Jedro

V pogodbi o zaposlitvi je bila sicer določena plača v nižjem znesku, vendar je tožnik dokazal, da je bila ustno dogovorjena urna postavka za redno delo višja. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači glede na ustni dogovor strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača plačo za julij 2008 v višini 151,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2009 dalje; plačo za avgust 2008 v višini 548,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje; regres za letni dopust za leto 2007 v višini 362,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2008 dalje; regres za leto 2008 v višini 451,71 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 dalje; nadomestilo plače za praznične dni za leto 2007 v višini 168,00 EUR in za leto 2008 v višini 250,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje; nadomestilo plače za letni dopust v višini 156,80 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008 dalje, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Višji zahtevek in odškodninski zahtevek za izgubljeni zaslužek v višini 807,72 EUR je zavrnilo. Nadalje je sklenilo, da se umik tožbe za znesek 600,00 EUR vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. tč. izreka sklepa). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 260,70 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (2. tč. izreka sklepa).

Zoper ugodilni del sodbe in sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka z laično pritožbo in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je zmotno oprlo na toženčeve trditve, da je bila urna postavka dogovorjena ustno, in da ni vsebovala nadomestila za regres in praznične dni ter ni upoštevalo trditve tožene stranke, da je urna postavka zvišana prav zaradi tega. Sodišče neutemeljeno ni sledilo izpovedi računovodkinje o tem, da se je z delavci dogovorila o višini plače in načinu izplačevanja. Razlog, da ne sledi pričanju računovodje, je sodišče podkrepilo z izjavo direktorja, da je urna postavka 3,92 bila taka, ker so bili delavci pridni. Direktor vprašanja ni popolnoma razumel, ker se sploh ni spuščal v način obračuna in je mislil, da je za mesece, ko je izplačana stimulacija, da je bilo v obliki povišane urne postavke, ne pa, da se tekom celega leta izplačuje stimulacija oz. pridnost v obliki povišane urne postavke. Poskušal je pojasniti, da velja pogodba o zaposlitvi in vse kar pripada delavcu po njej, vendar je bil napačno razumljen. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo direktorjeve izjave, da se ni on ukvarjal z listinami in plačami, ampak le z delom na gradbišču, in da morajo v zvezi z izplačili vprašati ženo, ker se je ona s tem ukvarjala. Če bi se urna postavka izplačevala na račun pridnosti, potem ne bi bilo potrebno stimulacije dodatno prikazovati. Poleg tega stimulacija ni nekaj, kar delavcu pripada, ampak mora obstajati razlog. V letu 2008 niso obstajali razlogi, da se delavce dodatno nagrajuje, zato stimulacija ni bila izplačana. Urna postavka je bila tudi za leto 2007 od samega začetka večja, kot po pogodbi o zaposlitvi, zato ni utemeljena trditev sodišča prve stopnje, da zaradi zvišanja urne postavke šele februarja 2008 ne more biti utemeljena trditev, da je tožena stranka na tak način plačevala regres za leto 2007. Dejstvo je, da je bilo s tožnikom dogovorjeno, da urna postavka vsebuje tudi regres za letni dopust in praznične dni, vendar pa je tožnik ves čas lagal, da ni bilo tako, ker se je s tem poskušal okoristiti. Vsakič ko je tožena stranka na tožnikove trditve ponudila kakšne nasprotne dokaze, je tožnik že zamenjal zgodbo oz. trditve. Tožnik tako ni izpovedoval po resnici glede dela v mesecu juliju in avgustu 2008, kot tudi glede izplačanega regresa za leto 2007 in 2008. Tožnik v tožbi ni omenjal 600,00 EUR akontacije, ki mu je bila izplačana julija in septembra, ampak je zahteval celotne plače. V postopku pa je bilo nato ugotovljeno, da je dobil 600,00 EUR akontacije. Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo, da tožnikove izjave niso verodostojne, vendar se na to ni oziralo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana dela prvostopenjske sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri.

Sodišče prve stopnje glede tožnikovih zahtevkov glede regresa za letni dopust za leto 2007 in 2008 in nadomestila plače za praznične dni za leti 2007 in 2008, utemeljeno ni sledilo pričanju računovodkinje, da je do zvišanja urne postavke prišlo zaradi sprotnega vračunavanja regresa za letni dopust in nadomestila plače za praznične dni, temveč je sledilo tožnikovi izpovedbi, da je bila urna postavka v višini 3,92 EUR ustno dogovorjena za redno opravljeno delo. Tožnikovo izpovedbo dopolnjuje direktorjeva, da je bila urna postavka zvišana, ker so bili delavci pridni. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da direktor vprašanja ni popolnoma razumel, da je bil napačno razumljen, in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je plače obračunavala računovodkinja. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim pojasnjuje, da bi direktor tožene stranke, v kolikor ne bi razumel vprašanja, lahko na naroku to razčistil, vendar iz zapisnikov narokov ni razbrati, da direktor česa ne bi razumel in bi zahteval dodatna pojasnila. Prav tako pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je direktor zakoniti zastopnik tožene stranke in tako odgovoren za zakonito poslovanje tožene stranke, kar pomeni, da mora biti seznanjen tudi z načinom obračunavanja plač delavcem. Računovodja namreč le izvaja dela po navodilih zakonitega zastopnika in na račun tožene stranke, podpisnik vseh dokumentov in računovodskih izkazov, ki jih tožena stranka predloži davčnim organom in drugim subjektom, s katerimi posluje, pa je zakoniti zastopnik in ne računovodja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo direktorjevi izpovedbi, da je bila urna postavka zvišana, ker so bili delavci pridni, ne pa zato, ker bi bila v urno postavko po dogovoru z delavci vračunana tudi regres za letni dopust in nadomestilo plače za praznične dni.

Tudi glede vtoževanih plač za mesec julij in avgust 2008 je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka nenazadnje niti ni trdila, da bi tožniku za ta dva meseca, izplačala plačo. Trdila je le, da mu je izplačilo plače poračunala z akontacijo v višini 600,00 EUR, ter da mu jo je poračunala tudi z razliko med urno postavko po pogodbi o zaposlitvi in urno postavko 3,92. Tožena stranka v zvezi s trditvami o poračunavanju plače z zneskom razlike med urno postavko po pogodbi o zaposlitvi in urno postavko 3,92, prihaja tudi sama s seboj v nasprotje, saj če je tožena stranka tožniku dolgovani znesek plače poračunala s to razliko. Navedeno pomeni, da tožena stranka tožniku iz naslova regresa (ki naj bi bil vračunan v povišani urni postavki, kot to sama trdi) ni ničesar plačala.

Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da se glede na Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZSPV, Ur. l. št. 5/1996 in nadaljnji) prispevki za socialno varnost ne plačujejo pri regresih za letni dopust, v delu, ki ne presega 70% povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji, medtem ko se prispevki za socialno varnost plačujejo od bruto plače. Ni verjetno, da bi računovodkinja tožene stranke spregledala ta zakonska določila, saj bi to pomenilo, da bi s takšnim načinom obračunavanja regresa, kot ga je navedla tožena stranka, delavce oškodovala za neto znesek regresa v višini prispevkov, ki jih po ZSPV niso dolžni plačati. Ker takšen način obračunavanja plač, regresov in nadomestila plač za praznične dni, kot ga je zatrjevala tožena stranka tudi ni običajen (običajen način obračunavanja plač je takšen, da je iz obračunskih listov razvidna natančna specifikacija posameznih postavk), je tudi iz tega razloga, sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedbi. Tudi iz tega razloga so zato neutemeljene vse navedbe tožene stranke, ki izpodbijajo verodostojnost tožnikove izpovedbe.

Potem, ko je tožena stranka navedla dejstva o izplačani akontaciji v višini 600,00 EUR, je tožnik tožbeni zahtevek delno umaknil, zato mu ni mogoče očitati nepoštenosti. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe tožene stranke še v pritožbi nekonsistentne, saj iz obračunskih listov za mesece od junija do oktobra 2007 izhaja, da je tožniku plačo obračunavala po urni postavki 3,00 EUR, kar je manj, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (3,06 EUR upoštevajoč 176 ur), čeprav v pritožbi trdi, da je bila urna postavka tudi za leto 2007 od samega začetka večja, kot po pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno apliciralo materialno pravo. V skladu z določbo 4. odst. 15. čl. ZDR v primeru, če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 1. odst. 29. čl. zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe. Po 29. čl. ZDR je sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi plača. V pogodbi o zaposlitvi (A2) je bila plača sicer določena, vendar pa je tožnik dokazal, da je znašala urna postavka za redno delo od februarja 2008 dalje, glede na usten dogovor med strankama, 3,92 EUR, zato je sodišče prve stopnje ta znesek pravilno upoštevalo pri presoji tožnikovega zahtevka iz naslova neizplačanih plač in nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tudi glede vtoževanih regresov za letni dopust se je sodišče pravilno oprlo na določbe ZDR (131., 161. čl.) in kolektivne pogodbe, ki jih citira. Odločitev glede nadomestila plače za praznike temelji na 137. čl. ZDR, glede nadomestila plače za letni dopust pa na določbi 166. čl. ZDR in je tudi skladna s prakso VDSS v podobnih primerih (Pdp 825/2010) z dne 31. 3. 2011).

Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka (2. tč. izpodbijanega sklepa).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP).