Jedro

Zgolj stečajni upravitelj je imel možnost in dolžnost, da v skladu s 302. členom ZFPPIPP vloži tožbo, s katero bi postavil zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve, ne more pa upnik oziroma tožnica biti tista, ki bi ga stečajni upravitelj napotil, da vlaga tožbo na ugotovitev obstoja terjatve za katero ima upnik že izvršilni naslov.

Ravnanje stečajnega upravitelja oziroma stečajnega sodišča, ki je zmotno na pravdo napotilo upnika namesto stečajnega upravitelja, ne more imeti za posledico, da bi upnik izgubil terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 560,00 EUR.

III. Prvotožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko B. B. V II. točki izreka je ugotovilo, da učinki pravnih dejanj in sicer sklenitev pogodbe o preužitku z dne 21. 10. 2016 v notarskem zapisu SV 1555/2016 med B. B. - v osebnem stečaju (drugotoženo stranko) in A. A. (prvotoženo stranko - v nadaljevanju tožencem) se razveljavi ter se opravi izbris lastninske pravice toženca C. C. pri nepremičninah, ki so predmet notarskega zapisa Pogodbe o preužitku z dne 21. 10. 2016. V III. točki izreka je v presežku glede zahtevka, da se vknjižba lastninske pravice v korist in na ime C. C., izreče za neveljavno, zahtevek zavrnilo. V IV. točki izreka je prvotoženi stranki C. C. naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v višini 5.850,75 EUR in v V. točki izreka je tožnici naložilo povrnitev stroškov drugotoženke v višini 3.346,49 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev (II. in posledično IV. točka izreka) se pritožuje toženec. Navaja, da v postopku ni podana aktivna legitimacija tožnice, saj bi takšen položaj imela le v kolikor bi bila upnik v stečajnem postopku, slednje pa v posledici opustitve sprožitve pravde, v kateri bi dokazala obstoj svoje terjatve, ki jo je stečajni upravitelj prerekal, izgubila. Njena terjatev je bila v stečajnem postopku prerekana, tožnica pa s sodno odločbo ni dokazala obstoja svoje terjatve in ločitvene pravice. Sodišče prve stopnje pa glede tega ugovora ni zavzelo stališča in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa bi tako sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj toženec ob sklenitvi pogodbe ni vedel, da je B. B. zaradi pridobitve posojila za družbo I. d.o.o. podpisala pogodbo kot porok in plačnik, saj jo je sklenila brez navzočnosti toženca. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil solastninski delež na eni polovici nepremičnine, ne da bi za pridobitev solastninske pravice prejel zavezo oziroma nudil ustrezno protidajatev preužitkarici. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica bi lahko uveljavljala zahtevek le na osnovi splošnih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj toženec ni bil upnik stečajne dolžnice B. B. Sodišče pa bi moglo v postopek pritegniti tudi drugega preužitkarja A. A., saj ima razveljavitev učinek tudi na njega, s tem pa je tudi zgrešena pasivna legitimacija. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek iz točke II in IV izreka zavrže oziroma zavrne, vse s stroškovno posledico, oziroma podredno sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica opredeljuje do vseh pritožbenih navedb toženca in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Tožnica je zoper prvotoženca C. C. in drugotoženko B. B. vložila tožbo, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da pravno dejanje sklenitve Pogodbe o preužitku med prvo in drugotoženko, nima pravnega učinka napram tožnici do višine njene terjatve, zato sta prvo in drugotoženca dolžna dopustiti poplačilo terjatve iz nepremičnin, ki so bile predmet Pogodbe o preužitku z dne 21. 10. 2016. Zaradi stečaja nad drugotoženko B. B. je tožnica zahtevek modificirala v skladu z drugim odstavkom 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in sicer tako, da je zahtevala, da se učinki pravnih dejanj in sicer sklenitev Pogodbe o preužitku, sklenjena med tožencema in drugotoženko razveljavijo ter da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist in na ime toženca C. C. Tožnica je tako vložila tožbo v skladu z 255. členom in 256. členom OZ, po začetku stečaja nad drugotoženko pa je zahtevek pravilno prilagodila 269. in 270. členu ZFPPIPP in uveljavlja zahtevek na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v korist stečajnega dolžnika.

7. Pritožba primarno graja aktivno legitimacijo tožnice z zatrjevanjem, da slednja nima položaja upnika stečajne dolžnice, zaradi česar tudi nima pravnega interesa na predmetni pravdi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica v stečajnem postopku nad drugotoženko prijavila terjatev v skladu s 302. členom ZFPPIPP, ki temelji na izvršilnem naslovu - Sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Lenartu I 189/2016 z dne 25. 10. 2016 in Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Lenartu I 197/2016 z dne 13. 10. 2016. V skladu s 302. členom ZFPPIPP bi moral stečajni upravitelj, ki je navedeno terjatev prerekal, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, česar pa stečajni upravitelj ni storil, ampak je v sklepu o preizkusu terjatev odločeno, da stečajni upravitelj prereka terjatev in ločitveno pravico upnika, zaradi obstoja predmetne pravde, kjer stečajna dolžnica ni lastnica nepremičnine, v kolikor pa bo terjatev in ločitvena pravica ugotovljena v pravdnem postopku, pa se slednja prizna ter da se tožnico napoti, da v roku enega meseca po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlaga nadaljevanje postopka za uveljavitev zahtevka za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice.

