Jedro

Zgolj navedba, da je obdolženec oškodovancu lažno obljubil, da mu bo izposojeni denar vrnil, ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in spravljanja v zmoto, kot to napačno razume pritožba. Obljuba obdolženca, da bo denar vrnil, je namreč bistvo vsakega posojilnega razmerja in v nasprotnem primeru, torej če vrnitve denarja ne bi pričakovali, oškodovanci denarja niti ne bi posojali. Obljuba vrnitve izposojenega denarja tako predstavlja tipične znake civilnopravnega razmerja in ne konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena v zvezi s 473. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Kt 16606/2023 z dne 14. 2. 2024, s katerim se je obdolženemu A. A. očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje in odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da opis dejanja v izreku obtožnega predloga ne vsebuje zadostne konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Meni, da so v opisu obtožnega predloga zadostno konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja in je tako dejanje po zakonu kaznivo dejanje.

5. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da dejanje, kot se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje in je zato obtožni predlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP utemeljeno zavrglo. Svojo odločitev je pojasnilo z jasnimi, tehtnimi in argumentiranimi razlogi, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče, se nanje v izogib ponavljanju sklicuje in dodaja le še naslednje:

6. Dejanje ni kaznivo že po samem zakonu, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali v primeru, ko zakonski znaki pri opisu obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja niso konkretno navedeni. Kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Tej zahtevi opis dejanja v obtožnem predlogu tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadosti, saj ne konkretizira v zadostni meri zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin (preslepitve) ter posledično goljufivega (preslepitvenega) namena obdolženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan že ob sklenitvi posla.

7. V konkretnem delu opisa dejanja je navedeno, da je obdolženec dne 13. 2. 2023 oškodovanca z lažnimi obljubami, da mu bo izposojeni denar vrnil do 20. 2. 2023, spravil v zmoto, da mu je verjel, da mu bo denar vrnil in ga tako zapeljal, da mu je tistega dne posodil znesek 2.000,00 EUR, nato pa mu izposojenega zneska ni vrnil, tega namena pa ni imel že ob dogovoru, saj mu denarja, kljub temu, da je bil ves čas redno zaposlen, niti delno ni vrnil, s čimer si je na škodo oškodovanca pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 2.000,00 EUR. Tak opis dejanja ne konkretizira, s kakšnim lažnivim prikazovanjem je obdolženec ustvaril zmotno predstavo pri oškodovancu in ga s tem preslepil, da mu je ta posodil denar. Zgolj navedba, da je obdolženec oškodovancu lažno obljubil, da mu bo izposojeni denar vrnil, ne pomeni konkretizacije zakonskega znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in spravljanja v zmoto, kot to napačno razume pritožba. Obljuba obdolženca, da bo denar vrnil, je namreč bistvo vsakega posojilnega razmerja in v nasprotnem primeru, torej če vrnitve denarja ne bi pričakovali, oškodovanci denarja niti ne bi posojali. Obljuba vrnitve izposojenega denarja tako predstavlja tipične znake civilnopravnega razmerja in ne konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Za obstoj tega zakonskega znaka skladno z ustaljeno sodno prakso ne zadostuje zgolj navedba, da je bila obdolženčeva obljuba o vrnitvi denarja lažna, temveč bi bilo potrebno navesti tiste dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bile obdolženčeve obljube o vrnitvi izposojenega denarja prazne in neresnične (lažne), po potrebi pa tudi spremljajoče druge okoliščine, ki ravnanju obdolženca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve.1 Ob izostanku teh okoliščin v opisu obtožnega predloga v konkretnem primeru zakonski znak preslepitve, kakor tudi preslepitveni namen obdolženca nista dovolj konkretizirana. Navedba, da obdolženec že ob dogovoru o posojilu ni imel namena denarja vrniti oškodovancu, saj mu ga niti delno ni vrnil, kljub temu, da je bil ves čas redno zaposlen, za konkretizacijo preslepitvenega namena ne zadostuje. Okoliščina, da je bil obdolženec ves čas zaposlen, namreč sama po sebi ne omogoča sklepanja, da obdolženec ni imel namena vrniti denarja oškodovancu, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bilo na obstoj preslepitvenega namena mogoče sklepati tudi na podlagi okoliščin, da je obdolženec ob izposoji razpolagal z zadostnimi sredstvi, kar je oškodovanec vedel. V opisu dejanja v obtožnem predlogu namreč te okoliščine niso navedene. Skladno z ustaljeno sodno prakso konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta in ne v obrazložitev, zato navajanje okoliščin, ki niso navedene v tenorju obtožnega predloga, ne more biti upoštevano.

8. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v opisu dejanja ni zadostno konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin ter posledično goljufivi namen obdolženca, zaradi česar dejanje, kot je opisano v obtožbi, ni kaznivo dejanje. Dejanje, kot je opisano v obtožbi, v svojem bistvu ne presega dolžniško-upniškega razmerja, v katerem naj bi na strani ene pogodbene stranke (posojilojemalca) prišlo do neizpolnitve pogodbene obveznosti, t.j. obveznosti vračila denarja. Takšno dejanje se zato presoja po pravilnih civilnega (in ne kazenskega) prava.

9. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožni predlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo, pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

1 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 9383/2010 z dne 21. 9. 2017 ter sodbe in sklepe VSL VII Kp 53863/2020 z dne 21. 12. 2021, VSM IV Kp 52082/2021 z dne 7. 12. 2022, VSL II Kp 6409/2017 z dne 13. 1. 2021 in druge.