Jedro

Tožniki so zaradi skoraj dve urne zamude vlaka v pristanišče Civitavecchie prišli prepozno, saj je ladja že odplula. Zaradi navodil tožene stranke, da bo mogoče vkrcanje opraviti v Messini, so se tožniki morali vrniti v Rim in ta transfer plačati, nato do odhoda vlaka v Messino deponirati prtljago, večerjati (večerjo so sicer imeli plačano na ladji), plačati vlak v Messino, zajtrk v Messini, ki ga bi prav tako sicer imeli na ladji in plačati taksi iz Messine do pristanišča. Gre torej za materialno škodo, ki je tožeči stranki nastala ob (nepravilni) izpolnitvi pogodbe o organiziranju potovanja. Gre za obliko poslovne škode, zato bi bili toženi stranki lahko prosti te odgovornosti le v primeru, če bi dokazali, da nista mogli pravilno izpolniti svoje obveznosti oz., da sta zamudili z izpolnitvijo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih nista mogli preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem (ugodilnem) delu in v odločitvi o pravdnih stroških potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da sta dolžni solidarno plačati vsakemu od petih tožnikov znesek 17.215,89 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2000 dalje do plačila, vsakemu 3.361,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2000 dalje do plačila, prvi in drugi tožeči stranki vsaki po 11.489,71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2000 dalje do plačila, drugi, tretji in četrti tožeči stranki pa vsaki po 10.292,86 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. Prisojeni zneski predstavljajo odškodnino za škodo, ki je tožeči stranki nastala z udeležbo na turističnem potovanju v organizaciji obeh toženih strank.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožujeta toženi stranki. Prva tožena stranka najprej opozarja, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavreči, ker enoletni rok, v katerem bi lahko tožniki uveljavljali svojo pravico v sodnem postopku, predstavlja materialni prekluzivni rok, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in ne, kot naj bi to napačno razložilo sodišče prve stopnje, le na ugovor tožene stranke. Tožniki tudi niso dokazali, da so v skladu z 869. členom ZOR ugovarjali pri organizatorju potovanja v osmih dneh po končanjem potovanju. Tožba je bila vložena oz. spremenjena 20.10.2003, zato je jasno, da je bil zahtevek vložen prepozno. V nadaljevanju pritožbe prva tožena stranka oporeka stališču sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožnikov in glede svoje pasivne legitimacije z argumenti, ki so bili navedeni že pred prvostopenjskim sodiščem. Po mnenju pritožbe je sklicevanje na 149. člen ZOR, ki ureja pogodbo v korist tretjega napačna, cesijsko izjavo M. d.o.o. o prenosu terjatve na tožnike pa je sodišče prejelo šele med postopkom, zato bi moralo že prej tožbeni zahtevek zavrniti. V zvezi s svojo pasivno legitimacijo pa navaja, da je že iz odgovora na tožbo druge tožene stranke jasno razvidno, da je bila ta organizator potovanja, kar izhaja tudi iz programa potovanja. To je bilo izrecno sporočeno tudi M. d.o.o., ki je storitev naročil in sicer z dopisom z dne 25.10.2000, kjer je prva tožena stranka jasno navedla, da je kot zastopnik družbe A. sprejela reklamacijo in jo posredovala družbi A. Tožniki oz. družba M. d.o.o. so bili torej obveščeni, kdo je odgovoren in kdo je organizator potovanja. V zvezi z samo odgovornostjo za škodo pa oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da organizator ni predvidel in računal na možnost morebitne zamude železniškega prometa. Sodišče ji neutemeljeno očita, da ni ravnala kot skrben gospodar. Opozarja, da bi po voznem redu moral vlak priti na železniško postajo ob 15.11 uri, ladja pa je odplula ob 18.00 uri, kljub dve urni zamudi vlaka so bili tožniki v pristanišču, ko je bila ladja oddaljena od pomola šele 20 m. Od železniške postaje do pristanišča je tako bilo mogoče priti v manj kot eni uri. V kolikor vlak ne bi imel zamude, bi imeli tožniki na voljo do odhoda ladje tri ure, kar pomeni, da je bilo njeno načrtovanje potovanja dovolj skrbno. Kot je bilo v postopku ugotovljeno, naj bi vlak nekje v bližini Benetk stal dve uri, poleg tega pa se je ustavljal na mestih, kjer sploh ni bilo postaj. Kaj takega pa toženi stranki vsekakor nista mogli predvideti. Argumenti sodišča, ki se nanašajo na zamudo vlaka in na to, kako naj bi bilo potovanje organizirano, so nepravilni, ker sodišče ne poseduje potrebnega strokovnega znanja za tako oceno, uradne poizvedbe pri železniškem prevozniku v Italiji pa je kot neutemeljen dokazni predlog zavrnilo. Torej so zaključki sodišča o neustrezni organizaciji prevoza nepodkrepljeni z dokazi in temeljijo zgolj na subjektivnem predvidevanju sodišča. Izbira vlaka s strani tožene stranke je bila opravljena z vso skrbnostjo, saj je vlak Inter City splošno znan kot eden najboljših evropskih prevoznikov. Glede plačila izleta v Ephessos pa pritožba opozarja, da Ephessos spada h Kusadasiu, da je splošno znano dejstvo, da gre za kraj z antičnimi izkopaninami in je pri oglaševanju Kusadasia vedno omenjen tudi Ephessos. Po mnenju pritožbe je vsaki normalno poslovno sposobni osebi jasno, da gre za eno in isto stvar. Navedbe tožnikov, da so menili, da izlet v Ephessos ostane, čeprav so bili obveščeni, da je program spremenjen tako, da odpade organiziran panoramski ogled Rima in izlet v Kusadasi in slovensko vodenje, so nesmiselne. Po mnenju pritožbe je sodišče tudi kršilo postopek, ker toženima strankama ni dalo možnosti izpovedbe in ju ni zaslišalo. Tožena stranka tudi meni, da ni dolžna tožeči stranki povrniti stroškov luksuzne večerje in zajtrka, ki so si ju tožniki privoščili. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev ustreznega izvedenca ali institucije, ki bi lahko podala izvid ali mnenje o tem, ali je bilo organiziranje takšnega transferja kot ga je organizirala druga tožena stranka strokovno in primerno in je o tem vprašanju samo odločalo, je sodišče kršilo postopek in ustavno načelo enakosti in pravne varnosti. Pritožuje pa se tudi glede pravdnih stroškov, saj je tožeča stranka vtoževala skupaj znesek 633.067,00 SIT, umaknila zahtevek za plačilo 53.858,00 SIT skupaj pa so tožniki uspeli le z zneskom 156.743,95 SIT torej s 24,7% tožbenega zahtevka.

