Jedro

Na podlagi predpisov, ki so urejali inštitut domovinstva in državljanstva, od uveljavitve avstrijskega državnega zakona, ki se je uporabljal na ozemlju Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije do uveljavitve Zakona o državljanstvu SHS in Zakona o občinah, so zakonski otroci v domovinstvu in državljanstvu sledili očetu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je s svojo odločbo ugotovil, da se A.A., rojen dne 9. 5. 1926 v A., po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po 28. 8. 1945 ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Upravni organ je ugotovil, da je bil rojen 9. 5. 1926 v A. in vpisan v rojstno matično knjigo A.. Iz rojstne matične knjige je razvidno, da je sin grofa B.B., rojenega dne 19. 3. 1898 in C.C. rojene D.D., dne 14. 3. 1887. Iz matične knjige je tudi razvidno, da sta bila starša pristojna v B., okraj C., ČSR. Za očeta tožnika je upravni organ ugotovil, da se po Zakonu o državljanstvu FLRJ ni štel za jugoslovanskega državljana, ker ni imel domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije in posledično ni pridobil državljanstva FLRJ po 35. členu Zakona o državljanstvu FLRJ. Na podlagi predpisov, ki so urejali inštitut domovinstva in državljanstva, od avstrijskega državnega zakona, ki se je uporabljal na ozemlju Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS in Zakona o občinah ter Zakona o mestnih občinah so zakonski otroci v domovinstvu in državljanstvu sledili očetu. Tožnik je bil rojen še pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS (Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti št. 109/1928), vendar je v prehodnih določbah tega zakona v točki 9.a) paragrafa 53 določeno, da se za državljane Kraljevine SHS štejejo zakonski otroci, če tudi starši po tem zakonu veljajo za državljane Kraljevine. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnikov oče ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, glede na določilo Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, tega državljanstva tudi ni pridobil tožnik. To pomeni, da se po Zakonu o državljanstvu FLRJ ne more prištevati med državljane FLRJ. Upravni organ tudi ugotavlja, da je s svojimi ugotovitvami tožnika preko pooblaščenca seznanil in ga pozval, da se do ugotovitev opredeli. Na poziv tožnik ni odgovoril. Tožnik v tožbi navaja, da je upravni organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, prišlo je do bistvenih kršitev postopka in je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Odločba organa druge stopnje nima ustrezne obrazložitve oziroma ni obrazložena. Navaja, da je bil 9. 5. 1926 rojen v A. in je vse do odhoda staršev v Avstrijo živel skupaj z družino na gradu D.. Dalj časa pa tudi na družinski jahti na Jadranu. Tožnik še navaja, da je v upravnem postopku ugovarjal, da je bilo očetovo državljanstvo neznano, saj mu je bilo češko državljanstvo odvzeto z Beneševimi dekreti, avstrijskega pa še ni pridobil, vendar se upravna organa do tega nista opredelila. Zakon o državljanstvu iz leta 1928 v 9. členu določa, da se smatra otrok, rojen od roditeljev, katerih državljanstvo ostane neznano, dokler se ne dokaže nasprotno, za državljana te Kraljevine SHS, če je bil rojen na območju Kraljevine. Glede na to, da je grof B.B., oče tožnika, izgubil češko državljanstvo dne 10. 8. 1945, je to državljanstvo kot mladoleten otrok izgubil tudi tožnik. Posledično je zakon predvideval za te primere uporabo teritorialnega načela (ius soli), to je načela po kraju rojstva (A.) in priznanje jugoslovanskega državljanstva. Tožnik se sklicuje tudi na zakonodajo Tretjega Rajha in kasnejšo avstrijsko zakonodajo, zato tožnikov oče ni mogel avtomatično pridobiti avstrijskega državljanstva in je bilo njegovo državljanstvo neznano, kar bi moral upravni organ upoštevati. Posledično je tožnik pridobil zaradi rojstva na ozemlju takratne Kraljevine po načelu ius soli državljanstvo takratne Jugoslavije. Tožniku je bilo po preselitvi v Avstrijo podeljeno avstrijsko državljanstvo šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tožnik tudi očita, da se upravni organ ni opredelil do navedb tožnika v zvezi s priposestvovanjem domovinstva, kar predstavlja kršitev postopka. Nadalje navaja, da je Zakon o domovinstvu iz leta 1863 določal, da z desetletnim stalnim bivanjem v isti občini pridobi oseba avtomatično domovinstvu v tej občini in da ga je izgubila v občini, kamor je bila do tedaj pristojna. Samostojna pridobitev domovinstva je bila pridobitev domovinstva s sprejemom v domovinsko zvezo občine s sklepom občinskega odbora in s priposestvovanjem domovinstva zaradi desetletnega nepretrganega bivanja v občini. Splošno znano pa je, da je tožnik bival na območju gradu Ptuj in da je te pogoje izpolnjeval in je tako na podlagi priposestvovanja pridobil domovinstvo v svoji občini, kjer je prebival. Glede na to, da je rojen že leta 1926 v A., to je pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, kateri je bil uveljavljen šele leta 1928, je zanj potrebno uporabiti predpise, ki so se na tem območju uporabljali pred Zakonom o državljanstvu Kraljevine SHS. Upravna organa se do tega nista opredelila in za svojo odločitev nista uporabila pravilne zakonske podlage, ampak sta se sklicevala zgolj na Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. Zaradi tega sta napačno uporabila materialno pravo. Tožnik še pripominja, da je bilo premoženje zaplenjeno velikemu grofu B.B. dne 27. 8. 1945, Zakon o denacionalizaciji (ZDen) pa v 9. členu zahteva ugotavljanje državljanstva na dan nacionalizacije. V tem primeru je še tako vprašljiva uporaba Zakona o državljanstvu iz leta 1945, ki je bil uveljavljen en dan kasneje, to je 28. 8. 1945. Zato nobeden od pravnih naslednikov upravičencev državljanstva ni mogel pridobiti po tem predpisu, saj takrat še ni veljal. Tožnik predlaga, da se odločba organa prve stopnje spremeni tako, da se mu prizna državljanstvo po 9. v zvezi z 12. členom ZDen oziroma, da se zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je odločitev pravilna in zakonita, upoštevaje dokumentacijo v upravnem spisu. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Organ prve stopnje je ugotavljal državljanstvo za tožnika, rojenega 9. 5. 1926 v A. kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji;v nadaljevanju: ZDRS) velja za državljana RS po citiranem zakonu kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, to pa pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali od njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen. Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, v nadaljevanju: ZDrž) je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih jugoslovanski državljani. Upravni organ je za tožnika ugotovil, da se njegov oče ni štel za jugoslovanskega državljana, ker ni imel domovinske pristojnosti na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije in posledično ni bil državljan te Kraljevine in na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrž ni pridobil državljanstva FLRJ. To odločitev upravnega organa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS. Kot pravilno poudarjata upravna organa so otroci po Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS sledili državljanstvu očeta. Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 6 določa, da se pridobi državljanstvo Kraljevine po pokolenju z rojstvom ali pozakonitvijo, kar pomeni pridobitev državljanstva na podlagi ius sanguinis. Upravni organ je sledil načelu materialne resnice po 1. odstavku 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Odločitev je zato pravilna.

Tožnik v tožbi očita, da je upravni organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, vendar ne navaja v zvezi s tem katere okoliščine so bile nepravilno oziroma nepopolno ugotovljene. Po presoji sodišča je upravni organ upošteval podatke, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija in zato je ugotovil vsa dejstva, ki so pomembna za sprejeto odločitev. Tožnik se sklicuje na paragraf 9 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS (dalje ZDK) in pri tem opozarja, da je bilo državljanstvo njegovega očeta neznano. Sodišče se strinja s stališčem upravnega organa, da se načelo ius soli ne more uporabiti v tem primeru, ker se uporablja le v primeru rojstva otroka neznanih staršev in staršev, katerih državljanstvo ni znano, zato se določba paragrafa 9 ZDK v tem primeru ne more uporabiti. To pa ne tudi iz razloga, ker je vprašanje kdaj je oče tožnika pridobil avstrijsko državljanstvo v tem upravnem postopku irelevantno, ker je bilo predmet tega postopka le vprašanje, ali se je tožnik štel za jugoslovanskega državljanstva po 28. 8. 1945 oziroma ali se je njegov oče štel za državljana Kraljevine Jugoslavije in posledično za državljana FLRJ. Upravnemu organu ni bilo potrebno ugotavljati kdaj je tožnik pridobil avstrijsko državljanstvo oziroma kdaj je to državljanstvo pred njim pridobil njegov oče oziroma je bilo državljanstvo očeta neznano.

Tožnik v tožbi tudi očita, da se upravna organa nista opredelila do navedb tožnika v zvezi s priposestvovanjem domovinstva. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik v svoji vlogi navedel to trditev splošno za vse člane družine B.B., vendar ne izrecno za tožnika. Po presoji sodišča je organ prve stopnje zavrnil ta tožbeni ugovor, ko je navedel, da tožnik ni uspel izpodbiti dokaze, na katere je organ prve stopnje oprl svojo ugotovitev. Tožnik je ta ugovor ponovil v pritožbi, organ druge stopnje pa je na to tudi odgovoril, ko je poudaril, da tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v nobeni občini in se pri tem sklicuje na paragraf 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS. Tožnik v tožbi ponavlja ugovor priposestvovanja domovinstva zaradi desetletnega nepretrganega bivanja v občini in se sklicuje na Zakon o domovinstvu iz leta 1863, vendar sodišče ta ugovor zavrača. Kot je navedel organ prve stopnje, je v 3. odstavku paragrafa 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS izrecno določeno, da tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v občini Kraljevine, zato je bilo državljanstvo pogoj za pridobitev domovinstva, to pa je razlog, da ni mogoče sprejeti razlage tožnika v tožbi po pridobitvi domovinstva s priposestvovanjem in posledično državljanstva SHS.

Stališče tožnika, da bi morala upravna organa uporabiti predpise, ki so na tem območju uporabljali pred Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS ni pravilno. Upravna organa sta v postopku pravilno upoštevala dejstvo, da je bil tožnik rojen še pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS. Pravilno pa sta pojasnila, da je v prehodnih določbah tega zakona v točki 9. a) paragrafa 53 določeno, da se za državljane Kraljevine SHS štejejo zakonski otroci, če tudi starši po tem zakonu veljajo za državljane Kraljevine. Ker pa je bilo ugotovljeno, da tožnikov oče ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, glede na določilo Zakona o državljanstvu SHS, tega državljanstva tudi ni mogel pridobiti tožnik.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo. Sodišče je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji senata brez glavne obravnave. Tožnik je sicer predlagal, da bo predložil potrdilo o datumu sprejema v avstrijsko državljanstvo, vendar ne navaja, v čem naj bi potrdilo vplivalo že na ugotovljeno dejansko stanje, prav tako ne navaja kaj bi dokaz, ki bi ga predlagal, dokazoval oziroma potrjeval. Poleg tega pa je sodišče v sodbi zavzelo stališče, da v tem postopku ni bilo potrebno ugotavljati kdaj je tožnik pridobil avstrijsko državljanstvo.