Jedro

S tem, ko sodišče ni upoštevalo izjave kršitelja (ne glede na to, da ga je k podajanju te izjave samo pozvalo), ni kršilo njegove pravice do izjavljanja v postopku, saj do podajanja dodatnih pisnih argumentov v postopku z zahtevo za sodno varstvo po zakonu ni bil upravičen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Postojna, Cerknica, Pivka, Loška dolina in Bloke je zoper J. G. dne 15. 11. 2011 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 1. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo 100 €. Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 18. 1. 2013 kršiteljevi zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in plačilni nalog v izreku o globi spremenilo tako, da je storilcu za prekršek po 2. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP izreklo globo 80 €.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec z aradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter zaradi kršitev pravnih jamstev v postopku o prekršku po 22. členu in 3. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da kršitelj po storitvi prekrška ni bil ustavljen in seznanjen s prekrškom, saj je bil prekršek ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti, ki prekrške samodejno slikovno dokumentira. V vloženi zahtevi za sodno varstvo je kršitelj uveljavljal, da mu ni bila dana možnost, da se o prekršku osebno izjavi in da ni bil poučen o svojih pravicah iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. Okrajno sodišče v Postojni je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo kršitelja z dopisom, ki ga je kršitelj prejel 9. 10. 2012, pozvalo, da pri sodišču pregleda dokumente zadeve ter predlaga dejstva in dokaze, ki so mu v korist, in sicer v roku 8 dni od prejema dopisa. Kršitelj je dne 16. 10. 2012 pri sodišču vložil izjavo, v kateri je navedel, da prekrška ni storil, saj je bil v času prekrška v službi, priložil pa je tudi listo prisotnosti v službi za mesec oktober 2011. Sodišče se o navedeni izjavi ni opredelilo, temveč je v obrazložitvi sodbe navedlo, da se kršitelj na poziv sodišča ni odzval. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je zaradi te, protispisne ugotovitve sodišča prišlo do položaja, ko sodišče izjave kršitelja, ki vsebinsko predstavlja del zahteve za sodno varstvo, sploh ni presodilo. Navedbe kršitelja v tej izjavi so po mnenju vlagatelja pravno relevantne, saj se nanašajo na kršiteljev alibi, zato bi se sodišče do teh navedb ter priloženega razbremenilnega dokaza moralo opredeliti. Glede na navedeno vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena kršitelju, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovno sodišče pritrjuje vlagatelju zahteve, da sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo ni upoštevalo in se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do kršitelje izjave, ki jo je pri sodišču vložil

16. 10. 2012, tj. znotraj osemdnevnega roka, ki ga je določilo sodišče. Ni pa pravilno stališče vlagatelja, da je sodišče s tem kršilo kršiteljevo pravico do izjavljanja v postopku.

5. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se v hitrem prekrškovnem postopku pravica do izjave uresničuje na različne načine. Po ZP-1, ki je veljal v času izdaje plačilnega naloga (ZP-1-UPB8), ima kršitelj pravico do izjave že v postopku pred prekrškovnim organom pred izdajo odločbe o prekršku (drugi odstavek 55. člena ZP-1) ali v ugovoru zoper t. i. posebni plačilni nalog (četrti odstavek 57. a člena ZP-1) oziroma v ugovoru zoper plačilni nalog zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu (57. b člen ZP-1). Vendar v teh primerih kršitelj kasneje v postopku novih dejstev in dokazov ne more več navajati (druga alineja drugega odstavka 55. člena ZP-1, četrti odstavek 57. a člena ZP-1 in 57. b člen ZP-1). Kadar pa pooblaščena uradna oseba odloči z "navadnim" plačilnim nalogom, se ta v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZP-1 praviloma izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška. Hkrati s tem se kršitelju predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Drugačen položaj je podan, če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška. V takšnem primeru se mu plačilni nalog vroči naknadno po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (peti odstavek 57. člena ZP-1), seznanitev kršitelja z vsebino prekrškovnega očitka pa se zagotavlja tako, da se hkrati s plačilnim nalogom vroči tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov. V obeh položajih, ko je izdan plačilni nalog, se pravica do izjave zagotavlja tako, da se v fazi postopka pred prekrškovnim organom omogoča predvsem seznanitev z relevantnim procesnim gradivom (kot predpogoj učinkovite pravice do izjave), stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve pa kršitelj zavzame v zahtevi za sodno varstvo, in sicer brez omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov.(1)

6. V obravnavani zadevi gre za plačilni nalog, ki kršitelju ni bil izdan in vročen na kraju prekrška, saj je bil prekršek ugotovljen s samodejnim radarskim merilnikom hitrosti, ki vozilo, ki je prekoračilo dovoljeno hitrost, slikovno dokumentira. Kršitelju je bil skupaj s plačilnim nalogom posredovan tudi opis dejanskega stanja ter fotografija samodejnega radarskega merilnika hitrosti. S tem je bilo kršitelju omogočeno izpodbijanje plačilnega naloga v zahtevi za sodno varstvo, o čemer je bil v plačilnem nalogu tudi poučen. Prekrškovni organ ni bil dolžan kršitelju omogočiti dodatne izjave v hitrem postopku o prekršku. Pravna podlaga, na katero se sklicuje vlagatelj (drugi odstavek 55. člena ZP-1), velja v primeru izdaje odločbe o prekršku.

7. Sodišče je torej napačno štelo, da je bila kršitelju pravica do izjave pred prekrškovnim organom kršena, in ga nepravilno pozvalo k pregledu spisa in podajanju izjave, do katere kršitelj ni bil upravičen. Kršitelj bi namreč moral vse dejanske in pravne argumente (torej tudi tiste, ki jih je navedel v kasnejši izjavi z dne

16. 10. 2012) navesti že v zahtevi za sodno varstvo oziroma do izteka roka za vložitev zahteve za sodno varstvo, tj. do 28. 11. 2011. V obravnavanem primeru pa tudi ni podana situacija iz petega odstavka 65. člena ZP-1, saj iz spisa ne izhajajo nobena dejstva, ki ne bi bila vsebovana že v plačilnem nalogu in opisu dejanskega stanja, ki sta bila kršitelju vročena.

8. Ker torej kršitelj do podajanja dodatnih pisnih argumentov v postopku z zahtevo za sodno varstvo po zakonu ni bil upravičen, mu sodišče s tem, ko njegove izjave z dne 16. 10. 2012 ni upoštevalo (ne glede na to, da ga je k podajanju te izjave samo pozvalo), ni kršilo pravice do izjavljanja v postopku.

C.

9. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, jo je Vrhovno sodišče, v skladu z določilom

425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.

Op. št. (1) : Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 58/2010 z dne 20. 4. 2010, IV Ips 87/2012 z dne 27. 11. 2012 in druge.