Jedro

Odgovornost jadralca za škodo, ki jo povzroči kopalcu, se presoja po specialnih določbah v izvenpogodbeni odgovornosti ladjarja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2000 v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnici pa je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 111.662,00 SIT, prav tako v 15 dneh pod izvršbo.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Bistveno kršitev postopka uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo zahteve za izločitev sodnice. Sodbo je po glavni obravnavi dokončani 10.2.2000, izdala 29.2.2000 sodnica, ki jo je tožnica izločevala iz razlogov po 5. in 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodnica bi po vloženi zahtevi za izločitev morala takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom na zadevi, tega pa ni storila. Če je bila zahteva za izločitev zavrnjena, pa bi moral takšen sklep predsednik okrožnega sodišča izdati pred zaključkom glavne obravnave v tej zadevi. Meni, da je bila zahteva za izločitev sodnice utemeljena in odločitev o zavrnitvi zahteve izpodbija iz vseh razlogov po členu 338 ZPP ter se v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe v pisni zahtevi za izločitev sodnice z dne 20.1.2000. Obravnave 10.2.2000 se ni udeležila, ker ni prejela vabila za to obravnavo. Dne 20.1.2000 je zaradi neustreznega zastopanja preklicala pooblastilo odvetniku J.Ž. in o tem obvestila sodišče. Od tedaj dalje bi sodišče moralo opravljati procesna dejanja neposredno nasproti stranki. Ko je zahtevala izločitev sodnice, je pričakovala, da bo dobila novo vabilo za narok. Sodišče bi jo moralo vsaj pravočasno opozoriti, da bo narok 10.2.2000. Ker je bil to zadnji narok, ni mogla prijaviti stroškov postopka, kar vse je vplivalo na pravilnost odločitve o stroških. V tem vidi bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Opozarja, da odvetnik tožene stranke ni imel pooblastila za zastopanje, zato mu sodišče ne bi smelo priznati stroškov, niti upoštevati njegovih pravdnih dejanj, ki jih je opravil za toženca. Sodišče pa je odmerilo toženi stranki stroške po Odvetniški tarifi (OT), čeprav odvetnik ni predložil pooblastila, drugi pooblaščenec pa ni odvetnik. Sodišče je nepravilno uporabilo določila ZPP o dokazih, o izvajanju dokazov in dokaznem bremenu strank. Tudi to je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodba ima pomanjkljivosti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, drugi so med seboj v nasprotju, ne da se preizkusiti višina prisojene denarne odškodnine za posamezne oblike škode. S tem je podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pa sta podana zato, ker sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo obseg tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu, potrebne tuje pomoči in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi tega tudi ni dosodilo pravične odškodnine. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče poslužuje kriterija povprečne mesečne neto plače v državi kot pripomoček za uravnavanje sodne prakse. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni razvidno, kolikšno število povprečnih neto plač je sodišče določilo v tej zadevi. Primerjava prisojene odškodnine s podatkom o gibanju plač za december 1999 bi pokazala, da je tožnici dosojeno 7,37 povprečnih mesečnih neto plač, kar je prenizko in ne predstavlja pravične denarne odškodnine.

Sodišče je priznalo tožnici prenizko odškodnino za telesne bolečine, ker ni upoštevalo naravo njene poškodbe, kot jo je ugotovil dr. T. Glede trajanja bolečin se je zmotno oprlo zgolj na oceno dr. T., ni pa upoštevalo njene izpovedi. Prav tako ni upoštevalo nevšečnosti, ki jim je bila izpostavljena. Odškodnina za strah ni ustrezno priznana, saj sodišče ni upoštevalo posledic, ki so tožnici ostale, to je strahu pred morjem. Tudi ne drži ugotovitev sodbe, da sekundarnega strahu ni izkazala. Tujo pomoč je potrebovala ves čas od dogodka leta 1987 pa to upokojitve leta 1988. Potrebuje pa jo tudi doma, saj ne more gospodinjiti. Dnevna pomoč osebi z enakimi težavami kot jih ima tožnica stane cca 10.000,00 SIT. Pomoč bo potrebovala do konca življenja, zato tudi ta znesek odškodnine ni ustrezen. Sodišče je zmotno ugotovilo, da ni dokazala trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posledico škodnega dogodka iz leta 1987. Iz tega naslova ji je priznalo le 500.000,00 SIT odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obdobju dveh let po škodnem dogodku. Tožnica pa je večji obseg škode dokazala z izvedenskim mnenjem dr. P., specialista nevrologa z dne 17.4.1989 in 6.6.1993. V dokaz te oblike škode je predložila tudi druge listinske dokaze.

Izvedenec dr. P. je ugotovil trajno posledico poškodbe kot posledico škodnega dogodka iz leta 1987. Tudi posttravmatska ohromitev je pozna trajna posledica te poškodbe. Ocenil je, da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane za 20%, glede poškodbe, ki jo je utrpela 28.12.1982 zaradi padca na cesti, pa je ugotovil, da ni ta poškodba zapustila nobenih posledic. Toženec je vztrajal pri drugem izvedencu in zato je bila za izvedeništvo postavljena dr. O., h kateri pa tožnica ni hotela na pregled, ker je ugotovila, da ni nevrolog, ampak specialist nevropsihiater. Sodišče pri ugotavljanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni sledilo mnenju izvedenca dr. P., ampak izključno mnenju dr. O. Dr. O. v svojem izvedeniškem mnenju sodišču sporoča le vtise o izvidu in mnenju dr. T. in dr. P., ju diskvalificira, glede odločilnih dejstev pa je njeno mnenje neuporabo, saj ne temelji na zanesljivih ugotovitvah obstoja odločilnih dejstev, pač pa le na njihovi verjetnosti, možnosti, kar je velika kvantitativna razlika. Sodišče bi moralo zahtevati od izvedenke zanesljive ugotovitve odločilnih dejstev, ne pa le izkaz njihove verjetnosti. Iz mnenja dr. T. izhaja, da je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo, dr. O. pa ugotavlja, da je utrpela le lažjo poškodbo. Ker je mnenje dr. T. po oceni sodišča objektivno in strokovno, ne more biti objektivno in strokovno tudi mnenje dr. O. Glede teh dveh odločilnih dejstev je v razlogih sodbe protislovje.

Sodišče pri izvedbi dokazov z izvedenci ni ravnalo v skladu z 2. in 3. odst. 254. člena ZPP, saj se izvedenski mnenji bistveno razlikujeta, zato bi moralo oba izvedenca zaslišati. Pri ugotavljanju nepremoženjske škode bi moralo upoštevati mnenje dr. P., ki je podkrepljeno z ostalo medicinsko dokumentacijo in drugimi listinskimi dokazi, ki jih je tožnica predložila sodišču. Izpodbija tudi odločitev glede tega, od kdaj tečejo zamudne obresti in meni, da je tudi v tem delu sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Sodišče je popolnoma prezrlo določbo 2. odst. načelnega mnenja 33. skupne seje Vrhovnih sodišč Jugoslavije z dne 29.5.1987, ki res govori v 1. odst. o tem, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je odškodnina odmerjena, vendar pa je potrebno ob odločanju o višini pravične denarne odškodnine upoštevati tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Stališče je bilo leta 1987 sprejeto v posebnih okoliščinah, ko je bila značilna izjemno visoka inflacija. Danes tega ni več, zato meni, da ni nobenega razloga, da ne bi sodišče uporabilo določbo 186. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 3.6.1989 je bil zato utemeljen. Iz vseh teh razlogov tožnica predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka vključno s stroški pritožbe.

Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper stroškovno odločbo, kolikor mu niso bili priznani višji stroški. Tudi on uveljavlja vse pritožbene razloge. Najprej izpodbija odločitev glede temelja odgovornosti. Meni, da je sodišče prve stopnje določila o objektivni odgovornosti zmotno uporabilo, saj jadrnica ne more predstavljati nevarne stvari. Jadrnica Europa, s katero je jadral toženec, ni objektivno nevarna stvar, saj gre za manjšo jadrnico z minimalnim izpodrivom, majhno težo, zgolj z enim jadrom. Toženec tudi ni zadel tožnice s trupom jadrnice, temveč jo je zadel, ko se je jadrnica že ustavila, z "bumom", ki je padel v vodo in pri tem po nesreči zadel oškodovanko v glavo. Niti teža niti hitrost jadrnice nista bili bistveni za škodni dogodek. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica kopala v področju neurejenega kopališča. Sodišče bi moralo samo na podlagi zakonskih predpisov presojati, kakšen pravni status je imel morski prostor, v katerem se je tožnica kopala. Neutemeljeno se je naslonilo na izpoved priče. Toženec zato v nadaljevanju opozarja na določbe Zakona o lukah.

Jadralni klub P. ima morsko površino z obalo v upravljanju že od nekdaj, kar je splošno znano. Če je sodišče dvomilo o dodelitvi morskega prostora s pripadajočo obalo v upravljanje Jadralnemu klubu P., bi se o tem moralo pozanimati pri Občini Piran. Tožnica bi morala upoštevati, da bo na vodnem prostoru, v katerem se je nahajala, prišlo do izplutja in vplutja jadrnic, ki so pristajale oziroma odhajale iz prostora Jadralnega kluba P. Te okoliščine so ji narekovale, da bi si za kopanje izbrala drugi primerni vodni prostor.

Toženec zato meni, da je tožnica sama odgovorna za nastanek škodnega dogodka in je drugačno zaključevanje sodišča napačno. Tudi višina dosojene odškodnine po mnenju toženca ni pravilna. Glede stroškov za tujo pomoč se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca P., kar je zgrešeno, saj to mnenje ni na mestu. Prav zaradi tega, ker ga stranki nista sprejeli, se je izvedel dokaz z drugim izvedencem, to je z izvedenko dr. O. Ta izvedenka pa odgovora na vprašanje, ali je tožnica sploh potrebovala kakšno tujo pomoč, ni podala. Zato po mnenju pritožbe tuja pomoč ni dokazana. Ni pravilna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izvedenka dr. O je ugotovila, da zaradi udarca glave z delom jambora tožnica ne more imeti trajnih posledic in da so posledice pokomocijskega sindroma verjetno seštevek prvega in drugega udarca v glavo ter se jih ne more pripisati samo in absolutno drugi sporni nesreči. Izvedenka ugotavlja, da so bile tožničine življenjske sposobnosti morda le dobri dve leti nekoliko omejene. Za takšen obseg škode pa je odškodnina v višini 500.000,00 SIT nezakonita. Če tožnica ni utrpela trajnih posledic in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki tudi nikakršna odškodnina ne gre. Končno toženec izpodbija še stroškovno odločbo, saj meni, da je tožnica v pravdi v pretežnem delu svojega zahtevka propadla in zato meni, da bi moralo sodišče tožencu priznati vse pravdne stroške. Toženec predlaga spremembo sodbe tako, da se tudi v ugodilnem delu tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila, osporavala pritožbene navedbe glede temelja in predlagala zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev sodbe v ugodilnem delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice: Predsednik Okrožnega sodišča v Kopru je zahtevo za izločitev sodnice zavrnil s sklepom z dne 9.2.2000, zato 10.2.2000 ni bilo nobenega razloga, ki bi preprečeval, da sodnica razpisane glavne obravnave ne bi opravila. Pritožbena navedba, da tožnica izpodbija tudi sklep o zavrnitvi predloga za izločitev, je povsem pavšalna, saj tožnica ni obrazložila, zakaj naj bi bil ta sklep predsednika sodišča nepravilen. Sklicevanje na navedbe v zahtevi za izločitev pa ni dopustno, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo in meje preizkusa pravilnosti prvostopne sodbe so v zakonu jasno določene (člen 350 ZPP).

Protispisne so pritožbene navedbe, da tožnica ni prejela vabila za glavno obravnavo, ki je bila določena na dan 10.2.2000. Tožnica je bila osebno navzoča na glavni obravnavi 17.1.2000. Ta obravnava je bila preložena na določen datum 10.2.2000, kar so navzoče stranke (med njimi tožnica) vzele na znanje. Sodišče jih je tudi izrecno opozorilo, da posebnega pismenega vabila ne bodo prejele. Zapisnik s to vsebino je tožnica podpisala, to je povsem enakovredno, kot če bi podpisala vročilnico z vabilom. Tudi dejstvo, da je po tem datumu predlagala izločitev sodnice, je ne opravičuje, da na razpisano obravnavo ni prišla. Zato pritožbeno sodišče zatrjevanih kršitev postopka v tej smeri ni našlo.

Prav tako ni mogoče pritrditi tistim navedbam pritožbe, v katerih tožnica izpostavlja dejstvo, da toženčev pooblaščenec ni takoj predložil pooblastila. Po 98. členu ZPP sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasna oseba, ki ni predložila pooblastila. Pomembno je, da je pooblastilo oziroma odobritev stranke za opravljena dejanja bilo predloženo pred zaključkom obravnavanja.

To pa je v tej zadevi pooblaščenec tožene stranke storil, saj je pred koncem postopka predložil pooblastilo stranke.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravila o izvajanju dokazov in dokaznih bremenih, je povsem pavšalen in zato neupošteven, kolikor se nanaša na pravila o dokaznem bremenu pa tudi neutemeljen. Tudi trditev, da je sodba pomanjkljiva, ker v njej naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je zgolj navržena. Pritožbeno sodišče, ki mora na kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP paziti že po uradni dolžnosti, pa te kršitve tudi ni ugotovilo, saj je odločitev v skladu z razlogi, ti pa imajo oporo v izvedenih dokazih. Zato nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev postopka, ki jih očita tožnica, pritožbeno sodišče ni našlo in zaključuje, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede obsega škode, ki jo tožnica trpi zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovoren toženec, tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in materialno pravo v tem delu pravilno uporabilo. Obseg škode je ugotavljalo s pomočjo treh izvedencev. Dr. T. se je v svojem izvedeniškem mnenju omejil na kirurško zdravljenje, ki je trajalo približno en mesec. Kot kirurg se do tožničinih posttravmatskih težav ni opredelil in je o tem prepustil izdelavo izvedeniškega mnenja specialistu nevrologu. V postopku sta bila s tega področja angažirana dva izvedenca. Najprej izvedenec specialist za nevropsihiatrijo dr.

P., ki je že pred pravdo po naročilu tožnice oziroma njenega pooblaščenca izdelal mnenje (17.4.1989). To mnenje v procesnopravnem pomenu ni izvedeniško mnenje. Izvedeniško mnenje pa je mnenje, ki ga je izdelal po naročilu sodišča na podlagi sklepa sodišča, in sicer 6.6.1993. Drugo izvedeniško mnenje s področja nevropsihiatrije je izdelala nevropsihiatrinja dr. Orožim dne 7.2.1994. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na to izvedeniško mnenje, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivejše. Zakaj mnenje dr. P. ne prepriča, je izvedenka logično in na podlagi medicinske dokumentacije, s katero je razpolagala, pojasnila. Tožnica k tej izvedenki ni prišla na pregled, kljub temu pa je izvedenka imela v podatkih spisa in medicinski dokumentaciji dovolj podlage za izdelavo izvedeniškega mnenja, predvsem pa je logično obrazložila nejasnosti in protislovja iz mnenj dr. P.. Sodišče prve stopnje je poskušalo zaradi razlik med mnenjema dr. P. in dr. O. z zaslišanjem obeh izvedencev še dodatno pojasniti zadevo, vendar tega dokaza ni moglo izvesti zato, ker pravdni stranki za izvedbo tega dokaza nista založiti predujma, tožnica pa je tudi izrecno dokazni predlog za zaslišanje dr. P. in dr. O. umaknila (list. štev. 219 spisa), zato je nekorektna njena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni odpravilo nasprotij, kršilo določbo 2. in 3. odst. 254. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse tiste dokaze, ki so bili potrebni za to pravdo in ki sta jih pravdni stranki predlagali. Ob dokaznem gradivu, s katerim je razpolagalo, je odločitev o tem, katere posledice so v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ki je obravnavan v tej pravdi, povsem prepričljiva. Zanesljivo je ugotovljeno, da je tožnica, ki je v škodnem dogodku utrpela udarec v glavo s podplutbo, trpela en mesec kirurškega zdravljenja, drugi udarec glave pa je po prepričljivi ugotovitvi izvedenke O. lahko izzval le uspavane pokomocijske simptome kot nadgradnjo oziroma seštevek takšnih efektov pri ponovnih nesrečah. Izvedenka je decidirano izključila, da bi udarec, ki ga je utrpela tožnica v škodnem dogodku leta 1987, bil v vzročni zvezi z desnostransko omrtvičenostjo, do katere je prišlo šele šest let po tej nesreči. Obrazložitev izvedenke, zakaj je prišla do te ugotovitve, je jasna in prepriča. Posledice škodnega dogodka so v vsakem primeru, torej, če se upošteva varianta, da je druga poškodba, ki sicer pri kirurgu, ko je takoj po nesreči pregledal tožnico, ni verificirana kot pretres možganov, zgolj izzvale uspavane postkomocijske simptome, izginile pa so najkasneje dve leti po nesreči. Ker sodba v tem delu povsem prepriča, je tudi odločitev o višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici za posamezne oblike nepremoženjske škode priznalo, pravična in v skladu z merili iz člena 200 ZOR. Telesne bolečine, ki so vsega skupaj trajale le štiri tedne, od tega pa bile zelo močne le sedem dni, srednje štirinajst dni in manj intenzivne ter pojemajoče še sedem dni, višje odškodnine od 100.000,00 SIT ne opravičujejo. To niti, če se upoštevajo nevšečnosti, ki jih izpostavlja tožnica v pritožbi, saj pretežni del nevšečnosti, ki jih našteva, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tudi odškodnina za strah v znesku 100.000,00 SIT je ustrezna ugotovljenemu obsegu te nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče namreč v celoti sprejema pravilen zaključek sodbe, da je tožnica utrpela v škodnem dogodku le primarni strah. Zaskrbljenost za zdravljenje je glede na potek njenega zdravstvenega stanja treba pripisati drugim vzrokom, ne pa škodnemu dogodku.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je ob ugotovitvi, da so bile zaradi škodnega dogodka tožničine življenjske aktivnosti omejene le za dobo dveh let, v znesku 500.000,00 SIT ustrezna in v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Pri tem velja tožnici pojasniti, da se sodišča sicer, ko primerjajo med seboj odškodninske primere, res poslužujejo tudi kriterijev mesečne neto plače v državi, saj je sicer primerjava z dosojenimi denarnimi zneski v sodni praksi glede na različne čase sojenja in spremembe vrednosti denarja nemogoča. Da pa bi morala v sodbah argumentirati odločitev s temi podatki, ne drži. Tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo dosoditi tožnici zamudne obresti od vložitve tožbe, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnici odmerilo po razmerah na dan sojenja, zato ni razlogov, da bi spremenilo utečeno sodno prakso, po kateri se zaradi takšne odmere zamudne obresti dosodijo od tedaj dalje. Trditvam, da bi moralo sodišče upoštevati pri sojenju čas trajanja tega postopka, pa so pravilne. Vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje to okoliščino očitno upoštevalo, čeprav v razlogih ni o tem nič zapisalo, saj je odškodnina višja, če se primerja s podobnimi primeri iz sodne prakse (npr. primer 25 v Pregledu sodne prakse denarnih odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki ga je izbrala in uredila mag. Dunja Jadek-Pensa).

Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine za tujo pomoč. Tožnica v pritožbi v zvezi s to škodo izpostavlja vse svoje zdravstvene težave, ki pa v pretežni meri niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Glede na ugotovljeni obseg škode, ki odpade na škodni dogodek, pa je tudi v tem delu sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca: Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je tožnica v času škodnega dogodka plavala v območju neurejenega kopališča, saj je priča J.P., ki je zaposlen v Upravi Republike Slovenije za pomorstvo in so mu razmere na območju slovenske obale zaradi dela, ki ga opravlja, dobro poznane, povsem določno povedal, da je to območje morja šteti za neurejeno kopališče. Neresne so trditve pritožbe, da naj bi šlo za luko, saj to po nobenem kriteriju ni luka, niti pristanišče. Na takšnem kopališču se ljudje po celi slovenski obali kopajo, saj je prepovedano kopanje le v lukah. Zanesljivo je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnica plavala približno 50 m od obale.

