Jedro

Ni bistveno, ali je tožena stranka na ta dela razporejala druge delavce brez formalne razporeditve ali z njo, bistveno je, da v primeru zaposlovanja drugih delavcev na dela, kjer je bilo v primeru tožnikov ugotovljeno, da je bilo njuno delo tam nepotrebno za dalj kot šest mesecev, ne gre za dela, ki bi postala trajno nepotrebna. Tožena stranka je tožnikoma ponudila drugo ustrezno delo, za katerega tožnika zdravstveno nista bila sposobna. Zato bi tožena stranka, če bi hotela reševati problem tožnikov v skladu z ustreznimi zakonskimi določbami, morala tožnikoma ponuditi drugo, njunemu zdravstvenemu stanju primerno možnost, če jo je imela na voljo. Tožnika sta v spis vložila razpis tožene stranke, kar je po mnenju revizijskega sodišča več kot dovolj, če upoštevamo, da je v skladu z določbo drugega odstavka 36. h člena ZDR tudi v postopku sodnega varstva, dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, na organizaciji oziroma delodajalcu. Zato bi moralo sodišče dokaze, da gre res za korektno izpeljane postopke ugotavljanja trajno presežnih delavcev in posledičnega prenehanja delovnega razmerja, dobiti od tožene stranke, ne pa zaključevati, da tožnika svojih trditev nista uspela dokazati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek obeh tožnikov na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi uvrstitve med trajno presežne delavce in na odločitev, da jima delovno razmerje ni prenehalo, da še vedno traja z vsemi pravicami iz njega in da ju je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh tožečih strank in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Menila sta, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o razpisu devetih prostih delovnih mestih voznikov. To je bilo grajano tudi že v pritožbi.

Sodišče druge stopnje ne bi smelo samo obravnavati tega vprašanja, ker o zadevi ni odločalo sodišče prve stopnje. Zato bi moralo prvostopenjsko odločitev razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bi lahko izvedlo vse dokaze. Bistveno pa je vprašanje, ki kaže, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, to je, da tožena stranka tožnikoma, ki ju je opredelila kot trajno presežna delavca, ni ponudilo ustreznega dela, čeprav je bilo na razpolago. To kaže razpis za šoferje, ki naj bi se za šoferje celo dokvalificirali, oba tožnika pa že imata izpit C kategorije. Možno bi bilo tudi, da bi tožena stranka oba tožnika razporedila v drugo organizacijo, pa tudi tega ni storila. Zato predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje revizija.

Čeprav revizija ne pove, kje naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, verjetno uveljavlja bistveno kršitev postopka v zvezi z določbami 370. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je brez obravnave presojalo dejansko stanje oz. ocenjevalo dokaze, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja presežnih delavcev, čeprav sodišče prve stopnje ni v celoti odločalo o njem. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je prvostopenjsko sodišče izvajalo dokaze tudi glede "razpisa za pridobitev izpita za voznika C kategorije". Zato je sodišče druge stopnje na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotavljalo dejansko stanje in zavzelo stališče v zvezi s tem vprašanjem, ne da bi zadevo vrnilo sodišču prve stopnje ali samo neposredno izvedlo dokaze.

Prav pa ima po mnenju revizijskaga sodišča revident v tistem delu revizije, ko napada uporabo materialnega prava, na kar revizijsko sodišče pazi že tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Drugostopenjsko sodišče je pri odločitvi izhajalo iz domneve, da je bil v tožnikovem primeru pravilno ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca, kot to določata 33. in 34. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in da je to dovolj tudi za prenehanje delovnega razmerja.

Vendar pa se tudi pri takem zaključku ni dovolj posvetilo posledicam, ki izhajajo iz določbe 36.a člena ZDR. Ta namreč določa, da delovno razmereje delavca, četudi postane trajno nepotrebno, ne preneha, če je delavca mogoče v okviru organizacije oziroma pri delodajalcu razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, če delavec s tako razporeditvijo soglaša in če je možno delavca za opravljanje drugega ustreznega dela prekvalificirati oziroma dokvalificirati v roku šestih mesecev.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v spornem primeru vprašljiva že pravilna uporaba določb 33. člena ZDR. Do svoje odločitve, ki je po mnenju revizijskega sodišča vsaj preuranjena, je sodišče v izpodbijani sodbi, pred tem pa že tudi prvostopenjsko sodišče, prišlo kljub temu, da v spisu ni nobenega prepričljivega dokaza o tem, da v primeru obeh tožnikov dejansko gre za prenehanje potreb po delu delavca. O tajno presežnih delavcih pa določbi citiranega člena lahko govorimo samo, če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov nepotrebno za dalj kot šest mesecev. Revizijsko sodišče sicer povsem soglaša z ugotovitvijo nižjega sodišča, da je proizvodnja (taka ali drugačna) proces in da se potrebe po delu delavcev lahko spreminjajo. Vendar bi bilo treba preveriti, kaj je s trditvami tožnikov, da so se na delovnih mestih, kjer sta postala trajna presežka, zaposlovali drugi delavci, predvsem pa je treba tudi ugotoviti, kdaj so se tam delavci zaposlovali. Pri tem ni bistveno, ali je tožena stranka na ta dela razporejala druge delavce brez formalne razporeditve ali z njo, bistveno je, da v primeru zaposlovanja drugih delavcev na dela, kjer je bilo v primeru tožnikov ugotovljeno, da je bilo njuno delo tam nepotrebno za dalj kot šest mesecev, ne gre za dela, ki bi postala trajno nepotrebna. Čeprav je treba pri presoji upoštevati tudi možen časovni premik, ki pa v postopku zaenkrat ni bil ugotovljen in razvojnost v proizvodnji, je pri takem stanju vprašljiva razporeditev tožnikov med trajno presežne delavce po določbah 33. člena ZDR.

