Jedro

Glede na določbo 2. člena ZIPO je izjemno priznanje družinske pokojnine vezano na upravičenje do pokojnine po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker je bila podlaga za odločitev le v podatkih iz uradne evidence, je bil izpolnjen pogoj za odločanje po skrajšanem postopku po 2. točki 1. odstavka 141. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče kot sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.3.1999. S to odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odpravila odločbo tožene stranke z dne 23.7.1998, v 2. točki izreka pa je zavrnila tožničino prošnjo za izjemno priznanje in odmero družinske pokojnine po pokojnem možu J.V. Z odločbo tožene stranke z dne 23.7.1998, pa je bila tožnici, rojeni 26.11.1931, vdovi po J.V., ki ima posebne zasluge na področju kulture, izjemno odmerjena družinska pokojnina, ki je za mesec maj 1998 znašala 132.999,32 SIT. Izjemno odmerjena družinska pokojnina se izplačuje od 1.5.1998 dalje, usklajuje pa se na podlagi splošnih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Razlika med pokojnino po splošnih predpisih in pokojnino, priznano in odmerjeno s to odločbo, gre v breme proračuna Republike Slovenije. To odločbo, vključno s poračunom, izvrši Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 249. in 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ter 1. in 2. člena Zakona o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge (Uradni list RS, št. 14/90 - prečiščeno besedilo - ZIPO). Navaja, da odmera izjemne družinske pokojnine ni pravica, ampak je izjemni privilegij, o katerem na podlagi prošnje prosilca za tako pokojnino in mnenja Ministrstva za kulturo po prosti presoji odloča tožena stranka, ki pri odločanju na to mnenje ni vezana. Temelj za izjemno priznanje in odmero starostne pokojnine in tudi družinske pokojnine po umrli osebi je ZIPO in ne Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96, v nadaljevanju ZPIZ). Tožena stranka je že po dokončnosti odločbe, s katero je tožnici priznala in odmerila družinsko pokojnino, izvedela za pomembno dejstvo, ki bi v primeru, če bi bilo to dejstvo znano v času prvega odločanja, pripeljalo do drugačne odločitve. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) kot izvrševalec pokojninskih odločb tožene stranke, je namreč toženo stranko z dopisom z dne 27.1.1999 obvestil, da je prejel v izvršitev odločbo z dne 23.7.1998 in je pri tem ugotovil, da iz evidence upokojencev ni razvidno, da bi bila tožnica uživalka družinske pokojnine po splošnih predpisih. To dejstvo je odločilnega pomena zato, ker je izplačilo izjemne pokojnine vezano na pokojnino, ki jo upravičenec prejema po splošnih predpisih in gre v breme Zavoda, razlika (višja pokojnina), ki je upravičencu odmerjena po ZIPO, pa gre v breme proračuna.

Ugotovljeno je bilo, da je tožnica uživalka starostne pokojnine v B., enako kot je bil uživalec te pokojnine tudi njen pokojni mož J.V., in da nista bila zavarovanca Zavoda. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbo 1. odstavka 249. člena ZUP in je bila obnova postopka po uradni dolžnosti upravičena. Tožnica dejstev, ki jih je v obnovljenem postopku ugotovila tožena stranka, ne zanika in poudarja izjemne dosežke pokojnega J.V. na področju kulture. Teh dejstev pa tožena stranka ni bila dolžna preizkušati, ker za izjemno priznanje in odmero družinske pokojnine tožnica ne izpolnjuje temeljnega pogoja, to je upravičenosti do pridobitve družinske pokojnine po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi neskladnosti izreka sodbe z obrazložitvijo ter zaradi kršitev njenih ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči tožnici v prid, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da so bile v samem postopku storjene številne napake, ki so ji povzročile nepopravljivo škodo in hudo osebno ponižanje. Nesporno je, da ji je bila družinska pokojnina odobrena. Sporno pa je, kakšno obvestilo ZPIZ je tožena stranka prejela, da je sploh lahko revizijsko odločala. Tega obvestila tožnica nikoli ni imela prilike videti, čeprav gre za njen osebni dokument, ki posega v njene osebne, z ustavo varovane pravice. Izpodbijana sodba se sklicuje na odgovor na tožbo tožene stranke. Pooblaščenki tožnice ta odgovor nikoli ni bil vročen in tako je bila tožnica odvzeta pravica, da nanj odgovori.

Kršena ji je bila ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ne ve, zoper kakšno obvestilo ZPIZ naj se bori, kot tudi ne pozna zatrjevanega odgovora na tožbo tožene stranke. Z ravnanjem tožene stranke ji ni bila dana prav nobena možnost vsaj komentirati listine in navedbe nasprotnika. To je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Sodba pa je tudi v nasprotju s 35. členom Ustave Republike Slovenije. Ker ji nikoli niso bile vročene listine, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, le-ta krši tožničino ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. Vsi udeleženci v tem postopku razpolagajo s podatki, ki so strogo tožničini osebni, pa vendarle sama nima dostopa do njih, nikoli ji niso bili vročeni, so pa bili uporabljeni v njeno škodo. Sodba ne obrazloži, kaj pomeni prosta presoja tožene stranke pri odločanju. Vztraja, da se ji vročijo listine, ki odločajo o njeni usodi in o njenem preživetju, saj se bori z neznanim gradivom.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na navedbe, ki jih je podala v odgovoru na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je tožena stranka po uradni dolžnosti obnovila postopek izjemnega priznanja družinske pokojnine tožnici na podlagi obvestila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 27.1.1999, da iz podatkov uradne evidence upokojencev ni razvidno, da bi bila tožnica uživalka družinske pokojnine po splošnih predpisih ter da je tožnica uživalka starostne pokojnine v B., kot je bil tudi pokojni mož J.V. Po določbi 2. člena ZIPO se sme družinskim članom oseb iz 1. člena tega zakona, ki izpolnjujejo pogoje za družinsko pokojnino po splošnih predpisih, izjemoma odmeriti družinska pokojnina od višje starostne oziroma invalidske pokojnine, kot bi bila odmerjena umrli osebi po splošnih predpisih. Glede na navedeno zakonsko določbo je izjemno priznanje pokojnine torej vezano na upravičenje do pokojnine po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker pa tožnica tega osnovnega pogoja za izjemno priznanje družinske pokojnine ne izpolnjuje, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke v obnovljenem postopku pravilna. Res je, da tožnica v obnovljenem postopku ni bila zaslišana, vendar njeno zaslišanje v konkretni zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev tožene stranke, saj ima ta odločitev podlago le v podatkih iz uradne evidence. Glede na navedeno je bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj za odločanje po skrajšanem postopku po 2. točki 1. odstavka 141. člena ZUP/86. Po tej določbi ni treba posebej zaslišati stranko za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov. Sama tožnica pa ne zatrjuje niti v tožbi niti v pritožbi, da je prejemnica pokojnine po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v Republiki Sloveniji. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. S tem, ko sodišče prve stopnje tožnici ni izročilo odgovora na tožbo, je sicer kršilo določbe postopka v upravnem sporu, vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni vplivalo na odločitev o zadevi in zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.