Glede na okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka (telesna poškodba plavalke v morju, ki jo je povzročil plovni objekt), pa bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske odgovornosti upoštevati določbe specialnega predpisa, to je Zakona o pomorski in notranji plovbi (Uradni list SFRJ št. 22/77), ki se uporablja na podlagi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, saj slovenski pomorski zakon še ni sprejet. V V. poglavju tega zakona je urejena izvenpogodbena ladjarjeva odgovornost. Po 833. členu se uporabljajo določbe tega poglavja za škodo, ki jo iz izvenpogodbenega razmerja povzroči ladja osebam in stvarem izven ladje ali pa okolju. 834. člen določa, da veljajo določbe tega poglavja tudi za čolne in vsak drugi plovni objekt, ne glede na njegovo velikost in namen. Odgovornost za smrt in telesne poškodbe je urejena v 835. členu zakona. Ta določa, da odgovarja za smrt in telesne poškodbe kopalcev ter drugih ljudi v morju, ki jih je povzročila ladja, imetnik pravice razpolaganja z ladjo oziroma lastnik ladje ali ladjar, kot tudi tisti, ki je vodil ladjo tedaj, ko se je to zgodilo. Primer, ko je bila poškodba povzročena v morskem pasu 150 m od obale, ki ne sodi v območje kopališča, luke oziroma pristaniška ali na območje, na katerem je prepovedan posamezen način ali posamezno sredstvo plovbe, je urejen v 2. alinei 1. odst. 835. člena. Iz te določbe izhaja, da je tisti, ki je vodil ladjo tedaj, ko se je zgodil škodni dogodek, odgovoren, če ne dokaže, da je bila vzrok za telesno poškodbo višja sila ali da je zanjo kriva oškodovana oseba. Sodišče prve stopnje se je sicer v izpodbijani sodbi zmotno pri presoji odgovornosti toženca oprlo na splošne določbe ZOR, ker obstaja za takšno odgovornost specialen predpis. Ugotovilo pa je vsa relevantna dejstva tudi za uporabo tega predpisa, saj iz razlogov izpodbijane sodbe povsem zanesljivo izhaja, da do telesne poškodbe tožnice ni prišlo zaradi krivde tožnice. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je povzročil tožnici, ki je plavala v morskem pasu 50 m od obale v območju neurejenega kopališča in so pritožbene navedbe, v katerih toženec izpodbija odškodninsko odgovornost, neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, v katerih toženec izpodbija višino dosojene odškodnine. Pritožbeno sodišče je sicer glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo obrazložilo svoje stališče ob pritožbi tožnice, vendar je pri tem bilo izhodišče tožničino stališče, da je ta odškodnina prenizka. Glede ugotovljenega obsega škode so razlogi tudi pri odgovoru na toženčevo pritožbo enaki, le da je v zvezi s toženčevo pritožbo potrebno povedati, da pa dosojena odškodnina tudi ni previsoka, sploh če se upošteva še dejstvo, ki je obrazloženo že pri tožničini pritožbi, to je potek časa od dogodka do izdaje izpodbijane sodbe, s katero je določena odškodnina. Toženec zmotno še razlaga, da tožnici odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenskih aktivnosti ne pripada, ker ni utrpela trajnih posledic. Tudi če je tožnica zaradi posledic škodnega dogodka bila dve leti omejena v svojih aktivnostih in je zaradi tega trpela duševne bolečine, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ji pripada denarna odškodnina. Prav zaradi časovne omejenosti pa je višina nižja, kot bi bila priznana, če bi šlo za trajno zmanjšanje. Tudi višina odškodnine, ki je tožnici dosojena za tujo pomoč, je ustrezna ugotovljeni škodi. Izvedenka dr. O. o tej škodi v svojem mnenju res ni zavzela stališča, je pa iz njenega mnenja dovolj jasno razvidno, da je tožnica zaradi posledic škodnega dogodka bila v svojih splošnih življenjskih aktivnostih dve leti omejena. Če se upošteva to obdobje in dejstvo, da sta ji v tem času sin in mož nudila pomoč tako, da sta jo spremljala pri odhodih zdoma, odškodnina v višini 200.000,00 SIT, ki jo je sodišče iz tega naslova priznalo, ni previsoka. Neutemeljene so še pritožbene navedbe, v katerih toženec izpodbija odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, da je tožničin končni uspeh v tej pravdi treba oceniti s 60,5%, saj pri uspehu ni mogoče izhajati zgolj iz višine postavljenega zahtevka, sploh ne v tej zadevi, ko je tudi glede temelja odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje izvajalo precej obsežen dokazni postopek. S temeljem pa je bil tožničin uspeh 100%. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo toženca, ki izpodbija ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in tudi v tem delu potrdilo iz razlogov, ki so navedeni spredaj, to sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče predlog za povrnitev pritožbenih stroškov zavrnilo.