Če je bil pravilno uporabljen zakon glede določb 33. člena ZDR pa se postavi naslednje vprašanje, ali je tožena stranka v svojih postopkih pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi ugotavljala, ali je tožnikoma, po ukinitvi njunih delovnih mest in ugotovitvi, da je njuno delo postalo trajno nepotrebno, možno zagotoviti drugo ustrezno delo ali pa krajšo dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo, kot to določa 36.a člen ZDR. Če so take možnosti, trajno presežnim delavcem delovno razmerje ne more prenehati. Res je, da je tožena stranka tožnikoma ponudila drugo ustrezno delo, za katerega tožnika zdravstveno nista bila sposobna. Zato bi tožena stranka, če bi hotela reševati problem tožnikov v skladu z ustreznimi zakonskimi določbami, morala tožnikoma ponuditi drugo, njunemu zdravstvenemu stanju primerno možnost, če jo je imela na voljo. Pri tem ne gre spregledati, kar tožnika opozarjata ves čas postopka, da je tožena stranka že naslednji mesec, po dokončnosti sklepov, s katerimi sta tožnika postala trajno presežna delavca, ki jima ni bilo možno zagotoviti ustrezne zaposlitve ali krajše dokvalifikacije ali prekvalifikacije, iskala delavce, ki naj bi se dokvalificirali s tem, da bi opravili izpite za voznike C kategorije, da bi jih bilo možno kasneje vključiti v tečaje za voznike težke mehanizacije ali tečaje za žerjaviste. Oba tožnika sta po navedbah, ki sta jih dala sodišču in ki jih je potrdila tudi kadrovska referentka tožene stranke (l. št. 16), že celo bila kvalificirana za voznika C kategorije in bi lahko bila njuna vključitev v planirane tečaje zato možna in smotrna. Pri tem navedba tožene stranke, da je bil razpis (z dne 21.4.1993) objavljen kasneje, ko sta tožnika že postala trajna presežka, ne more biti upošteven, saj se potrebe po večjem številu delavcev z opravljenim izpitom za voznike C kategorije v tako velikem in organizacijsko zahtevnem podjetju, kot je tožena stranka, ne morejo pojaviti kar nenadoma, saj morajo biti že zaradi izvedbe potrebnih postopkov planirane na daljše obdobje. Zato bi bilo vsekakor treba preveriti tudi, kaj je bilo v primeru tožnikov z možno dokvalifikacijo oziroma prekvalifikacijo in zakaj jima ta ni bila ponujena oziroma omogočena.

V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje svojo odločitev razlogovalo tudi z zaključkom, da tožnika nista ponudila dovolj dokazov za trditve, da naj bi tožena stranka razpisala potrebe po večih delavcih, voznikih C kategorije, v času odpovednega roka. Tako stališče nižjega sodišča ni sprejemljivo. Tožnika sta v spis vložila razpis tožene stranke, kar je po mnenju revizijskega sodišča več kot dovolj, če upoštevamo, da je v skladu z določbo drugega odstavka 36. h člena ZDR tudi v postopku sodnega varstva, dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, na organizaciji oziroma delodajalcu. Zato bi moralo sodišče dokaze, da gre res za korektno izpeljane postopke ugotavljanja trajno presežnih delavcev in posledičnega prenehanja delovnega razmerja, dobiti od tožene stranke, na pa zaključevati, da tožnika svojih trditev nista uspela dokazati.

Z navedenimi vprašanji se kljub temu, da bi se moralo, drugostopenjsko sodišče, kar velja tudi za prvostopenjsko, pred odločanjem ni ukvarjalo. Razčiščevalo je samo vprašanje, ali je bil izveden postopek po 35. členu zakona o delovnih razmerjih, ki sledi ugotovitvi obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca, ki se ugotavlja po določbah 33. in 34. člena zakona o delovnih razmerjih, s čemer pa se je ukvarjalo bolj formalno kot vsebinsko. Tako ravnanje je pripeljalo do tega, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, saj bo v nadaljnjem postopku treba ugotoviti, ali so v primeru obeh tožnikov res izpolnjeni pogoji za ugotovitev obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavca in prenehanja delovnega razmerja in šele nato, v skladu z ugotovitvami, ponovno odločiti.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).