Jedro

Tožena stranka je tožnika odjavila iz zavarovanj. Takšen način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitve je nezakonit, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dne zaposlitve pri novem delodajalcu ter da je tožena stranka dolžna tožnika za sporno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja, utemeljen.

Tožena stranka je pripravljalni vlogi navajala, da ji je zaradi ravnanja tožnika nastala škoda, da zato tožniku ne dolguje ničesar več, ter da zato zoper njega uveljavlja nasproti zahtevek. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo in zapisalo, da tožena stranka nasprotne tožbe ni vložila, njene navedbe pa tudi niso dovolj določne, da bi sodišče lahko štelo, da uveljavlja pobotni ugovor, zato o zatrjevani odškodninski odgovornosti tožnika ni odločalo. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, saj predstavljajo navedbe tožene stranke glede nastale škode, za katero naj bi bil odgovoren tožnik, pobotni ugovor. Tožena stranka je navedla, da ima nasproti tožniku terjatev, ki jo je opredelila po višini, ter da mu zaradi te terjatve ne dolguje ničesar več. Tožena stranka je prav tako navedla dejstva, relevantna za presojo ugotavljanja obstoja njene terjatve, na podlagi navedb pa je tudi mogoče opredeliti pravno naravo terjatve, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje o terjatvi tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot, ni odločalo, je kršilo določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP .

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v: - delu I./2. točke izreka glede obračuna bruto nadomestila plače za čas od 20. 12. 2011 do 11. 2. 2012 v višini 748,10 EUR mesečno, odvoda davkov in prispevkov ter izplačila neto zneska nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu od nadomestila za pretekli mesec do plačila, - I./3. točki izreka, - I./4. točki izreka, - I./5. točki izreka in - II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z odjavo iz socialnih zavarovanj z 19. 12. 2011 nezakonita (točka I./1. izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19. 12. 2011 in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2011 trajalo do 11. 2. 2012 ter je tožena stranka dolžna tožnika v 15 dneh za čas od 20. 12. 2011 do 11. 2. 2012 prijaviti v socialna zavarovanja in mu za ta čas obračunati bruto nadomestilo plače v višini 748,10 EUR mesečno ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./2. izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh izplačati razliko v neto plači za oktober 2011 v višini 289,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunati bruto plačo za november 2011 v višini 748,10 EUR in za december 2011 v višini 458,51 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./3. izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh izplačati dnevnice za julij 2011 v višini 549,52 EUR, za avgust 2011 v višini 436,76 EUR, za september 2011 v višini 494,52 EUR, za oktober 2011 v višini 760,00 EUR in za november 2011 v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./4. izreka) ter regres za leto 2011 v višini 748,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I./5. izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti tudi njegove pravdne stroške v višini 1.402,73 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno laično pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Tožnik je bil tisti, ki je na poti, pri opravljanju prevoza oz. svoje delovne zadolžitve želel prekiniti opravljanje prevoza in v tujini zapustiti tovorno vozilo. S svojim ravnanjem je tožnik želel oškodovati toženo stranko in ji povzročiti poslovno škodo, kar je razvidno iz sms sporočil, ki jih je pošiljal toženi stranki. Glede na 24. člen pogodbe o zaposlitvi in dejstvo, da je bilo ravnanje tožnika usmerjeno v škodovanje tožene stranke, je imela slednja vso pravico, da pogodbo o zaposlitvi prekine. Tožnik je bil tisti, ki je prekinil delovno razmerje na nezakonit in nepravilen način. Tožena stranka se ne strinja niti s tem, da mora tožniku izplačati dnevnice, saj se je tožnik s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi strinjal z načinom obračuna in mesečnega plačila. Tožnik je ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi, saj je toženi stranki namerno povzročal škodo na tovornem vozilu in zmanjševal njegovo vrednost, kar je razvidno tudi iz predloženih slik. Poleg škode na vozilu je tožena stranka utrpela tudi poslovno škodo zaradi izgube prihodka, saj zaradi ravnanja tožnika ni mogla opraviti naročenega prevoza. Tožena stranka je tako bila ob prihodek v višini 5.800,00 EUR, ki ga tožena stranka uveljavlja v plačilo od tožnika. Tožnik tudi ni upošteval odpovednega roka, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik po 27. 11. 2011 dela za toženo stranko ni želel več opravljati, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda, saj v kratkem času ni mogla zaposliti drugega voznika. Toženi stranki je tako nastala poslovna škoda v višini najmanj 250 EUR dnevno, kar znese skupaj 5.500,00 EUR, kar tožena stranka tudi uveljavlja v plačilo od tožnika. Skupaj tako tožena stranka uveljavlja znesek v višini 11.300,00 EUR. Iz priloženih plačilnih list za obdobje od junija do decembra 2011 je razvidno, da je bilo tožniku izplačano bistveno več, kot mu je pripadalo. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili za izplačilo glede na relacijo opravljanja prevozov in število opravljenih prevozov v posameznih mesecih. Tožnik ni vodil vseh potrebnih evidenc, med drugim tudi potnih nalogov, ki so osnova za izračune in bi jih moral predložiti toženi stranki. V zvezi navedbami sodišča prve stopnje, da se ni odzvala vabilu na zaslišanje, tožena stranka odgovarja, da je sodišče prve stopnje obvestila o razlogih, zakaj se ni odzvala na vabilo, z izjemo zadnjega vabila na glavno obravnavo. Tožena stranka meni, da je dejstvo, da ji je v začetku leta 2012 odtrgalo spodnji del leve noge, opravičljiv razlog za izostanek.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je poravnalni narok, prvi narok in drugi narok za glavno obravnavo izvedlo v nenavzočnosti tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje obvestila o razlogih za odsotnost, za katere meni, da so opravičljivi, in svojo udeležbo (razen za zadnji narok za glavno obravnavo) tudi opravičilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno, saj je na predlog tožene stranke sodišče prve stopnje narok kar štirikrat prestavilo, kljub temu, da tožena stranka ni predložila zdravniškega opravičila, izdanega na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče prve stopnje je hkrati z vabilom na glavno obravnavo z dne 1. 7. 2013 za narok dne 19. 12. 2013 toženi stranki poslalo tudi obvestilo (list. št. 61), kateremu je priložilo tudi fotokopijo ustreznega obrazca in toženo stranko izrecno opozorilo, da bo upoštevalo le zdravniško opravičilo, izdano na priloženem obrazcu in posledice v primeru nespoštovanja opozorila. Obvestilo je bilo toženi stranki vročeno že dne 17. 7. 2013. Žena tožene stranke je sodišče prve stopnje šele dne 17. 12. 2013 obvestila, da je tožena stranka v tujini in se zato naroka ne bo mogla udeležiti. Ker tožena stranka svojega izostanka ni na ustrezen način opravičila, je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo v njeni odsotnosti. Odsotnosti z drugega naroka za glavno obravnavo, o datumu in uri katerega je bila tožena stranka obveščena s poslanim zapisnikom o poravnalnem naroku in prvem naroku, pa tožena stranka sploh ni opravičila.

Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene za obdobje od 21. 6. 2011 do 21. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonito, saj ga je tožena stranka le odjavila iz zavarovanja dne 19. 12. 2011 in mu ni niti pisno obrazloženo odpovedala pogodbe o zaposlitvi niti ni izpolnila drugih s tem povezanih delodajalčevih obveznosti, in sicer omogočenje zagovora, opozorilo glede pravnega varstva in delavčevih pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki kažejo v smeri tožnikovega kršenja njegovih delovnopravnih obveznosti, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da takšne kršitve nimajo in ne morejo vplivati na obveznost delodajalca, da ravna skladno z zakonom tako pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot v primeru posluževanja drugih ukrepov, usmerjenih proti ravnanju delavca, ki krši svoje obveznosti. Določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/2002 in nadalj.) so prisilne narave in namenjene varstvu delavcev kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, kar pomeni, da jih mora delodajalec spoštovati in upoštevati v postopkih, ki jih vodi proti delavcu. Navedeno pa ne pomeni, da je delavec v delovnem razmerju absolutno varovan in nedotakljiv, pač pa ga lahko, kadar ne spoštuje svojih obveznosti, določenih v pogodbi o zaposlitvi in zakonu, doletijo sankcije, v primerih najhujših kršitev tudi redna ali celo izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka v predmetni zadevi ni ravnala na opisan način in je pri odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi kršila zakon, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito (I./1. točka izreka izpodbijane sodbe). Posledično je tudi pravilno odločilo, da je tožnikovo delovno razmerje trajalo do 11. 2. 2012 (datum zaposlitve pri novem delodajalcu) in da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja (prvi del I./2. točke izreka izpodbijane sodbe).

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja s tem, da mora tožniku izplačati dnevnice in mu je bilo izplačano bistveno več, kot si je tožnik zaslužil. Ob tem še navaja, da tožnik sam ni vodil evidence opravljenih prevozov, ni izpolnjeval potnih nalogov, kar je bila njegova obveznost, enako kot predložitev potnih nalogov toženi stranki. Pritožbeno sodišče glede navedenega ugotavlja še, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede zahtevanega nadomestila plače (drugi del I./2. točke izreka izpodbijane sodbe), (razlike) plače za obdobje od oktobra do decembra 2011 (I./3. točka izreka izpodbijane sodbe) in dnevnic (I./4. točka izreka izpodbijane sodbe). Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je breme dokazovanja, da je bilo delavcu, torej tožniku, izplačano dolgovano plačilo za delo (plača, dodatki, povračilo stroškov itd.) na strani delodajalca, to je tožene stranke. Delodajalec je tudi dolžan na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS; št. 40/2006) voditi vse potrebne evidence v zvezi s tem in ima pravico od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času in stroških, povezanih z njim. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja nasproti delavcem ustrezne ukrepe, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna tudi v delu, v katerem je odločalo o nadomestilu in razliki plače ter dnevnicah, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik uveljavljano plačilo že dobil plačano ali da bi med strankama obstajal morebiten drugačen dogovor.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da nasproti tožniku uveljavlja odškodninski zahtevek v skupni višini 11.300,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2012 (list št. 22 do 27) navajala, da ji je zaradi ravnanja tožnika nastala škoda, zato tožniku ne dolguje ničesar več in nasproti njemu uveljavlja nasproti zahtevek v višini 11.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo in zapisalo, da tožena stranka nasprotne tožbe ni vložila, njene navedbe pa tudi niso dovolj določne, da bi sodišče lahko štelo, da uveljavlja pobotni ugovor, zato o zatrjevani odškodninski odgovornosti tožnika sodišče ni odločalo (9. točka obrazložitev izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, saj predstavljajo navedbe tožene stranke glede nastale škode, za katero naj bi bil odgovoren tožnik, pobotni ugovor. Tožena stranka je navedla, da ima nasproti tožniku terjatev, ki jo je opredelil po višini, ter da mu zaradi te terjatve ne dolguje ničesar več. Tožena stranka je prav tako navedla dejstva, relevantna za presojo ugotavljanja obstoja njene terjatve, na podlagi navedb pa je tudi mogoče opredeliti pravno naravo terjatve, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje o terjatvi tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot, ni odločalo, je kršilo določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, povezano z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožnika. Pritožbeno sodišče je tako, kljub temu, da je sicer odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kot navedeno zgoraj, zaradi specifične oblike izreka v primeru procesnega pobotanja, izpodbijano sodbo razveljavilo v delu I./2. točke, v I./3. točki, v I./4. točki, v I./5. točki in II. točki izreka, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP).

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče vsebinsko odločati o pobotnem ugovoru tožene stranke, torej ugotoviti relevantna dejstva in po potrebi izvesti dokaze, ki se nanašajo na v pobot uveljavljeno odškodninsko terjatev tožene stranke, ter na podlagi svoje odločitve o (ne)utemeljenosti pobotnega ugovora ustrezno oblikovati izrek v sodbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.