato v vlogi z dne 20. 6. 2018 navedla, da je potrdilo z dne 29. 9. 2017 nično ter da je z njim prvostopenjski organ kršil načelo pravnomočnosti odločbe iz 12. člena ZUP. Vse tri odločbe o vračanju premoženja so po njenem mnenju postale pravnomočne že leta 2011 in bile v celoti izvršene z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi. Predlagala je, da prvostopenjski organ potrdilo z dne 29. 9. 2018 izreče za nično, sicer naj šteje njen predlog za pritožbo zoper ugotovitveno odločbo o pravnomočnosti. Menila je, da je podan tudi razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

34.S potrdilom z dne 16. 7. 2018 je prvostopenjski organ popravil potrdilo z dne 29. 9. 2017 tako, da je potrdil, da je za 24 poimensko navedenih upravičencev delna odločba z dne 27. 1. 2010 postala pravnomočna 17. 2. 2010, da je za njih delna odločba z dne 26. 2. 2010 postala pravnomočna dne 25. 3. 2010 in da je za njih dopolnila odločba z dne 26. 2. 2010 postala pravnomočna dne 3. 2. 2011.

35.Ti so z vlogo z dne 7. 8. 2018 zahtevali spremembo izdaje potrdila z dne 16. 7. 2018 o pravnomočnosti odločb o vračanju premoženja. Prvostopenjski organ je to zahtevo z odločbo z dne 23. 8. 2018 zavrnil. Po pritožbi vlagateljev je drugostopenjski organ z odločbo z dne 10. 10. 2018 odpravil potrdili prvostopenjskega organa o pravnomočnosti odločb z dne 29. 9. 2017 in 16. 7. 2018 ter pritožbo zavrnil.

36.Upravno sodišče je s sodbo III U 286/2018 z dne 21. 5. 2021 tožbi ugodilo, odločbi prvostopenjskega organa z dne 23. 8. 2018 in drugostopenjskega organa z dne 10. 10. 2018 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ugotovilo je, da je obrazložitev prvostopenjske sodbe bistveno pomanjkljiva, in takšna je ostala tudi potem, ko je razloge odločitve dopolnil oziroma spremenil drugostopenjski organ. Prvostopenjski in drugostopenjski organ nista navedla vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev, zato je ni bilo mogoče preizkusiti. Upravna organa pa se tudi nista obrazloženo opredelila do vseh v tožničini zahtevi in pritožbi podanih ugovorov.

37.Prvostopenjski organ je v dopisu z dne 16. 11. 2021 tožnike seznanil z ugotovitvami in jim dal možnost, da se pred izdajo odločbe izjavijo o dejstvih in okoliščinah, na katere bo oprl svojo odločitev. Tožniki so odgovorili z vlogo z dne 23. 11. 2021 ter predlagali izločitev uradne osebe, ki je v zadevi odločala. S sklepom z dne 24. 11. 2021 je prvostopenjski organ ta predlog zavrnil. Z izpodbijano odločbo je nato ponovno odločil o zahtevi za spremembo potrdil o pravnomočnosti odločb o vračanje premoženja.

38.ZUP v petem odstavku 225. člena določa, da potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti izda organ na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP. Dopusten je popravek pomote na potrdilu glede dokončnosti ali pravnomočnosti. Po 180. členu ZUP državni organi izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. V tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju. V četrtem odstavku 180.a člena ZUP je določeno, da če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino.

39.Tukajšnje sodišče je že v sodbi III U 286/2018 z dne 21. 5. 2021 pojasnilo, da organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev; navedeno izhaja tudi iz umestitve ureditve o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180.a člen) med določbe o dokazovanju z listinami. Kot se je že izreklo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020, iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva. To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V zakonu prav tako ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat. Iz drugega in četrtega odstavka 180.a člena ZUP pa je razvidno, da ima stranka pravico zahtevati izdajo potrdila ali spremembo njej izdanega potrdila. O tem je organ dolžan, če se z zahtevo ne strinja, odločiti z odločbo. V tem primeru mora torej izdati upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki ga lahko stranka izpodbija v upravnem sporu.

40.Ker ZUP ne postavlja roka, v katerem sme stranka zahtevati spremembo potrdila (o pravnomočnosti upravne odločbe), in ker take strankine zahteve tudi ne pogojuje s predhodnim izčrpanjem pravnih sredstev v postopku, v katerem je bila upravna odločba izdana, ni podlage za zaključek, da bi morali tožniki najprej in pravočasno vložiti predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljali neobstoj spornih pooblastilnih razmerij.

