Jedro

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zato, ker je stečajni upravitelj tožene stranke, priznal vtoževano terjatev v stečajnem postopku. Posledica tega je, da terjatev velja za ugotovljeno. Učinki takšne priznane terjatve so izenačeni z učinki pravnomočne sodne odločbe. O vtoževani terjatvi se je po sili zakona (ZPPSL) tako odločalo najprej izven tega pravdnega postopka v stečajnem postopku, ki teče nad toženo stranko. Razpolaganj tožene stranke v stečajnem postopku pa v tem gospodarskem sporu ni moč ignorirati, saj so zanj odločilna. Zato v konkretnem primeru ni moč slediti le gramatikalni razlagi 158. čl. ZPP, za katero se zavzema pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. III Ig 713/94-2 z dne 19.4.1994 v 1. in 3. tč. izreka. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči plačati 15.667,50 SIT izvršilnih stroškov in 7.650,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1994 oz. od 16.12.1997 dalje.

Tožena stranka vlaga proti stroškovnemu delu sklepa sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške tega postopka naloži v plačilo tožeči stranki, ali pa naj ga razveljavi. V pritožbi opozarja, da 158. čl. ZPP določa, da mora stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povriti pravdne stroške. Navaja, da je z umikom tožbe soglašala pod pogojem, da ji tožeča stranka povrne stroške postopka. Stroške je toženi stranki povzročila tožeča stranka. Tožena stranka si prizadeva, da bi se stečajni postopek vodil čimbolj ekonomično. K temu pa morajo prispevati tudi stečajni upniki, da se čimpreje informirajo o stanju njihovih terjatev. Tožeča stranka se o tem ni zanimala, zato toženi stranki ni moč naložiti izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroškov. Ker je stečajni upravitelj terjatev priznal, je bil nadaljnji zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka bi morala že v stečajni postopek prijaviti izvršilne stroške, ki bi ji bili gotovo priznani. Zato tožeči stranki ne gredo niti stroški izvršilnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Res je tožena stranka oblikovala svoje soglasje k umiku tožbe tako, kot zatrjuje v pritožbi. Torej je dala pogojno soglasje. Sodišče prve stopnje je tako njeno soglasje štelo kot nepogojno, tožena stranka pa se ni pritožila proti odločitvi sodišča o umiku tožbe temveč le proti stroškovnemu delu tega sklepa. Pogoji za umik tožbe zato niso predmet pritožbenega preizkusa (1. odst. 365. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je ob odločanju o pritožbi proti stroškovnemu delu vezano na pravnomočno odločitev o umiku tožbe. Sicer pa je v zvezi s pritožbenimi trditvami o pogojnem soglasju potrebno pritožniku pojasniti še, da privolitev v umik tožbe ne more biti odvisna od odločitve o zahtevi za povrnitev pravdnih straškov. O slednji odloča sodišče, potem ko so sodišču znana razpolaganja pravdnih strank in navadno tudi razlogi zanje (prim. 157. in 158. čl. ZPP). Kajti, od teh je odvisna odločitev o tem, kdo nosi pravdne stroške postopka.

Res 158. čl. ZPP določa, da mora stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Toda pritožnik prezre, da je do umika tožbe prišlo zato, ker je stečajni upravitelj, ki zastopa toženo stranko, v imenu in za račun katere je vložil pritožbo, priznal vtoževano terjatev v stečajnem postopku. Posledica takšnega razpolaganja v stečajnem postopku je (če terjatve ne prereka tudi noben drug stečajni upnik - za kar po podatkih spisa v konkretnem primeru ne gre), da terjatev velja za ugotovljeno (3. odst. 142. čl. ZPPSL). Učinki takšne priznane terjatve so izenačeni z učinki pravnomočne sodne odločbe. O vtoževani terjatvi se je po sili zakona (ZPPSL) tako odločalo najprej izven tega pravdnega postopka v stečajnem postopku, ki teče nad toženo stranko: sorazmerno poplačilo dolgov stečajnega dolžnika je izvedljivo le ob istočasnem obravnavanju vseh terjatev, tedaj tudi vtoževane (1. odst. 10. čl. ZPPSL in 137. čl. ZPPSL). Razpolaganj tožene stranke v stečajnem postopku pa v tem gospodarskem sporu ni moč ignorirati, saj so zanj odločilna. Zato v konkretnem primeru ni moč slediti le gramatikalni razlagi 158. čl. ZPP, za katero se zavzema pritožnik. Pritožbeno sodišče je že razložilo, da za odločanje o pravici do povrnitve stroškov pravdnega postopka niso nepopomembni razlogi za razpolaganje pravdnih strank. Na te napotuje že samo določilo 158. čl. ZPP (prim.

še 157. čl. ZPP).

Iz doslej razloženega sledi, da je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno priznanje terjatve v stečajnem postopku upoštevati v tem gospodarskem sporu ob odločanju o pravici do povrnitve pravdnih stroškov kot relevanten razlog, ki je imel za posledico umik tožbe.

Tožnik tožbe ni umaknil zato, ker bi naknadno in neodvisno od razpolaganja tožene stranke uvidel, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ali da tožba ni dopustna, temveč zato, ker zaradi razpolaganja stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, vtoževana terjatev velja poslej za ugotovljeno tudi v tem gospodarskem sporu. Zato ni sprejemljivo izhodišče, da je tožeča stranka v tem gospodarskem sporu propadla. Pravilno je izhodišče, da je tožeča stranka tožbo umaknila zato, ker je tožena stranka podala izjavo, ki je glede na začeti stečajni postopek in glede na učinke izenačena s pripoznavo tožbenega zahtevka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna (154. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče v zahtevi tožene stranke "za povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka" ni imelo podlage za odločanje o pravici do povrnitve stroškov postopka na podlagi načela krivde (156. čl. ZPP).

Izpodbijana odločitev pa je pravilna tudi glede odločitve o izvršilnih stroških. Tožeča stranka je namreč pridobila terjatev do tožene stranke iz naslova izvršilnih stroškov šele z izpodbijanim sklepom. Stroške postopka, ki jih stranka povzroči s svojimi dejanji, mora predhodno nositi vsaka stranka sama (152. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP). Pravdni stroški tedaj sprva bremenijo vsako stranko samo.

Šele ko je postopek končan, se odloča o pravici do povrnitve nastalih pravdnih stroškov od nasprotne pravdne stranke. V konkretnem primeru je bilo o pravici do povrnitve pravdnih stroškov odločeno z izpodbijanim sklepom. Tožeča stranka tedaj prej ni imela podlage, da bi terjatev iz naslova izvršilnih stroškov uveljavljala od tožene stranke. Zato to ni terjatev, ki je nastala do začetka stečajnega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (368. čl. v zvezi s 381. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP.