Jedro

Tožena stranka lahko postavi pobotni ugovor (ki je po svoji vsebini vedno pogojen, vendar le glede na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke, ali njenega neobstoja) in nato z njim razpolaga tako, da ga umakne ali pa pri njem vztraja. Da pa bi postavila pobotni ugovor pogojno glede na opredelitev nasprotne stranke do njega, zakon seveda ni predvidel in sodišče takšnega pogoja tudi ne bi smelo upoštevati, saj je predstavljal kvečjemu »napovedano strategijo« pravdanja tožene stranke, v procesnem smislu pa ničesar.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. in III. točki izreka razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožene stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev o umiku tožbe (II. točka izreka) zavrže. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopno sodišče obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 24.6.2011, v I. točki (pravilno: v prvem odstavku) v veljavi za znesek 45.480,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2012 dalje do plačila ter v 3. točki (pravilno: tretjem odstavku) za plačilo izvršilnih stroškov (I. izreka izpodbijane odločbe); v presežku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo tudi v prvem odstavku izreka in zaradi umika tožbe v tem delu postopek ustavilo (II. izreka); toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v petnajstih dneh povrne 2.988,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper celotno to odločbo se je pritožila tožena stranka. Očitala ji je napačno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala, da se izpodbijani sklep in sodba razveljavita in vrneta sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je tožena stranka opozorila, da je sklenjen Sporazum o poravnavi obveznosti (z dne 30.4.2012) vseboval tri vrste dogovorov: o obročnem odplačilu, o priznanju vlaganj v višini 20.000,00 EUR in nepogojnem odpustu obveznosti v tej višini ter o delnem (pogojnem) odpustu obveznosti v višini 10.000,00 EUR, v primeru, da tožena stranka ostale obroke poravna v skladu s planom plačil. Sodišče teh dogovorov ni presojalo oz. je o njihovem obstoju zavzelo napačno stališče. Glede stanja dolga ob vložitvi predloga je sodišče upoštevalo zgolj navedbe tožeče stranke in se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je dolg zmanjšala za 12.237,12 EUR. Nato je tožeča stranka še unovčila bančno garancijo, zaradi česar bi morala in mogla svoje terjatve zapirati skladno s seznamom "posamičnih postavk kupcev", ki je bil potrjen kot del sporazuma. Skladno s 287. členom OZ bi morala zapirati terjatve po datumih zapadlosti. Nekritična je obrazložitev sodišča, da je bila sama upravičena izbirati, katero zapadlo in neplačano obveznost bo poplačala z unovčeno bančno garancijo. V tem delu je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je med postopkom pravočasno vložila pobotni ugovor v višini 20.000,00 EUR in zanj podala vse navedbe in dokaze. Sodišče je v zvezi z njim storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi v skladu s 324. členom ZPP moral izrek sodbe vsebovati odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena s pobotom. Zato se odločbe v tem delu ne more preizkusiti. Neumestna je obrazložitev sodišča, da toženka ni vložila nasprotne tožbe, saj ni umaknila pobotnega ugovora do konca postopka. S stališčem sodišča, da je zaradi odstopa tožeče stranke od Sporazuma ta prenehal veljati, in da se zato ni mogoče sklicevati na zavezo tožnice, da bo toženi priznala znesek 20.000,00 EUR, pritožba ne soglaša. Tožeča stranka je odstopila le od dogovora o obročnem odplačilu dolga, ne pa tudi od Sporazuma v celoti. Odpust dolga je bil nepogojen in od njega ni mogoče odstopiti. Zato je tudi brezpogojno prenehala terjatev tožeče stranke v višini 20.000,00 EUR. Tožena stranka je že na naroku, takoj po zaslišanju priče G.P., opozorila na njegovo neverodostojnost, vendar se sodišče do tega ni opredelilo, zato se sodbe tudi v tem delu ne da preizkusiti.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. Pritožba je v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke (I. točka izreka) in posledično glede stroškov (III. točka izreka) utemeljena, v delu, ki se nanaša na odločitev o delnem umiku tožbe (II. točka izreka) pa ni dopustna.

Prvostopno sodišče je odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v prvem odstavku izreka zaradi umika tožbe v delu, v kolikor presega 45.480,24 EUR, in sicer na podlagi delnih umikov tožbe, ki jih je med postopkom podala tožeča stranka. Navedlo je, da je vse te delne umike posredovalo nasprotni stranki, ki jim ni nasprotovala. Zato je v skladu z drugim odstavkom 188. člena ZPP prvostopno sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka privolila v umik tožbe. V pritožbi, ki jo tožeča stranka podaja tudi zoper odločitev o ugotovitvi, da se postopek ustavi zaradi umika tožbe, ni tožeča stranka podala nobenih vsebinskih razlogov v zvezi z zgoraj navedeno utemeljitvijo prvostopnega sodišča. Predvsem pa tožena stranka za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa, saj četudi bi se izkazalo, da bi bila utemeljena, bi ji ne prinesla nobene konkretne in neposredne pravne koristi. Ker je pravni interes za pritožbo procesna predpostavka (četrti odstavek 343. člena ZPP), in ker ga tožena stranka ni izkazala, je sodišče pritožbo kot nedovoljeno v tem delu zavrglo.

V delu, v katerem pritožba izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o tožbenem zahtevku, pa je pritožba utemeljena. Ni sicer mogoče slediti pritožbenemu očitku tožene stranke, da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih navedb, ki jih je podala med postopkom. Ima pa pritožba prav, ko opozarja, da sodišče v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo tudi o obstoju oz. neobstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala zaradi pobota. Tožena stranka je namreč s pripravljalno vlogo, z dne 4.10.2013 (pod točko II) navedla, da je iz naslova vlaganj v višini 20.000,00 EUR takoj zmanjšala skupni dolg tožeče stranke, da tega dolga tožeča stranka ni nikoli odbila od skupnega zneska terjatev, "…zaradi česar tožena stranka ravno v tem postopku podaja pobotni ugovor, in zahteva, da se njen dolg zmanjša za nasprotno terjatev tožene stranke v višini 20.000,00 EUR". Tožena stranka je torej v predmetni pravdi vložila ugovor zaradi pobota, kar pomeni, da je uveljavljala procesni pobot. Kadar tožena stranka uveljavlja z ugovorom svojo nasprotno terjatev zaradi pobota, mora sodišče odločitev o tem ugovoru zapisati v izreku sodne odločbe. To pomeni, da se more izreči o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP). Odločitev o obstoju ali neobstoju terjatve zaradi pobota postane v skladu s tretjim odstavkom 319. člena ZPP tudi pravnomočna. Tožena stranka ima torej pravni interes, da zahteva, da se v izreku sodbe, s katero se odloča o zahtevku tožeče stranke, odloči tudi o terjatvi, ki jo je postavila zaradi pobota.

Prvostopno sodišče se je do te terjatve tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer opredelilo, vendar odločitve o tem najverjetneje zaradi napačnega pravnega stališča, da tožena stranka tega pobotnega ugovora ni več imela, ker ni vložila nasprotne tožbe, ni vneslo v izrek sodbe. Tožena stranka je namreč zapisala, da bo v primeru, če bo tožeča stranka nasprotovala pobotnemu ugovoru, vložila nasprotno tožbo. Tožeča stranka je terjatvi, ki je bila postavljena zaradi pobota, nasprotovala, tožena stranka sicer ni vložila nasprotne tožbe, vendar ima pritožba prav, da pobotnega ugovora tudi ni umaknila. Tožena stranka lahko postavi pobotni ugovor (ki je po svoji vsebini vedno pogojen, vendar le glede na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke, ali njenega neobstoja) in nato z njim razpolaga tako, da ga umakne ali pa pri njem vztraja. Da pa bi postavila pobotni ugovor pogojno glede na opredelitev nasprotne stranke do njega, zakon seveda ni predvidel in sodišče takšnega pogoja tudi ne bi smelo upoštevati, saj je predstavljal kvečjemu »napovedano strategijo« pravdanja tožene stranke, v procesnem smislu pa ničesar. Tožena stranka se svoje napovedi očitno ni držala, nasprotne tožbe ni vložila, pobotni ugovor pa je še vedno imela kot obliko svoje obrambe.

Zato bi sodišče moralo tudi v izreku odločiti o obstoju v pobot uveljavljene terjatve. Ker pa tega ni storilo, je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jo je moralo pritožbeno sodišče v celoti razveljaviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče lahko procesno napako odpravilo tudi brez razpisa nove glavne obravnave.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.