41.Sodišče najprej izpostavlja, da prvostopenjski organ zmotno ugotavlja, da za izkazanost pooblastilnega razmerja v upravnem postopku vračanja premoženja agrarne skupnosti niso upoštevne določbe ZUP ali ZUP/86, pač pa le določbe ZPVAS ter aktov agrarne skupnosti. Že v sodbi III U 286/2018 z dne 21. 5. 2021 je tukajšnje sodišče poudarilo, da je bistveno izkazati upravičenost za zastopanje (na temelju pooblastila), kot ga zahtevajo določbe procesnih zakonov. K temu še dodaja, da določbe ZPVAS, internih aktov ter sklepov agrarne skupnosti urejajo materialnopravna razmerja v agrarni skupnosti tudi v zvezi izdajo pooblastil, ne urejajo pa izdajanja in izkazovanja pooblastil v postopkih pred upravnimi in drugimi organi (npr. sodišči), saj to materijo specialno ureja procesna zakonodaja. Določbe ZPVAS ter aktov agrarne skupnosti tako ne predstavljajo drugih predpisov, ki bi določali drugače kot prvi in drugi odstavek 56. člena ZUP/86 (oziroma 52. člena ZUP). Sicer pa, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, obstoj pooblastilnega razmerja med tožniki in odvetnikom A. A., ni izkazan ne ob upoštevanju določb ZUP/86 (ali ZUP) ne ob upoštevanju materialnopravnih določb o zastopanju članov agrarne skupnosti.

42.AS A. je bila ustanovljena s sporazumom z dne 17. 11. 1996, sklenjenim na podlagi 5. člena ZPVAS s strani štirih oseb, ki so 19. 11. 1996 sprejele še Pravila. Ta v drugem odstavku 11. člena določajo, da Pravila in druge konstitutivne akte AS A. sprejema, spreminja in dopolnjuje zbor AS A. Skladno z drugim odstavkom 11. člena zbor izvoli izmed članov AS A. predsednika, katerega mandat traja dve leti. Po tretjem odstavku 11. člena Pravil ima vsak član toliko glasov, kolikor ima deležev na nepremičninah. Po četrtem odstavku 11. člena Pravil glasovanje poteka po splošnih pravilih o glasovanju, zbor pa je sklepčen, če je na seji prisotnih toliko članov, da njihovi glasovi po deležu presegajo polovico vseh glasov članov. Do določitve števila deležev posameznega člana AS A. ima vsak član po en glas. V četrtem odstavku 14. člena Pravil je določeno, da zastopa AS A. predsednik upravnega odbora. Po petem odstavku 14. člena Pravil lahko zbor pooblasti člana AS A., da zastopa člane, varuje njihove koristi pri državnih organih, pravosodnih organih in drugih organih, s katerimi AS A. stopa v razmerje.

43.Iz točke 1) zapisnika seje zbora novoustanovljene AS A. z dne 7. 1. 1997 izhaja, da je pristopno izjavo podpisalo 46 nekdanjih članov AS A. oziroma njihovih dedičev, od teh je bilo na seji 7. 1. 1997 prisotnih 32. S sklepom pod točko 4) tega zapisnika so za predsednika skupščine soglasno izvolili C. C., ki je nadalje vodil skupščino. Pod točko 5) so soglasno sprejeli Pravila, pod točko 8) pa sklep, da se pooblasti B. B., da poda predlog za vpis AS A. in njenih članov v register. Pod točko 9) so soglasno sprejeli še sklep, da se B. B. izda generalno pooblastilo o zastopanju AS A. in njenih članov. Pod točko 10) so med drugim soglasno izvolili upravni odbor in njegovega predsednika (D. D.). B. B. je dne 20. 1. 1997 pri notarju overil ustanovitvene akte novoustanovljene AS A.

44.V času ustanovitve AS A. je ZPVAS določal, da je agrarna skupnost skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti (prvi odstavek 2. člena ZPVAS) ter da agrarna skupnost ni pravna oseba (drugi odstavek 2. člena ZPVAS). Iz navedenega izhaja, da je agrarna skupnost pogodbeno vzpostavljena oziroma urejena skupnost. Razmerja v agrarni skupnosti so zato urejena ne le z določbami ZPVAS, pač pa tudi s pogodbenimi določbami, med katera sodijo tudi pravila agrarne skupnosti, ta razmerja pa subsidiarno urejajo še določbe o družbeni pogodbi (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 73/2014 z dne 10. 12. 2015, opomba 13, ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 211/2022 z dne 15. 6. 2022). Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki je veljal v času ustanovitve AS A. (pred 1. 1. 2002), ni vseboval določb o družbeni pogodbi, zato so se tedaj glede tega pravnega instituta uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) iz paragrafov od 1175 do 1216. V obravnavani zadevi so torej upoštevne tudi civilnopravne določbe o družbeni pogodbi, kar pomeni, da ne drži stališče iz izpodbijane odločbe, da je institut zastopanja članov agrarne skupnosti v celoti urejen v določbah ZPVAS ter v aktih AS A., to pa velja zlasti za način in možnost prenosa zastopniških upravičenj pooblaščenca članov agrarne skupnosti na drugo osebo.

45.ODZ je v paragrafu 1188 določal, da je treba pri posvetovanju in odločanju o družbenih stvareh uporabljati, če ni drugega dogovora, predpise, ki so v poglavju o skupnosti lastnine, tj. paragrafe od 833 do 842. V paragrafu 1196 je še določal, da če je enemu ali nekaterim članom poverjeno izvrševanje poslov, jih je šteti za pooblaščence. Na njihova posvetovanja in odločitve o družbenih stvareh se morajo tudi uporabljati predpisi iz paragrafov 833 do 842. Po paragrafu 833 ODZ gre posest in uprava skupne stvari vsem deležnikom skupaj. V stvareh, ki se tičejo zgolj redne uprave in rabe glavne imovine, odloča večina glasov, ki se ne štejejo po osebah, marveč po razmerju deležev deležnikov. Po 836 paragrafu ODZ v primeru, ko je treba postaviti upravitelja skupnih stvari, odloči o njegovem izboru večina glasov, če pa te ni, sodnik. Tudi po 837 paragrafu ODZ se upravnik skupne imovine šteje za pooblaščenca.

46.Iz navedenih določb izhaja, da se tisti, ki mu družba podeli izvrševanje poslov ali ga postavi za upravitelja skupnih stvari oziroma imovine, šteje za pooblaščenca. Navedeno je skladno z umestitvijo agrarne skupnosti med družbe, ki niso pravne osebe. Taka družba ne more imeti zakonitega zastopnika, ki bi lahko v njenem imenu opravljal oziroma sklepal vse posle, ki sodijo v pravno sposobnost družbe. Njeni člani lahko imenujejo le pooblaščenca (ali več teh), ki je v njihovem imenu upravičen opravljati zgolj posle, za katere je pooblaščen (prim. prvi odstavek 91. člena ZOR). Za prenos pooblastila na druge osebe pa mora ta imeti izrecno pooblastilo. Tako ZOR kot tudi od 1. 1. 2002 veljavni Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v poglavju "O zastopanju nasploh" namreč določata, da zastopnik1 ne more prenesti svojih pooblastil na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba (prvi odstavek 86. člena ZOR in prvi odstavek 71. člena OZ).2 Izjemoma sme to storiti, če mu okoliščine onemogočajo opraviti posel osebno, interesi zastopanega pa terjajo, da se pravni posel nemudoma opravi (drugi odstavek 86. člena ZOR in drugi odstavek 71. člena OZ). Take okoliščine v tej zadevi niso zatrjevane ne ugotovljene. Tudi iz 753. člena ZOR (in 770. člena OZ) je razvidno, da mora prevzemnik naročila naročilo izvršiti osebno (prvi odstavek), izvršitev naročila pa sme zaupati drugemu samo, če mu je naročitelj to dovolil ali če so ga k temu prisilile okoliščine (drugi odstavek).

47.Že iz povzetih materialnopravnih določb o prepovedi prenosa pooblastil pooblaščenca na druge osebe izhaja, da bi moral B. B., četudi bi ga bilo treba šteti za pooblaščenca ali skupnega predstavnika članov AS A., za prenos svojih pooblastil na odvetnika imeti posebno oziroma izrecno pooblastilo članov AS A.

48.Enako pa zahtevajo tudi določbe procesnih zakonov, ki so urejale zastopanje oziroma pooblastilna razmerja v postopku vračanja premoženja AS A. Po četrtem odstavku 9. člena ZPVAS je v postopkih o tovrstnih zahtevah odločal pristojni organ v upravnem postopku, pri čemer so se skladno s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS smiselno uporabljale še določbe 44. člena, prvega odstavka 51. člena, 58., 60., 63., prvega in drugega odstavka 66., 69., 71., 88. in 93. člena ZDen. Iz obrazložitve odločb o vračanju premoženja izhaja, da so člani AS A., ki jih zastopa B. B., vložili zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja dne 19. 2. 1997, da je bil predmetni zahtevek dopolnjen in razširjen z dopisom z dne 30. 5. 2001, B. B. pa je v nadaljevanju postopka za zastopanje pooblastil odvetnika A. A. Ker je bila v času uveljavitve ZUP dne 1. 4. 2000 že vložena zahteva za vračanje premoženja AS A. in je bil postopek v zvezi s tem že v teku, je bilo treba skladno s 324. členom ZUP za ta postopek še nadalje do njegovega zaključka uporabiti določbe ZUP/86.

49.Sodišče najprej ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je način prenosa pooblastil pooblaščencev in skupnih predstavnikov v upravnem postopku na druge osebe v določbah procesnih zakonov posebej urejen, zato tudi na podlagi splošne določbe 62. člena ZUP/86 (ali 60. člena ZUP) ni mogoče smiselno zaključiti, da lahko pooblaščenec ali skupni predstavnik članov agrarne skupnosti svoja pooblastila prenese na drugo osebo na način, kot lahko to stori stranka sama.

50.ZUP/86 je v prvem odstavku 61. člena določal, da so za vsebino in obseg pooblastila odločilne njegove določbe ter da se pooblastilo lahko da za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji. V tretjem odstavku 61. člena je določal, da za vprašanja v zvezi s pooblastilom, ki niso urejena v tem zakonu, veljajo smiselno določbe zakona o pravdnem postopku. ZUP/86 ni vseboval določb o tem, kaj obsega splošno pooblastilo pooblaščencu, ki ni odvetnik. Zato je glede tega treba smiselno uporabiti določbe tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 19/94, v nadaljevanju: ZPP/77). Ta je v 96. členu (enako kot kasneje 96. člen ZPP ter enako kot četrti odstavek 59. člena ZUP) določal, da če stranka v pooblastilu ni natančneje določila pravice pooblaščenca, sme opravljati pooblaščenec, ki ni odvetnik, s takim pooblastilom vsa pravdna dejanja, vendar pa mora imeti vselej izrecno pooblastilo za prenos pooblastila na drugega. Navedeno narekuje zaključek, da bi moral v upravnem postopku vračanja premoženja AS A. pooblaščenec njenih članov, ki ni odvetnik - pa naj gre za skupnega pooblaščenca, pooblaščenca za vročanje (90. člen ZUP/86) ali skupnega predstavnika (prim. 56. člen ZUP/86) - za prenos pooblastil na drugo osebo imeti posebno oziroma izrecno pooblastilo pooblastitelja.

51.Sodišče ugotavlja, da člani AS A. na ustanovnem zboru 7. 1. 1997 B. B. niso podelili takega posebnega oziroma izrecnega pooblastila, ki bi ga upravičevalo do prenosa njemu podeljenih pooblastil na drugo osebo. S sklepi iz 7) in 8) točke zapisnika so ga pooblastili, da poda predlog za vpis AS A. in njenih članov v register ter mu izdali generalno pooblastilo za zastopanje AS A. in njenih članov. Generalno (splošno) pooblastilo pa samo po sebi ne daje pravice pooblaščencu, da svoja pooblastila prenese na drugo osebo. S splošnostjo pooblastila je določen obseg poslov, pri katerih je pooblaščenec upravičen zastopati pooblastitelja (prim. določbo 91. člena ZOR in 76. člena OZ). Splošno pooblastilo pooblaščenca tako upravičuje do zastopanja pri širokem krogu poslov, ne zajema pa pravice do prenosa teh zastopniških upravičenj. Za to mora imeti tudi generalni pooblaščenec posebno oziroma izrecno pooblastilo. Uporabo tipskega pravila iz prvega odstavka 86. člena ZOR oziroma prvega odstavka 71. člena OZ, katerega namen je zaščititi pooblastitelja, da ga pooblaščenec osebno zastopa, lahko pooblastitelj in pooblaščenec izključita (le) s tem, da pooblastitelj pooblaščencu izrecno dovoli, da upravičenje za zastopanje prenese na drugo osebo. Tak pomen dajejo pooblastilu, v katerem stranka ni natančno določila pravic pooblaščenca, tudi že povzete določbe procesnopravnih zakonov.

52.Tožniki utemeljeno poudarjajo, da pooblastil, ki so jih B. B. podelili člani AS A. na ustanovnem zboru 7. 1. 1997, predsednik zbora C. C. v pisnem odpravku tega sklepa ustanovnega zbora ni mogel razširiti. C. C. je v "pooblastilu skupnemu pooblaščencu" z dne 7. 1. 1997, podpisanem z njegove strani, navedel, da je na podlagi 9. člena ZPVAS ustanovni zbor AS A. dne 7. 1. 1997 imenoval B. B. za skupnega pooblaščenca vseh članov AS A. in da naj bi B. B. na podlagi tega pooblastila imel med drugim pravico prenesti pooblastilo na druge osebe. Vendar pa ta zadnji dostavek, kot pravilno opozarjajo tožniki, presega upravičenja, ki so bila B. B. podeljena na zboru 7. 1. 1997, vsled česar ni mogoče zaključiti, da je ustanovni zbor 7. 1. 1997 B. B. pooblastil za prenos danih mu pooblastil na druge osebe. Iz ugotovitev v izpodbijani odločbi in iz listin upravnega spisa dalje ne izhaja, da bi smel C. C. v imenu članov AS A. B. B. podeliti kakršnokoli pooblastilo in ga pooblastiti še za prenos teh pooblastil. Zato B. B. niti na tej podlagi ni mogel vzpostaviti pooblastilnega razmerja med člani AS A. in odvetnikom A. A. Glede na navedeno za izkaz zastopniških upravičenj odvetnika v upravnem postopku vrnitve premoženja AS A. ni moglo zadostovati zgolj pisno pooblastilo B. B. odvetniku. Izkazano bi moralo biti vsaj še posebno oziroma izrecno pooblastilo ostalih članov AS A., da ima B. B. pravico prenesti svoja pooblastila na drugega. Ker ti člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (drugače kot B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v postopku vračanja premoženja AS A., med njimi in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno in izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve tem članom AS A. (88. člen ZUP/86 in 88. člena ZUP).

53.Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnikom te odločbe vročil, kar je naslovno sodišče navedlo že v sodbi III U 286/2018 z dne 21. 5. 2021. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kakšna je bila vsebina zemljiškoknjižnih sklepov, ki naj bi bili tožnikom vročeni, predvsem pa ne, da so jim bile skupaj z njimi vročene tudi odločbe o vračanju premoženja. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnike sporni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njihovo pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zemljiškoknjižnih sklepov o vpisu lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile vrnjene v naravi.

54.V zvezi z navedbami toženke, da bi bilo treba v primeru pravilnosti stališča tožnikov ugotoviti, da je bil postopek vračanja premoženja začet brez zahteve upravičenega predlagatelja, sodišče pojasnjuje, da ta postopek ni bil začet z vlogo odvetnika (ta je bil s strani B. B. pooblaščen kasneje), pač pa je vlogo za vrnitev premoženja AS A., kot že navedeno, vložil B. B. Poleg tega se po prvem odstavku 9. člena ZPVAS postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca (določba 64. člena ZDen ni med tistimi, na uporabo katerih napotuje četrti odstavek 8. člena ZPVAS). Nenazadnje pa so tožniki s tem, da odločb o vračanju premoženja po njihovi vročitvi v letu 2017 niso izpodbijali, molče privolili v to, da je bila zahteva za vrnitev premoženja AS A. vložena. Toženka in stranka z interesom poskušata neutemeljeno prikazati, da so s tem tožniki naknadno odobrili tudi pooblastilo odvetniku za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja. V času, ko niso vedeli, da je B. B. v tem postopku izdal pooblastilo odvetniku, tega ravnanja B. B. niso mogli (molče) odobriti. Da bi bili tožniki seznanjeni z izdajo omenjenega pooblastila odvetniku že v času trajanja postopka vračanja premoženja AS A., pa ne ugotavljata ne izpodbijana ne drugostopenjska odločba niti to ne izhaja iz listin v spisu. Prav tako pooblastitve odvetnika in njegovih procesnih dejanj tožniki niso mogli (več) odobriti v tožbi z dne 23. 10. 2017, vloženi v pravdnem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Sežani, saj bi to lahko storili le v času trajanja upravnega postopka vračanja premoženja AS A. (prim. drugi odstavek 60. člena ZUP/86 ter peti odstavek 55. člena ZUP). Ta pa se je zanje zaključil prej - z učinkovanjem njihove dne 26. 9. 2017 podane odpovedi pritožbam zoper odločbe o vračanju premoženja.

