Jedro

Če je sporna procesna odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrženju predloga za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe, s katero o denacionalizaciji po vsebini ni bilo odločeno, ne gre za odločitev o pravici ali obveznosti stranke, izraženi v denarni vrednosti.

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, če je pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev v zadevi, že rešeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic, če se posledice, ki jih uveljavlja revident, ne nanašajo na izpodbijano procesno odločitev o zavrženju predloga za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo revidenta po odvetniku vlagata revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavljata vse razloge iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglašata stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 5. 8. 2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP zavrgla njun predlog za izrek ničnosti delne odločbe tožene stranke z dne 30. 5. 1995, v delu, ki se nanaša na vrnitev kleti, ter dopolnilne odločbe organa z dne 18. 12. 2000, v delu, v katerem se nanaša na vrnitev mansardnih prostorov, ker revidenta, ki nista sodelovala v postopku izdaje navedenih denacionalizacijskih odločb, nista upravičena predlagatelja za izrek ničnosti teh odločb. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujeta revidenta, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. V obravnavani zadevi je sporna procesna odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrženju predloga za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe. Z izpodbijanim sklepom o denacionalizaciji po vsebini ni bilo odločeno, torej ne gre za odločitev o pravici ali obveznosti stranke, izraženi v denarni vrednosti. Glede na navedeno pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije v tem primeru ni izpolnjen.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije zaradi več pomembnih pravnih vprašanj, in sicer navajata, da so to vprašanja: ali je pri denacionalizaciji dela hiše, ki etažno ni razdeljena, ob izključitvi ostalih solastnikov, dopustno odločati o vračanju skupnih delov nepremičnine; ali je dopustno odločati o vračanju neopredeljenih delov hiše; ali upravni organ lahko odloči o istem dvakrat na različen način; ali gre v denacionalizacijskem postopku, v katerem se odloča o vračilu skupnih prostorov, položaj stranke tudi lastniku posameznega dela hiše; ali ima dejanski lastnik določenega dela zgradbe, ki etažno še ni razdeljena, in ima solastninski delež na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah hiše pravni interes za sodelovanje v denacionalizacijskem postopku v delu, ko se vračajo skupni prostori; ali se s sklepom o zavrženju zahteve za denacionalizacijo odloči tudi meritorno o pravici udeleževati se postopka kot stranka; ali se lahko sodišče prve stopnje v upravnem sporu, v katerem tožena stranka na tožbo ni odgovorila, lahko sklicuje na dokaz, ki v izpodbijani upravni odločbi ni naveden.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja, ki jih izpostavljata revidenta, niso pomembna pravna vprašanja po vsebini te zadeve. V obravnavani zadevi je namreč sporna procesna odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrženju predloga revidentov za izrek ničnosti denacionalizacijskih odločb, ker revidenta, ki nista sodelovala v postopku izdaje navedenih denacionalizacijskih odločb, nista upravičena predlagatelja za izrek ničnosti teh odločb. To pravno vprašanje pa je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno. Vrhovno sodišče je namreč v sklepu I Up 677/2001 z dne 26. 10. 2004 že sprejelo stališče, da je kot stranka za vložitev predloga za izrek ničnosti upravne odločbe upravičena le tista oseba, ki je takšen položaj v postopku izdaje te odločbe dejansko imela. Osebi, ki v določenem upravnem postopku ni sodelovala kot stranka, čeprav bi ji ta položaj sicer šel, ji takšno upravičenje ne gre. Glede na navedeno pravna vprašanja, ki jih kot pomembna izpostavljata revidenta, in ki se nanašajo na postopek izdaje denacionalizacijske odločbe in samo odločbo ter tudi vprašanje, ali jima kot solastnikoma v denacionalizacijskem postopku obravnavane nepremičnine gre položaj stranke, niso pomembna po vsebini te zadeve, v kateri se presoja procesna odločitev organa o zavrženju predloga za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta prav tako uveljavljata, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Revidenta navajata, da sta zaradi odločitev v denacionalizacijskem postopku ostala brez svoje kleti in da si dediči denacionalizacijske upravičenke lastijo njuno podstrešje, ki je sestavni del njunega stanovanja, ter da sta odločbi, katerih ničnost uveljavljata, sprožili celo vrsto protipravnih in kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi so bili sproženi inšpekcijski, kazenski in pravdni postopki.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije iz navedene določbe ZUS-1 ni izpolnjen, saj se posledice, ki jih navajata revidenta, ne nanašajo na izpodbijano procesno odločitev o zavrženju predloga za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe. Vprašanja uporabe skupnih prostorov in morebitnega nastanka etažne lastnine v večstanovanjski hiši namreč niso predmet odločanja v obravnavani zadevi.

13. Glede na to, da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.