Druga tožena stranka v pritoži prav tako oporeka aktivni legitimaciji tožeče stranke v tem postopku in ne sprejema argumentov sodišča prve stopnje, da ima njihova aktivna legitimacija podlago v pogodbi v korist tretjega. V zvezi z oceno primernosti organizacije potovanja enako kot prva tožena stranka navaja, da se je sodišče postavilo v vlogo strokovnjaka za organiziranje prevozov in da je ocena sodišča, da je vlak že v osnovi neprimerno prevozno sredstvo v primerih, ko je podana zahteva po prispetju v namembni kraj ob določenem času, nesprejemljiva. V kolikor bi namreč v obravnavanem primeru vlak prišel v namembni kraj ob predvidenem času, bi se tožniki zanesljivo uspešno vkrcali na ladjo. V konkretnem primeru je šlo za dogodke, ki jih nihče ne zna pojasniti in jih tožena stranka niti ni mogla ne predvideti, ne preprečiti, čeprav je kot strokovnjak z izkušnjami povsem pravilno izbrala zanesljivega prevoznika in kot dokaz za to predlagala poizvedbe pri prevozniku, česar pa sodišče ni izvedlo. Tudi glede izleta v Ephessos navaja enake pritožbene razloge kot prva tožena stranka in sicer, da je logično, da v kolikor odpade izlet v Kusadasi, ni moč priti niti v Ephessos. Razlog za to, da je izlet odpadel, je tožena stranka pojasnila, saj se je zmanjšalo število udeležencev celotnega izleta in tako cena potovanja na osebo ni prenesla še dodatnega stroška izleta v Ephessos. Sodišče ni toženima strankama dalo možnosti, da bi bili zaslišani in ni ugotovilo dejanskega stanja pravilno in v celoti, kršilo je postopek, kar vse so razlogi zaradi katerih je potrebno pritožbi ugoditi. Nazadnje pa še izpostavlja, da je sodišče napačno ugodilo zahtevku v slovenskih tolarjih, saj je tožnikom škoda nastala v tuji valuti. Pravilni zahtevek bi se zato moral glasiti na plačilo zneska v ITL oz. EUR in USD in zato bi tudi obresti, ki bi, v kolikor bi bil zahtevek utemeljen, lahko bile priznane, morale biti priznane v skladu s sodno prakso o zamudnih obrestih na glavnico v tuji valuti. Pritožuje se tudi glede pravdnih stroškov, ker tožniki niso uspeli v celoti po temelju, kaj šele po višini. Tožena stranka je že pred pravdo ponudila določeno povračilo v smislu poravnave, kar je tožeča stranka odklonila. Upoštevalo pa sodišče tudi ni delnega umika tožbe in v zvezi s tem umikom so tožniki tisti, ki bi bili dolžni povrniti toženi stranki stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tudi če v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče šteti sklenitve pogodbe o potovanju med M. d.o.o. in toženima strankama kot pogodbo v korist tretjega (za M.J. in M.M. je namreč potovanje plačala ta družba), njuna aktivna legitimacija ne more biti vprašljiva, saj sta oba predložila cesijski pogodbi, s katerima jima je M. d.o.o. odstopilo vse terjatve iz naslova škode, ki sta jo tožnika pretrpela med sedemdnevnim križarjenjem po grških otokih v organizaciji toženih strank. V času sodnega odločanja (kar je odločilno), je sodišče obe cesijski izjavi imelo v spisu. Sicer pa za uporabo določil ZOR, ki se nanašajo na pogodbo v korist tretjega govori že okoliščina, da so turistično potovanje koristili tožniki osebno in je tudi škoda nastala prav njim med in zaradi izvrševanja pogodbe.

Tudi glede pasivne legitimacije prve tožene stranke pritožbeno sodišče nima pomislekov in so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem pravilne. 881. člen ZOR (ki se v obravnavanem primeru še uporablja za odločanje na podlagi prehodne določbe iz 1060. člena OZ) je jasen. Če prevzame posrednik o potovanju obveznost, da bo sklenil pogodbo o organiziranju potovanja, mora v potrdilu o potovanju med drugim navesti tudi, da nastopa kot posrednik. Če v potrdilu taka njegova lastnost ni navedena, se šteje posrednik pri organiziranju potovanja za organizatorja. Prva tožena stranka celo sama opozarja, da je svojstvo posrednika v obravnavanem poslovnem razmerju tožeči stranki predstavila v svojem dopisu z dne 25.10.2000, ko je tožnike seznanila, da je njihovo reklamacijo potovanja odstopila v reševanju družbi A. d.o.o., ker naj bi sama pri potovanju nastopala zgolj kot zastopnik druge toženke. To pa je bilo torej povsem očitno že po tem, ko je bilo potovanje opravljeno, kar je v nasprotju z vsebino citiranega 881. člena ZOR. Vse druge dokazne listine v spisu izkazujejo sklepanje pogodbe o organiziranem potovanju s prvotoženo stranko. Vprašanje, ali bi sodišče moralo po uradni dolžnosti upoštevati enoletni materialni prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevka tožeče stranke v sodnem postopku, ali pa bi to smelo storiti zgolj na ugovor tožene stranke, je povsem odveč, glede na to, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče ocenilo, da je tožeča stranka za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka zamudila že osemdnevni rok iz 1. odst. 869. člena ZOR, tožbenemu zahtevku pa je ugodilo na odškodninski podlagi.

Po 866. členu ZOR organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker sploh ni izpolnil ali je le delno izpolnil s pogodbo in s tem zakonom določene obveznosti, ki se nanašajo na organiziranje potovanja. V obravnavanem primeru se je izkazalo, da se potovanje za tožnike ni začelo tako, kot je bilo predvideno v programu, saj so tožniki zaradi skoraj dve urne zamude vlaka na relaciji Trst – Rim kljub takojšnjemu nadaljnjemu transferju v 80 km oddaljeno pristanišče Civitavecchie prišli prepozno, saj je ladja že odplula. Zaradi navodil tožene stranke, da bo mogoče vkrcanje opraviti v Messini, so se tožniki morali vrniti v Rim in ta transfer plačati, nato do odhoda vlaka v Messino deponirati prtljago, večerjati (večerjo so sicer imeli plačano na ladji), plačati vlak v Messino, zajtrk v Messini, ki ga bi prav tako sicer imeli na ladji in plačati taksi iz Messine do pristanišča. Gre torej za materialno škodo, ki je tožeči stranki nastala ob (nepravilni) izpolnitvi pogodbe o organiziranju potovanja. Gre za obliko poslovne škode, zato bi bili toženi stranki lahko prosti te odgovornosti le v primeru, če bi dokazali, da nista mogli pravilno izpolniti svoje obveznosti oz., da sta zamudili z izpolnitvijo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih nista mogli preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR). Razbremenitev odgovornosti je bila na toženi stranki, zato ne drži, da sodišče ni imelo dokazov o njeni odgovornosti, temveč obratno, tožena stranka se te odgovornosti ni razbremenila. Tudi ne drži, da bi sodišče zavrnilo dokazni predlog v zvezi z ugotavljanjem vzroka zamude vlaka v konkretnem primeru. Prvostopenjsko sodišče je namreč že 6.2.2004 od družbe Trenitalia zahtevalo podatke o povprečni zamudi vlakov na relaciji Trst – Rim v letih 1998, 1999, 2000 in o vzroku za zamudo vlaka Inter City na relaciji Trst – Rim, na katerem so se peljali tožniki, pa je odgovor prispel šele po dveh letih (med pritožbenim postopkom dne 11.4.2006), zaradi česar ga prvostopenjsko sodišče ni moglo upoštevati (odgovor pa celo izkazuje zamude vlaka v večini primerov, saj le 17% vlakov nima več kot 5 minutne zamude). Zamuda vlaka je bila v obravnavanem primeru v sferi tveganja tožene stranke. Glede na to, da se obe toženi stranki profesionalno ukvarjata z organizacijo turističnih potovanj, bi morali predvideti oz. računati s tveganji, ki izvirajo iz njune dejavnosti, tako tudi z morebitno zamudo vlaka v primerih, ko je že čez tri ure po prihodu vlaka iz 80 km oddaljenega pristanišča predvideno odplutje ladje. Pritožbena predloga obeh toženih strank, naj sodišče imenuje izvedenca, ki bi ocenil, ali je v obravnavanem primeru šlo za neskrbno načrtovanje potovanja sta zato nepotrebna.

Pri presoji, ali je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da je cena izleta v Ephessos (še vedno) vključena v ceno potovanja, je sodišče pravilno izhajalo iz vsebine ponudbe potovanja. Po vsebini je to bilo strokovno potovanje, namenjeno gostinsko-turističnim delavcem in je zato nudilo tudi možnost ogleda hotelskega kompleksa v Turčiji (priloga A6 spisa) s podrobnejšim programom, ki se je za sredo 4.10.2000 glasil: organiziran je izlet na Ephessos (vključeno v ceno) oz. prosto za individualne nakupe ali pa ogled turističnega naselja v Kusadasiu pod strokovnim vodstvom in pogovor s tamkajšnjimi vodilnimi turističnimi delavci. Glede na vsebino obvestila o spremembi programa potovanja (priloga A4 spisa) iz katerega izhaja, da naj bi izostal le organiziran panoramski ogled Rima, izlet v Kusadasi in slovensko vodenje, je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da je izlet v Ephessos ostal. Na podlagi izvedenih dokazov je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki šteli, da so bili prikrajšani zgolj pri izbiri med izletom v Kusadasi in Ephessom tako, da jim je na voljo ostal le izlet na Ephessos, ki je še dalje ostal vključen v ceno, odpadel pa je ogled turističnega naselja v Kusadasiu pod strokovnim vodstvom in pogovor s tamkajšnjimi vodilnimi turističnimi delavci. Trditev, da da gre pri obeh krajih za isto stvar in da je situacija podobna, kot če bi bil pri izletu v Rim ponujen kolosej, nato pa bi izlet v Rim odpadel, kar bi pomenilo, da jasno odpade tudi ogled koloseja, je popolnoma neprimerna in zavajajoča primerjava. Če so tožniki želeli na izlet v Ephessos, je ladja morala pred tem pristati.

Pritožbena trditev prve tožene stranke, da ni dolžna tožeči stranki povrniti stroškov luksuzne večerje in zajtrka, kar naj bi izkazoval vtoževani znesek za prehrano, je tako pavšalna, da je ni mogoče upoštevati. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev druge tožene stranke, da bi sodišče smelo tožnikom prisoditi povračilo gmotne škode le v tuji valuti z obrestmi kot veljajo za hranilne vloge v tuji valuti na vpogled. Tožniki so slovenski rezidenti, zato je jasno, da jim je škoda nastala v slovenski valuti in to četudi so storitve v Italiji plačali v italijanskih lirah oz. izlet v Turčiji v ameriških dolarjih. Za nakup tuje valute so potrebovali tolarje, zato je sodišče pravilno opravilo konverzijo deviznih zneskov v slovensko valuto na dan nastanka škode (na dan plačila storitve) to je na dan 30.9.2000 oz. za stroške v Messini na 1.10.2000 in za stroške izleta v Ephessos na dan 7.10.2000. Katera dejstva naj bi sodišče ugotovilo z zaslišanjem prvega toženca in (zakonitega zastopnika) druge tožene stranke pritožbi ne pojasnjujeta, njun očitek sodišču, da je s to opustitvijo kršilo postopek pa neutemeljen. Stranki sta bili v postopku zastopani po pooblaščencih, zato jima ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, dejansko stanje v zadevi, ugotavljanju katerega služi izvajanje dokazov, pa je bilo dovolj zanesljivo ugotovljeno.

Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške ima podlago v 2. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Da odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ne sme biti zreducirana zgolj na matematično operacijo, upoštevajoč nominalni uspeh stranke z zahtevkom, izhaja iz dodatne zahteve, predvidene v 2. odst. 154. člena ZPP, da je potrebno pri odločanju upoštevati tudi vse okoliščine primera, to je, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki. Tožeča stranka z zahtevkom za povračilo negmotne škode ni uspela, uspela pa je z zahtevkom za povračilo gmotne škode, torej je odločitev sodišča o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške, mogoče utemeljevati s tem, da je vsaka od strank z enim zahtevkom uspela z drugim pa ne, pri čemer pa velja še dodati, da kakšen dodatni ali zahtevnejši dokazni postopek prav zaradi ugotavljanja utemeljenosti tistega zahtevka s katerim tožeča stranka ni uspela, ni bil potreben.

Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).