8. Upnik oziroma tožnik je pravočasno predlagal nadaljevanje predmetnega pravdnega postopka, s katerim pa ne uveljavlja ugotovitve obstoja terjatve in ločitvene pravice, ampak uveljavlja razveljavitev učinkov pravnih dejanj sklenitve Pogodbe o preužitku med tožencema v korist stečajne mase. Tožnik tudi ni mogel vložiti tožbe za ugotovitev obstoja terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu, saj bi slednje pomenilo odločanje o isti stvari med istima strankama, o čemer je že pravnomočno odločeno.

9. Tako je zgolj stečajni upravitelj imel možnost in dolžnost, da v skladu s 302. členom ZFPPIPP vloži tožbo, s katero bi postavil zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve, ne more pa upnik oziroma tožnica biti tista, ki bi ga stečajni upravitelj napotil, da vlaga tožbo na ugotovitev obstoja terjatve za katero ima upnik že izvršilni naslov.

10. Ker stečajni upravitelj kljub temu, da je terjatev prerekal v skladu s 302. členom ZFPPIPP, tožbe na neobstoj prerekane terjatve ni vložil, slednja velja za priznano, s tem pa je tudi podana aktivna legitimacija tožnika kot upnika iz stečajnega postopka v predmetni pravdi. Ravnanje stečajnega upravitelja oziroma stečajnega sodišča, ki je zmotno na pravdo napotilo upnika namesto stečajnega upravitelja, ne more imeti za posledico, da bi upnik izgubil terjatev, saj je stečajno sodišče ravnalo zmotno, ko je v nasprotju s 302. členom ZFPPIPP na pravdo napotilo upnika in ne stečajnega upravitelja. Kljub takšnemu napačnemu sklepu bi tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice moral vložiti stečajni upravitelj, saj upnik, ki že razpolaga z izvršilnim naslovom, tožbe, s katero bi uveljavljal obstoj terjatve, nima, njegova terjatev namreč že obstoji. Pravni interes na izpodbijanju terjatve pa ima zgolj stečajni upravitelj oziroma drugi upnik. Sodišče prve stopnje se je do slednjega smiselno opredelilo v 10. in 13. točki obrazložitve, zato ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge in očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje o ugotavljanju insolventnosti drugotoženke v času sklepanja izpodbijane pogodbe, torej izpodbojnega ravnanja. Sodišče prve stopnje ima o slednjem ustrezne razloge v 15. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Toženka je sama izpovedala, da je bila v času sklepanja sporne pogodbe v slabem finančnem stanju in ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti, sedaj po sklenitvi sporne pogodbe pa tudi nima več nobenega premoženja, je nesporno dokazano, da je drugotoženka v času sklenitve pogodbe bila insolventna.

12. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje oziroma ji očita pomanjkanje razlogov glede vedenja toženca o prezadolženosti drugotoženke ob sklenitvi izpodbijanega posla. Slednje za predmetni postopek ni relevantno. Po izrecni zakonski določbi drugega odstavka 391. člena ZFPPIPP se subjektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ne zahteva v kolikor gre za ožje povezane osebe, torej stečajnega dolžnika - drugotoženke in toženca, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno. Glede na nesporno dejstvo, da sta toženec in drugotoženka v razmerju mati in sin, se tako subjektivni pogoj izpodbojnosti domneva in ga ni potrebno dokazovati, zato je tudi povsem nerelevantno, ali je toženec nudil kakršnokoli ustrezno protidajatev stečajni dolžnici.

13. Povsem neutemeljeno pritožba graja obstoj pasivne legitimacije z zatrjevanjem, da bi tožnica morala tožbo vložiti zoper vse stranke pogodbe torej tudi zoper preužitkarja A. A., saj med njimi ne obstaja enotno oz. nujno sosporništvo in pogodba med A. A. in tožencem ne deli iste usode kot pogodba med drugotoženko in tožencem, slednjega ne določa niti 125. člen OZ, na katerega se sklicuje pritožba.

14. Za predmetni pravdni postopek je relevantno, da je drugotoženka insolventna oziroma je bila insolventna v času sklenitve sporne pogodbe in da nima premoženja za poplačilo terjatev, med slednjima pa obstaja tudi vzročna zveza. Tožnica bo tako s predmetno sodno odločbo dosegla izbris lastninske pravice iz toženca, s tem pa bodo oživeli vsi prejšnji vpisi v zemljiški knjigi, ki so bili izbrisani na podlagi vpisa lastninske pravice na toženca in se bo tožnica lahko poplačala iz nepremičnine drugotoženke v stečajnem postopku nad njo.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je povrniti stroške tožnice, in sicer odgovora na pritožbo v katerem je slednja odgovorila na vse relevantne pritožbene navedbe nasprotne stranke. Sodišče druge stopnje je tako tožnici za odgovor na pritožbo priznalo nagrado v skladu z Odvetniško tarifo ter 154. in 155. členom ZPP in sicer za odgovor na pritožbo 750 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša nagrada tožnice za odgovor na pritožbo 560,00 EUR, kar ji je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje.