Jedro

Pritožbene navedbe, da ni bilo pravilno ugotovljeno plačilo, pomenijo trditve, da kupec ni izpolnil svoje obveznosti, kar pa je razlog za razvezo (veljavno sklenjene) pogodbe, pod pogoji iz 104. in 105. člena OZ, za kar mora biti postavljen pravilen tožbeni zahtevek za razvezo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ničnost pogodbe o prodaji nepremičnine parc. št. 904/0 k.o. X., z dne 8. 7. 2008, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev navedene pogodbe, ter v obeh zahtevkih še za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Dedičem tožeče stranke, umrle med postopkom, je naložilo povrniti toženi stranki 2.506,41 EUR pravdnih stroškov. Obrazložilo je, da je bila tožeča stranka v času sklenitve pogodbe poslovno sposobna in da se je zavedala pogodbe ter jo želela skleniti. Tožena stranka je svojo obveznost iz pogodbe izpolnila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izvedensko mnenje izvedenca psihiatra A.P., da ni bila sposobna razumeti vsebine pogodbe in njenega pravnega namena. Ker je izvedenec podal mnenje na podlagi kasnejših avto in heteroanamnestičnih (hčerke in sosede) podatkov, bi mu moralo sodišče prve stopnje predstaviti kasnejše izpovedbe prič, na podlagi katerih je nepravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka razsodna. Od zaslišanih prič neutemeljeno ni verjelo sosedi R.S., da je demenco pri tožeči stranki opažala že v letu 2006, ko se stranka ni več zavedala, da živi v H. Nasprotno je neutemeljeno verjelo neskladnima izpovedbama prič I.P. in M.P.. Popolnoma napačno je ocenilo tudi izpovedbo priče S.Š., ki je bila tožeči stranki najbližja. Upoštevati bi moralo razmerje med tožečo stranko in hčerko, pričo M.T., ki je v korist svoji materi - tožeči stranki odstopila svoj dedni delež po svojem očetu, zaradi česar bi se tožeča stranka pred odsvojitvijo nepremičnine z njo zagotovo posvetovala. Pritožba dvomi v verodostojnost izpovedbe direktorja nepremičninske družbe, ki je pripravil prodajno pogodbo in izpovedal, da je bila kupnina plačana. Prav tako v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zbrala denar za plačilo. Prejem denarja je zanikala celo tožeča stranka, ko je bila zaslišana. Tožena stranka je tožečo stranko očitno prevarala, saj je zlorabila njeno zaupanje in zdravstveno stanje. Pritožba zaključuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravdni postopek, ker ni uporabilo 254. člena ZPP tako, da bi nasprotja med mnenjem postavljenega izvedenca psihiatra in izpovedbami prič poizkušalo odpraviti z zaslišanjem izvedenca, če pa dvom ne bi bil odpravljen, še s postavitvijo novega izvedenca. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Podaja drugačno razlago posameznih dokazov od tožeče stranke oziroma se strinja s sodiščem prve stopnje. Opozarja, da je pooblaščenec še na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da je tožeča stranka opravilno sposobna, ta pa je izjavila, da ona tožene stranke že ne toži. Tožba je bila v resnici vložena na zahtevo hčerke tožeče stranke, M.T..

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka, rojena 30. 1. 1929, je na prvem naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2011 ob zaslišanju izpovedala, da tožene stranke (vnuka) ne toži, da ne ve, da je pooblastila odvetnika in da kakšnega denarja za nepremičnino ni prejela. Sodišče prve stopnje je podvomilo v njeno poslovno sposobnost, zato je postavilo izvedenca medicinske stroke in po pridobitvi njegovega mnenja, da tožeča stranka ni sposobna konstruktivno sodelovati v sodnem postopku, od CSD zahtevalo postavitev skrbnika za posebni primer. Z odločbo CSD z dne 12. 3. 2012 je bila tožeči stranki, ki ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost, za zastopanje v obravnavani pravdni zadevi postavljena skrbnica za posebni primer B.Š.. Skrbnica je odobrila vložitev tožbe in vsa opravljena pravdna dejanja, vključno s pooblastilom odvetnika J.U.. Tožeča stranka je bila v postopku pravilno zastopana po pooblaščencu. Z njeno smrtjo 6. 10. 2012 se pravdni postopek po določbi 1. točke 205. člena ZPP ni prekinil. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeča in tožena stranka 8. 7. 2008 podpisali in pri notarki overili prodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka (babica) prodala hišo toženi stranki (vnuku). Razlogi s katerimi je obrazložilo, da je tožeča stranka ob podpisu razumela pomen svojega dejanja in je želela skleniti obravnavani pravni posel, prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na dokazna pravila, pač pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP sporna dejstva glede razsodnosti ugotovilo po oceni vseh dokazov, kar je prepričljivo obrazložilo. Izvedenec psihiater, ki je 14. 11. 2011 pregledal tožečo stranko in zdravstveno dokumentacijo, obstoječo šele od 25. 11. 2009 dalje, je po svojem pojasnilu na stanje tožeče stranke ob podpisu pogodbe 8. 7. 2008 lahko samo sklepal na podlagi avto in heteroanamnestičnih podatkov. Prav tako je sklepal, da se je demenca pri tožeči stranki lahko začela kakšno leto do dve pred prvim obiskom psihiatra 25. 11. 2009. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je v času sklenitve pogodbe 79-letna tožnica, ki je bila močno slabovidna, živela sama v svoji hiši na M. cesti 27 v H. Hčerka M.T. je v času sklenitve pogodbe ni obiskovala, ker sta bili sprti. K njej je hodil toženec - vnuk. Sama je gospodarila s svojim premoženjem in na pošti dvigovala pokojnino, kamor so jo zaradi slabovidnosti morali pospremiti ali peljati drugi. Vsak dan je bila pri njej soseda S.Š., ki jo je spremljala na pokopališče, ji drugače pomagala in ji bila za družbo. To pričo je sodišče prve stopnje natančno zaslišalo in njeno izpovedbo primerno ocenilo. Priča je še v letu 2008 s tožečo stranko normalno komunicirala, čeprav je opažala, da je po moževi smrti (umrl 2007) postajala dementna, kar je opisovala s tem, da je pozabljala stvari, jih iskala in kasneje našla. Po drugi strani je vedela na pamet letnice rojstev in druge številke. Pritožba dokaz ocenjuje enostransko, ko izpovedbo priče o pretiranem menjavanju ključavnic v času pred tremi do štirimi leti, razume kot očitne napake priče, povzema pa druge ocene o časovni oddaljenosti začetka dementnih težav, ki bi segale celo pred smrt moža tožeče stranke. Nič čudnega, če se je 79 let stara, slepa ženska počutila ogroženo, samo v hiši in da je zahtevala menjavanje ključavnic (hčerka M.T. se takrat ni oglašala), nazadnje pa je bila nameščena kamera (ki jo je namestil toženec). Zaradi tega tožeča stranka še ni bila neprištevna. Pritožbeno sodišče se strinja, da je pomembna izpovedba priče, da ji je tožeča stranka povedala, da bo hišo „dala vnuku“ (tožencu). O tem je torej razmišljala, kar je uresničila s sporno pogodbo in si hkrati izgovorila dosmrtni užitek. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je logičen, in nikakor ne izredno pogumen, kot navaja pritožba. Ni nujno, da bi soseda morala izvedeti tudi za dejansko sklenitev pogodbe, niti pomembno, da ni potrdila trditev tožene stranke o predhodnem skupnem posvetu pri notarju, na čemer izpodbijana sodba ne temelji.

7. Tudi ocena izpovedbe priče R.S. po sodišču prve stopnje je objektivna in v skladu z drugimi dokazi, za razliko od ocene v pritožbi. Priča je od tožeče stranke v letu 2006 kupila parcelo, nato pa z njo eno leto in pol ni imela stikov. Čeprav je priča v svoji izpovedbi že ob odkupu parcele opažala dementnost tožeče stranke, ni imela pomisleka z njo skleniti pogodbo. Poslovne nesposobnosti v letu 2006 oziroma pred moževo smrtjo ni zatrjevala niti tožeča stranka. Priča je pogoste stike s tožečo stranko imela spet približno dve leti pred zaslišanjem, zaradi česar ima prvo sodišče prav, da priča ni bila pomembna za ugotavljanje razsodnosti tožeče stranke več kot štiri leta pred tem. Pritožba po nepotrebnem poizkuša predstaviti nasprotja med izpovedbami prič P.I. in M. ter R.S., saj je ocena slednje o slabem stanju tožeče stranke v letu 2006 celo v nasprotju s tožbenimi trditvami, od izpovedbe prvih dveh pa je sodišče prve stopnje povzelo samo, da nista opazila demence pred koncem leta 2009. 8. Za ugotovitev razsodnosti tožeče stranke v času sklenitve sporne pogodbe je pomembna tudi izpovedba M.T., ki je kot hčerka potencialna dedinja pokojne tožeče stranke. V času sklenitve sporne pogodbe se ni oglašala pri materi, ker sta bili sprti. Ob pavšalni izjavi, da mati zaradi demence ni bila v redu, da je bila pozabljiva in je iskala stvari, sodišču na vprašanje ni odgovorila, kaj bi bilo narobe s pogodbo. Toženca ni obremenjevala, da bi babico ogoljufal, pač pa zaključevala, da je izkoristil njeno (pričino) odsotnost. 9. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost treh prič, ki so izvajale obnovitvena dela na fasadi hiše tožeče stranke. Ni pomembno ali so vsi navedli isto število dni opravljanja del in kdaj je kdo opazil, da je bila tožeča stranka skoraj slepa, pač pa, da so povedali o normalnem pogovarjanju z njo, o njenem pripravljanju kave in o plačilu v gotovini. Na koncu, prodajno pogodbo je overila notarka, ki v sposobnost tožeče stranke razumeti pogodbo in v voljo pogodbo skleniti ni imela pomisleka.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo razsodnost tožeče stranke, ki je sporno pogodbo hotela skleniti in lastninsko pravico prenesti na toženo stranko. Na podlagi izpovedb prič prvo sodišče ni bilo dolžno dodatno zasliševati izvedenca ali postavljati drugega. Ne gre za različne ugotovitve iz drugega odstavka 254. člena ZPP, ki velja za razlike v mnenjih dveh ali več izvedencev. Izvedenec prav tako ne bi bil pooblaščen ugotavljati, katere priče so verodostojne in na podlagi svoje ocene o tem podati novo izvedensko mnenje. Vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj je moralo oceniti sodišče prve stopnje. Postavitvi novega izvedenca je tožeča stranka v pripravljalni vlogi 19. 9. 2012 celo nasprotovala.

11. Tožeča stranka ni dokazala, da je bila obravnavana pogodba sklenjena brez pravne podlage (prvi odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Prav tako ne, da jo je sklenila poslovno nesposobna tožeča stranka (prvi odstavek 41. člena OZ), zato je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek, po uveljavljanju ničnosti pogodbe, utemeljeno zavrnilo. Podrejeni tožbeni zahtevek je glasil na razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 95. člena OZ) zaradi napake volje tožeče stranke (zmota, prevara), kar je bilo prav tako utemeljeno zavrnjeno. Pritožbene navedbe, da ni bilo pravilno ugotovljeno plačilo, pomenijo trditve, da kupec ni izpolnil svoje obveznosti, kar pa je razlog za razvezo (veljavno sklenjene) pogodbe, pod pogoji iz 104. in 105. člena OZ, za kar mora biti postavljen pravilen tožbeni zahtevek za razvezo.

12. V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe. Prav tako tožena stranka za odgovor na pritožbo, ki ni bil potreben, saj ni pripomogel k pritožbeni odločitvi.