55.Sodišče nazadnje še pripominja, da gornji zaključki ne veljajo nujno prav za vse tožnike. Predvsem okoliščina, da je B. B. podpisal pooblastilo odvetniku A. A. za zastopanje v postopku vračanja premoženja, morebiti pa tudi okoliščina, da je C. C. v listini "pooblastilo skupnemu pooblaščencu" zapisal, da je B. B. pooblaščen tudi za prenos pooblastila na odvetnika, omenjena dva člana AS A. postavljata v drugačen položaj od tistega, v katerem so ostali tožniki, ki niso bili podpisniki teh listini in z njimi niso bili seznanjeni. Pomen omenjenih dveh listin pri presoji obstoja pooblastilnega razmerja med odvetnikom A. A. in omenjenima dvema članoma AS A. je zato treba posebej ugotoviti.

56.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani odločbi zmotno uporabljeno materialno pravo ter določbe ZUP/86 o zastopanju članov agrarne skupnosti, posledično pa nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ta bo moral, upoštevajoč stališča sodišča o spornih pravnih vprašanjih, pravilno ugotoviti, kdaj so bile odločbe o vračanju premoženja vročene tožnikom, in skladno s tem odločiti o njihovi zahtevi za spremembo potrdila o njihovi pravnomočnosti z dne 16. 7. 2018.

57.Sodišče v tem upravnem sporu ni moglo samo s sodbo odločiti o stvari v t.i. sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), saj tožniki v svoji zahtevi z dne 7. 8. 2018 niso navedli, kako naj prvostopenjski organ spremeni potrdilo z dne 16. 7. 2018, in tudi v tožbenem predlogu niso navedli, kako naj sodišče samo odloči o stvari. Določnega tožbenega zahtevka za takšno odločanje niso postavili niti po prejetem pozivu sodišča z dne 7. 6. 2024. ZUS-1 v prvem odstavku 7. člena določa, da sodišče v upravnem sporu o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, odloči v mejah tožbenega zahtevka. Tudi po drugem odstavku 30. člena ZUS-1 mora v primeru, ko se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Po drugem odstavku 40. člena ZUS-1 je namreč v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1 sodišče vezano na tožbeni zahtevek. Poleg tega iz listin zadeve ni razvidno, kako so tožniki pravno povezani s predlagatelji (npr. kot njihovi univerzalni ali pa singularni pravni nasledniki). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožniki, ki so vložili tožbo v tem upravnem sporu in pred tem tudi pritožbo zoper izpodbijano odločbo, niso popolnoma iste osebe, ki so vložile zahtevo za spremembo potrdila z dne 16. 7. 2018.

K II. točki izreka

58.Izrek o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče tožnikom ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da jih je v postopku zastopala odvetnica, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je odvetnica zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, vključno z materialnimi, razen sodnih taks (ki pa v tej zadevi niso bile plačane). Toženka mora tako tožnikom povrniti stroške tega upravnega spora v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Povračilo stroškov upravnega postopka (tudi že doslej nastalih) pa je stvar odločanja v ponovnem postopku pred prvostopenjskim organom.

-------------------------------

1Zaradi običajnih potreb poslovnega prometa in interesov zastopanega se ta določba lahko nanaša le na pooblaščence, ne pa tudi na zakonite zastopnike. Tako Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, str. 439.

2Najpomembnejši razlog za prepoved prenosa upravičenj za zastopanje je okoliščina, da ima razmerje med zastopnikom in zastopanim naravo zaupnega razmerja, in najpogostejši ter tipičen interes pooblastitelja je njegov interes, da bo pooblaščenec osebno opravil zaupane mu posle. Prim. Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, Nina Plavšak in drugi, str. 437.

3Drugače velja za pooblastilo prokuristu, ki se kot splošno pooblastilo razteza tudi na zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila. Vendar prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe, temveč je narava prokure podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 248/2023 z dne 10. 1. 2024.

4Prim. Obligacijski zakonik (OZ) splošni del s komentarjem, 1. knjiga, Nina Plavšak in drugi, str. 439.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 53, 53/1, 59, 59/4, 60, 180, 180a, 180a/4, 225, 225/5 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 96

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.